»K nam prihaja lisica. Prvič smo jo videli okrog velike noči, po tistem se dolgo ni pojavila. Zdaj pa spet prihaja, v glavnem zjutraj in zvečer, ko je že temno, okrog desetih ali enajstih,« pravi Franci Lepšina iz Brežic o živalskih obiskih pri njihovi stanovanjski hiši v bližini brežiške železniške postaje. Navadi, da pride do hiš, lisica – po videzu sodeč je vedno ista – dodaja še nove. Popoldne je vabljiv kompostnik. Nedavno je prišla prav na rob terase, na kateri sta Franci in žena Melita z družbo pila kavo, in tam malo posedela. Lisičje obiske opažajo tudi drugače. »Pri terasi smo imeli natikače. Zjutraj je eden manjkal, našel sem ga precej stran. Naslednjo noč se je to ponovilo in prepričan sem, da natikače odnaša lisica. Pri sosedih je obutev odnesla iz garaže. Lisice se nič ne bojijo. Sosed je eno osvetljeval z baterijsko svetilko, a se ni dala motiti,« pripoveduje Franci. Zanimiv prizor je videla njegova žena Melita. Okrog treh zjutraj je stopila iz hiše. Bilo je torej temno, nikakor pa ne samotno. Na vrtu so se namreč igrale tri mlade lisice, ki jih je še naprej bolj kot prihod hišne gospodinje zanimala njihova igra. Mogoče je tista lisica, ki je k nam prišla okrog velike noči, mati prav teh treh mladičk, ugibata Franci in Melita.
Mačka, kako gre kaj?
Kavo bi tako rekoč z lisico lahko pila tudi Tina Turk Milanović iz Dolenje vasi pri Krškem. Lisica k njim do hiše pride skoraj vsak večer in se očitno počuti domače, saj se ne umakne, ko ljudje kakšna dva metra od nje na terasi pijejo kavo. Tini je izginila rokavica. V to je očitno vpletena lisica, meni Tina, ki je o tem prepričana toliko bolj zato, ker je lisica v enem od letošnjih izjemno vročih dni na njihovem dvorišču pila vodo, ki je na tleh ostala od pranja avtomobila. Očitno se nekaj spreminja tudi v tisočletnih odnosih med živalmi ali pa gre zgolj za naključje? »Mačka je sedela nepremično, lisica pa je bila skoraj poleg nje,« pravi Tina Turk Milanović. Človekove družbe, še bolj pa njegovih morebitnih hranljivih dobrot, je očitno željan tudi lisjak, ki redno obiskuje Andrejčičeve v Borštu pri Dvoru. Da očitno rad zaide tudi v vinogradniško območje, je sporočila Suzana Jerebič Andrejčič.
Gremo mi po svoje
Biolog Andrej Hudoklin iz novomeške območne enote zavoda za varstvo narave meni, da živali, v tem primeru lisice, prihajajo v naselja zaradi hrane. Urbani prostor je bogat z več vrstami hrane, ki je živalim precej lahko dostopna. »Ta ponudba je v urbaniziranih delih v primerjavi z gozdnim habitatom veliko vabljivejša. Ne samo zavržena hrana, tu je na voljo tudi morebiten plen, vse od nevretenčarjev do domačih mačk in kur,« pravi Hudoklin. V letnem času, v katerem smo nekako že zdaj, torej jeseni, se v naravi dogaja še nekaj, zaradi česar so občasne gostje ob terasah v mestu lisice, kot je primer v Brežicah. »V tem času se živalski mladiči osamosvajajo in pri tem tavajo naokrog in iščejo svoje novo življenjsko okolje,« pojasnjuje biolog. Ko mladiči pridejo v mesto, po izkušnjah ocenijo, da je v mestu manj naravnih »sovražnikov« kot v gozdu. Kdo bi lahko lisičjemu mladiču na vrtovih mestnih družinskih hiš stregel po življenju? Psi in lovci. Toda psi so privezani, lovci pa smejo v naselju puško nositi kvečjemu prazno in prelomljeno. Kljub precejšnji neizkušenosti so zato mladiči prostoživečih živali v omenjenem pogledu varni, česar se nagonsko začnejo zavedati verjetno že po nekaj obiskih pri človeških bivališčih. Občutki, da so prostoživeči divjadi naselja vendarle nekako prijazna, pripeljejo med ljudi različne živalske vrste. »Ponekod v Novem mestu se pojavljajo jazbeci,« pravi Andrej Hudoklin.
Dober tek v avtomobilu
Kot pravijo v Lovski zvezi Slovenije (LZS), je širjenje prostoživečih živali v naselja značilno za Slovenijo in vso Evropo. »Prostoživeče živali predvsem privablja lahko dostopna hrana, nekatere so v naseljih našle zavetje pred plenilci,« menijo v LZS. Navadna lisica je po njihovih navedbah zelo prilagodljiva in vsejeda vrsta. »Je prehranski oportunist, kar pomeni, da izbira tisto hrano, ki jo v nekem okolju v nekem obdobju najlažje dobi. V Evropi je bilo v zadnjih desetletjih mogoče opaziti veliko naraščanje prisotnosti in števila lisic tudi v večjih mestih. Pogosto jo opažamo tudi v mestih in urbanem okolju v Sloveniji,« so v LZS zapisali k brežiški lisičji zgodbi. Omenjena navzočnost živali v gosto naseljenem območju pa ne mine vedno brez prask, kot bi rekli. »Najpogostejši konflikti s prostoživečimi živalmi v urbanem okolju so v vseh državah podobni, to so trki z vozili, škode v parkih in na vrtovih, napadi na domače živali in hišne ljubljenčke, strah ljudi zaradi možnih napadov ali prenosa bolezni, onesnaževanje okolja z iztrebki in škoda, ki jo povzroča kuna belica na avtomobilih,« pravijo v LZS.
Slovenija prosta stekline
Kako je s prenosom bolezni in kako ukrepamo glede okužb ter preventivno, smo vprašali novomeško območno enoto Nacionalnega inštituta za javno zdravje. »Lisice lahko na domače živali in ljudi prenesejo virus stekline in tudi različne parazite. Zadnji primer silvatične stekline je bil v Sloveniji ugotovljen januarja 2013 pri lisici. Tako se je Slovenija v skladu z zahtevami Mednarodne organizacije za zdravje živali (OIE) v letu 2016 razglasila za državo, prosto stekline. Cepljenje lisic z nastavljanjem vab se ne izvaja več. Izvaja se samo še cepljenje psov. Stekline proste so tudi vse naše sosednje države (Italija, Avstrija, Madžarska in Hrvaška). V državah, v katerih je steklina še vedno prisotna, pa so lisice glavni rezervoar stekline. Na NIJZ delujejo antirabične ambulante, v katerih glede na oceno tveganja za steklino izvajamo cepljenja ljudi proti steklini, tako pred izpostavljenostjo virusu kot po njej. V zadnjih dveh letih v antirabičnih ambulantah na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju nismo obravnavali osebe, ki bi jo poškodovala lisica,« je pojasnila Marta Košir, vodja enote za nalezljive bolezni na novomeški območni enoti NIJZ.
Kot je še povedala, je za spremljanje bolezni pri živalih odgovorna Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, zato smo tudi njih vprašali podobno kot lovce in NIJZ. Na vprašanje so nam odgovorili z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, in sicer da ni nevarnosti za prenos bolezni, na primer stekline, saj stekline v Sloveniji nimamo od leta 2013. Vabe s cepivom proti steklini je Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin prenehala nastavljati jeseni 2019. Nevarna je lahko poškodba kot posledica ugriza, so zapisali. Prihodi živali v mesto so torej z zdravstvenega vidika neproblematični. Malce strahu pred neznanim (svetom živali) je vsekakor razumljiv odziv na bližnje srečanje. Če na svetu nekatere meje nastajajo (uradniško), druge izginjajo, in to najbrž velja tudi za svetova človeka in lisice. Kakšna ograja, ki varuje na primer kokoši, bo sicer verjetno morala ostati, saj tega, da je zvita zver, lisička bržčas ne bo kmalu pozabila.
