Rodil se je v Tadžikistanu in odraščal na ruskem severu, nato najprej diplomiral iz rabinskega posvečenja v Berlinu, zatem na univerzi v Potsdamu magistriral iz judovskih študij, študiral še v različnih ješivah v Rusiji in Izraelu ter bil štipendist Paideie – Evropskega inštituta za judovske študije v Stockholmu. Med izobraževanjem je delal kot rabinski pripravnik v Hamburgu, na Dunaju in v Ridgewoodu v New Jerseyju. Je član upravnega odbora Evropske rabinske skupščine ter član Centralne konference ameriških rabinov (CCAR), glavne organizacije liberalnih rabinov po svetu, in Splošne rabinske konference Nemčije. Poleg rabinske izobrazbe in judovskih študij je diplomiral iz javne uprave na Ruski akademiji za javno upravo v Sankt Peterburgu in iz menedžmenta na Lauderjevi poslovni šoli na Dunaju. Rabin Alexander aktivno sodeluje v medverskem dialogu v Luksemburgu, Nemčiji in po vsej Evropi, po novem tudi v Ljubljani, kjer smo se v prostorih sinagoge z njim tudi srečali.
Od te pomladi ste torej rabin tukajšnje liberalne judovske skupnosti.
Z Robertom Waltlom in njegovim Judovskim kulturnim centrom sodelujem že dve leti. Lani so ustanovili novo Liberalno judovsko skupnost Slovenije in me povabili, da postanem rabin. Večino časa sem v Luksemburgu, štirikrat, petkrat na leto pa pridem v Ljubljano. Vodim maše, na voljo sem za pogovore s skupnostjo, včeraj sem se sestal s parom, da bi se pogovorili o njuni poroki … Ko nisem tu, sem v stikih po elektronski pošti, Zoomu ali telefonu z vsemi, ki potrebujejo pomoč – če se pač kdo želi pogovoriti, ima vprašanje. Zaradi korone vse počnemo v hibridni obliki in smo res globalna skupnost.
Tudi vera se je torej posodobila.
Tako je. Sprva sem bil malce skeptičen, saj je molitev po videu malce nenavadna, a moraš nekaj ukreniti, sicer ne bo nič, ker smo bili tako dolgo zaprti. Zato smo imeli maše »on line«, že na začetku sem vpeljal vsakodnevne; zaradi posebnega časa so ljudje potrebovali več podpore. Sedeli so doma, osamljeni so bili. Začeli smo s polurno jutranjo molitvijo na Zoomu, potem je bil še vsakotedenski šabat, tako je nastal splet verskih storitev s sodobno tehnologijo. Zdaj imamo v sinagogi kamere in mikrofone. Vsaka kriza ponuja priložnosti. Prej se ne bi nihče spomnil takšne povezave med Luksemburgom in Slovenijo, zdaj pa imamo nove priložnosti za stike z Judi po svetu.
Pred vami pa je to službo v Ljubljani opravljal ...
... rabin, ki živi v Trstu in je prihajal sem. Še vedno je na voljo, vendar je iz druge, ortodoksne nominacije. Zdaj prvič po 2. svetovni vojni v Sloveniji skušamo razviti nekaj, kar ni ortodoksno, ni tako konservativno.
Očitno imate res bolj moderne poglede, saj ste poročeni, in to z moškim! Nenavadno za verskega uslužbenca.
Nenavadno, a ne nemogoče, in to ne samo v judaizmu. V Nemčiji vse protestantske cerkve omogočajo istospolno poroko, pastorji so lahko tudi geji ali lezbijke. V judovstvu imajo različne denominacije različne pristope do tega, kaj je etično v odnosih. V našem gibanju spremljamo judovsko tradicijo in knjige s kritičnim očesom. Biblija je čudovita knjiga, vendar je v njej marsikaj vprašljivega za današnje razumevanje, kaj je dobro in kaj slabo. Vedno gre za stvar interpretacije.
Lahko navedete kak primer?
Z razvojem družbe imamo drugačno razumevanje, kakšna je, na primer, vloga ženske. Ko pa govorimo o homoseksualnosti, ljudje najpogosteje razumejo biblijo glede na to, kaj je prepovedano, a če jo pozorno berete, ne gre za homoseksualnost, ampak za seksualne prakse med moškimi. A današnje razumevanje homoseksualnosti nima zveze z bibličnim. Danes biti gej pomeni identiteto, pogosto tudi predano razmerje, ljubezen, in tega biblija ne prepoveduje. To novo razumevanje je prineslo nove načine ne samo v judovstvo, ampak tudi v krščanstvo, še posebej protestantizem. Še ena stvar, ki je zelo očitna v bibliji, je, da imajo zelo jasno moški glavno besedo. V naši denominaciji pa imamo tudi rabinke. Ne verjamemo v to, da je vloga moškega in ženske vklesana v kamen. Bistvo religije je prav v fleksibilnosti.
Večina pa na religijo gleda prav nasprotno!
Vse, kar je živo, se spreminja. Zelo pogosto pridigamo eno stvar, počnemo pa drugo, kar je človeško. Se pa trudimo s holističnim pogledom na svet. Da živimo enake vrednote, enako življenje tako v sinagogi kot zunaj nje. Trudimo se, da je vse dostopno, da smo čim bolj odprti, da integriramo ljudi, ne pa izključujemo, da bomo skupaj rasli. Moja vloga kot rabina ni, da bi govoril: stori to, stori ono. Skupnost potrebuje pravila, trudimo pa se, da so čim manj rigidna.
Kako odprti ste bili do svojih vernikov glede svoje homoseksualnosti in poroke?
Vsaka judovska skupnost na svetu je avtonomna. Zame je bilo pomembno, da vedo, koga bodo vzeli. Bil sem diplomatski, a se nisem skrival, zato so morali, prvič, vedeti, da sem gej, drugič, da sem poročen z moškim. Če tega ne želijo, se nima smisla pogovarjati, ali bi bil rabin. V Luksemburgu to ni bil problem. Seveda se zgodijo neumne stvari, vendar niso prišle iz vodstva skupnosti. Pred desetimi meseci sem postal oče. Najin sin je dobrodošel. Vsi so srečni, da sva postala očeta, podpirajo naju.
Ali veste, da je pri nas vprašanje starševstva istospolnih partnerjev pred kratkim obravnavalo ustavno sodišče?
Zelo sem vesel, da je sodišče pri vas odločilo v prid istospolnim partnerjem! Midva sicer nisva posvojila, temveč sva se odločila za nadomestno mamo. Dolg postopek sva opravila v Kanadi. Našla sva čudovito žensko, ki naju podpira. Še vedno sva v stikih z njo, ima tri svoje otroke in je pomagala parom že pred nama. Seveda je postopek zelo drag in žal v Evropi še ni mogoč. Vsekakor je treba pri tem ženske zavarovati, da je vse pod njenim nadzorom, da sodelujejo odvetnik, zdravniki, skratka, da ni kot v Indiji in nekaterih drugih državah, kjer je sicer ceneje, a je veliko prostora za zlorabe. Hotela sva v državo, ki ima to zakonsko regulirano, kar v Kanadi je. Za naju je bilo tudi pomembno, da jo je pri odločitvi podprla njena družina, saj to vpliva na najinega otroka. Ženska, ki otroka nosi, ne sme biti genetsko v sorodu z njim. Ena donira jajčece, ki ga v kliniki oplodijo, nato se vstavi v žensko, ki otroka donosi. Torej že od začetka ve, da to ni njen otrok. Pomembno je, da že ima svoje otroke in ve, kako stvari potekajo. Menda so nekatere rade in zlahka noseče, v tem uživajo. Verjamem jim, da torej to zanje ni nekaj groznega. Očitno je tako, saj – vsaj v Kanadi – ne dobijo plačila; skušajo pomagati drugim.
Kako to, da niste otroka posvojili v Luksemburgu?
Ni nama šlo za to, da morava biti biološko povezana z otrokom, zato sva razmišljala tudi o posvojitvi. Nekateri so naivni in romantični, kako da je to lepo, ko posvojiš revnega dečka ali deklico. Ne zavedajo pa se, da moraš biti resnično pripravljen in je ogromno dela …
Ste bili v postopku posvojitve obravnavani enako kot heteroseksualni pari?
Enako. V Luksemburgu veljajo enaki zakoni, ni pa v državi dovolj otrok za posvojitev, midva sva bila po zakonu tudi že malo prestara za čakalno listo, zato bi morala posvojiti v tujini. Luksemburg ima glede tega sporazume z drugimi državami. Nekatere ne dopuščajo posvojitve homoseksualnim parom, tako je prišla v poštev samo Južna Afrika. Heteroseksualni pari imajo na voljo daljši seznam držav. Za naju barva kože ni bila problem, pravzaprav sva že razmišljala o otroku iz Južne Afrike, vendar nama je več psihologov to odsvetovalo. Treba je pomisliti na otrokovo perspektivo, kako bi se počutil z nama: dvema belcema, gejema, židoma, od katerih je eden rabin. V idealnem svetu barva kože ne bi bila pomembna, ampak, žal, še ni tako, zato sva se na koncu strinjala, da bi verjetno tak otrok res imel še več težav in bi se težje vklopil.
Rodili ste se v Sovjetski zvezi in danes se veliko posvaja iz Rusije …
A ne homoseksualni pari! V Ukrajini obstajajo možnosti, a zdaj zaradi vojne tudi tam ne.
Kako gledate na vojno?
Vojna je grozna stvar in na začetku smo bili vsi šokirani, vsem se je to zdelo nemogoče. Tam imam še vedno družino, vsi moji prijatelji pa so že emigrirali, že pred začetkom vojne so to storili vsi, ki so imeli možnost.
Se radi vračate v Rusijo?
Zadnjič sem šel na pogreb. Nerad hodim tja. Starši še živijo tam, a se običajno dobimo zunaj Rusije. Že pred vojno je bilo v Rusiji veliko protigejevske propagande. Na splošno so negativno nastrojeni do zahoda, Evrope. Tam se ne počutim varnega. Zdaj, ko sem oče, moram biti še bolj pazljiv. Upam, da se bo glede vojne pojavila rešitev, a zdaj je zelo skrb zbujajoče, pesimistično …
Rusija res nima sreče z voditelji. Če samo pomislimo na carje, pa Stalina …
Rek pravi, da si vsaka država zasluži oblast, kakršno ima. Putin je diktator in ljudje dejansko trpijo, vendar ga tudi podpirajo! Večina ljudi ostaja tam, seveda pa zahodno usmerjeni poskušajo oditi. Kar se dogaja, je predvidljivo, ker je tradicija močne države, močnega vodje zelo dolga. Poleg tega gre za imperialističen pogled, da je Rusija velika in nas morajo vsi spoštovati. Ljudje ne razumejo, da danes ni pomembno, koliko imaš tankov in bomb, ampak kako močno gospodarstvo imaš. Pričakujejo, da bo z vojno v Ukrajini in kljubovanju Evropi Rusija postala uspešnejša v svetovni politiki. Dejansko pa postaja satelitska država Kitajske. Zelo sem pesimističen.
Zdaj pa me zanima še, kakšen je vaš pogled na splav.
Klasičen pogled judovstva na splav je, da ni prepovedan, če je ogroženo zdravje ženske, tudi psihično! Zaradi težav ji ni treba umreti. Mati oziroma ženska ima vedno prioriteto. Za to obstajajo biblijski temelji. Poleg tega verjamemo, da ima vsakdo pravico odločati o svojem telesu. Grozljive odločitve, da splavi, nihče ne sprejme zlahka. Žensko je treba podpreti in ji pomagati. Če ne želi splaviti, ni pa še pripravljena postati mati, mora prav tako imeti podporni sistem, ki ji pomaga oddati otroka. Življenje je bolj zapleteno, kot se zdi. Ne smemo biti kot noj in vtakniti glave v pesek ter se delati, da se nič ne dogaja. Splav je zelo pomembna ženska pravica in grozno je, da v ZDA zdaj ne gledajo več na to tako progresivno. Upam, da na Evropo to ne bo vplivalo.
S kakšnimi težavami se ljudje največkrat obračajo na vas kot rabina?
Nekatera vprašanja so povezana s korono, recimo, ali naj se cepijo. Zelo pogosto se ljudje obračajo name, ko ne vedo, kam – recimo ob menjavi službe, ko ne vedo, kaj bi radi, ali jim bo uspelo … Vsak rabin dobi tudi vprašanja o religiji, sprašujejo o knjigah, ki naj bi jih prebrali. V Luksemburgu prihajajo tudi nejudje, ker sem odkrito homoseksualen duhovnik. Imam katoliške kolege, ki jim je moj obstoj v oporo. Veliko ljudi pa pride, ker iščejo nov način življenja na področju religije, ker niso zadovoljni s Katoliško cerkvijo oziroma z vzgojo, kakršno so imeli.
Kakšna je vaša vera? Ste imeli kdaj krizo?
Ljudje menijo, da so moški s kodri in klobukom zelo verni. Gre za vprašanje, kaj je pomembno zate v religiji: da si zelo drugačen od drugih ali da poskušaš graditi mostove. Ne morem reči, ali sem z leti postal bolj ali manj veren, gre za razvoj. Del življenja sem preživel v konservativni skupnosti, kar me ni travmatiziralo, sem pa čutil, da to ni zame. Še vedno imam prijatelje tam. Življenje se razvija in na stvari gledaš z drugačnega kota. Nehaš se toliko spraševati, kolikokrat boš molil in v katerem jeziku. Religija mora biti povezana z življenjem, mora ga odražati. S tabo mora biti v težkih in srečnih časih.
