Enostranska prekinitev pogodbe
Dogovor z Nemci predvideva tudi kazen za enostransko prekinitev pogodbe. Znašala naj bi približno petino vrednosti posla, torej blizu 70 milijonov evrov, pri čemer bi znesek, ki bi ga v tem primeru morala plačati država, določalo več pogojev. Katerih, uradno ni mogoče izvedeti. Domnevati pa gre, da bi bila končna višina kazni odvisna od tega, kako daleč bi bili Nemci z naročanjem materiala, rezervacijo proizvodnih zmogljivosti in izdelavo oklepnikov.
Če bi Slovenija odstopila od pogodbe o nakupu 45 nemških bojnih vozil boxer, ki jo je tik pred odhodom z oblasti podpisal nekdanji minister za obrambo Matej Tonin, bi morala plačati skoraj 70 milijonov evrov kazni. To nam je potrdilo več virov.
Na vprašanje, koliko znašajo stroški odstopa od 343 milijonov evrov vredne pogodbe, nam na ministrstvu za obrambo, ki ga vodi Marjan Šarec, niso želeli razkriti. Pojasnili so le, da bo »stroške morebitnega odstopa od pogodbe treba dogovoriti tako z državami članicami programa boxer kot s pogodbenim partnerjem«, torej nemškim podjetjem Artec, ki izdeluje bojna vozila 8x8.
Toda po naših informacijah dogovor z Nemci predvideva tudi kazen za enostransko prekinitev pogodbe. Znašala naj bi približno petino vrednosti posla, torej blizu 70 milijonov evrov, pri čemer bi znesek, ki bi ga v tem primeru morala plačati država, določalo več pogojev. Katerih, uradno ni mogoče izvedeti. Domnevati pa gre, da bi bila končna višina kazni odvisna od tega, kako daleč bi bili Nemci z naročanjem materiala, rezervacijo proizvodnih zmogljivosti in izdelavo oklepnikov.
Kaj vse bo morala plačati Slovenija
A to ne bi bil edini strošek, ki bi ga morala plačati država. Prvi nemški oklepnik bo po pogodbi v našo državo prišel konec prihodnjega leta. Kljub temu so na ministrstvu od Nemcev in Organizacije za sodelovanje pri skupnem oboroževanju (OCCAR), prek katere Slovenija kupuje nova bojna vozila, že prejeli prve račune.
Do zdaj je jasno, kaj bo ministrstvo moralo plačati
Ministrstvo za obrambo mora plačati 7,2 milijona evrov tako imenovanih vstopnih stroškov. Gre za plačilo »sorazmernega deleža stroškov razvoja vozil in oborožitvenih postaj«. Ta denar bo organizacija OCCAR razdelila Nemčiji in drugim državam, ki so sodelovale pri razvoju oklepnikov. Del naj bi prejela tudi Litva, ki se je leta 2016 odločila za nakup 88 boxerjev. Po več težavah so jih Nemci začeli dobavljati pred tremi leti. Plačati bo treba tudi 2,5 milijona evrov za plačilo operativnih stroškov programa in slabih 336.000 evrov za pokritje administrativnih stroškov. Teh bo za celoten čas delovanja programa boxer, in sicer od letošnjega leta do leta 2026, za največ 3,2 milijona evrov.
Še dodatno bo ministrstvo po pogodbi plačalo skoraj 12 milijonov evrov za prilagoditve vozil specifičnim zahtevam Slovenske vojske in dodaten milijon evrov za strošek prototipnega vozila, torej prvega oklepnika, ki ga bo prevzela vojska. Skupaj bo tako moralo ministrstvo plačati najmanj 25 milijonov evrov posrednih stroškov, kar je enako vrednosti skoraj štirih oklepnikov boxer. K temu pa velja prišteti še za zdaj neznani strošek za morebitni razvoj drugih različic oklepnikov, in sicer z minometom kalibra 120 milimetrov, protioklepnimi raketnimi sistemi, sanitetnih vozil ... Tega denarja Slovenija ob odpovedi pogodbe ne bo dobila nazaj. To pa dejansko pomeni, da bi prekinitev posla z Nemci državo skupaj s kaznijo stala skoraj sto milijonov evrov.
Erjavec: Posel je slab, cena je visoka
Vsi ti dodatni stroški, ki jih bo morala Slovenija plačati zaradi hitenja pri podpisovanju sporazuma z organizacijo OCCAR, otežujejo pogajalski položaj naše države pri iskanju alternativnih rešitev za popolnitev dveh srednjih bataljonskih bojnih skupin. Zveza Nato od Slovenije nikoli ni zahtevala, da mora kupiti 136 bojnih vozil 8x8, kar je ministrstvo leta 2017 predvidelo v strateških in investicijskih dokumentih.
Zahtevam zavezništva bi lahko ugodila že, če bi kupila okrog 90 teh vozil, s čimer bi po zdajšnjih cenah prihranila 350 milijonov evrov. Projekt vzpostavitve dveh bataljonskih bojnih skupin sta ministrstvo in Slovenska vojska več let vodila po domače, brez ustreznih podlag v strateških dokumentih, zaradi česar državi grozi, da ga bo preplačala za več sto milijonov evrov.
Da ne gre za dober posel, je prepričan tudi Karl Erjavec, ki je ministrstvo za obrambo vodil med letoma 2018 in 2020. V njegovem času je pogovore z Nemci prekinilo. »Cena je zelo visoka. Bataljonsko skupino bi lahko zgradili za bistveno manj denarja,« nam je povedal Erjavec. Po njegovem mnenju bi se lahko Slovenija odločila za cenejšo alternativo: nakup poljskih oklepnikov KTO Rosomak. O tej možnosti so vsaj pred časom razmišljali tudi na ministrstvu, saj gre za vozila, ki so pri enakem številu in podobni konfiguraciji za približno polovico cenejša od boxerjev. Erjavec se sprašuje tudi, ali so na ministrstvu pred podpisom sporazuma vedeli, kako bo z garažiranjem, servisiranjem in zagotavljanjem potrebnih posadk za normalno delovanje oklepnikov.
Tonin svari pred približevanjem Višegradu
Drugačnega mnenja je Matej Tonin, ki je prepričan, da je sklenil dober dogovor. »V času mandata ministra Tonina so bili nakupi tako glede kvalitete kot tudi kvalitete dogovorjeni z zavezništvom in prepoznani kot ustrezni,« so nam pojasnili v stranki NSi. Nekdanji minister je kritičen tako do morebitnega odstopa od pogodbe o nakupu boxerjev kot do idej o nakupu poljskih oklepnikov: »Odločitev za vozilo KTO Rosomak je odločitev za slabše in zastarelo vozilo, z nezadostno stopnjo varnosti za slovenske vojake, ki ga bomo morali kmalu tudi nadgraditi. Tam, kjer se zaščita Rosomakov konča, se zaščita boxerjev šele začne. Slovenska vojska mora uvajati najsodobnejše oborožitvene sisteme, če želi zagotoviti polno operativnost v naslednjih desetletjih, zato je kupovanje zastarelih platform nesprejemljivo.«
Po njegovem bi odstop od pogodbe Slovenijo »iz kroga jedrnih držav EU pomaknil na vzhod v smeri Poljske oziroma držav Višegrada«. Tonin je bil sicer član prejšnje vlade, ki je našo državo zunanjepolitično močno zbližala s skupino višegrajskih držav, predvsem Madžarsko in Poljsko.
Zakaj ni bilo javnega razpisa
Kot so pojasnili v NSi, »v dokumentih, pripravljenih v mandatu ministra Mateja Tonina, nikjer ni govora o 136 bojnih vozilih 8x8«. »V strateških dokumentih iz časa ministra Tonina je kot cilj za gradnjo zmogljivosti določenih 45 vozil 8x8. Število je bilo potrjeno v okviru rednih posvetov s strani zveze Nato, sprejetih strateških dokumentih in s strani Slovenske vojske v postopkih potrjevanja dokumentacije,« so poudarili. Toda novelirani investicijski načrt, potrjen marca letos, ne omenja 45, ampak 53 oklepnikov. Tolikšno število vozil bi morali po prvotnih načrtih v prvi fazi dobaviti Nemci, a se je nato med pogajanji iz neznanega razloga znižalo. In zakaj ministrstvo pod Toninom dobavitelja oklepnikov ni izbralo z javnim razpisom? Ker bi to po njegovi oceni »lahko pomenilo ponovitev afere Patria, saj bi omogočalo nakup prek posrednikov in morebitne sporne prakse«. »Zato smo se odločili za pristop k organizaciji OCCAR, ki je specializirana za področje razvoja in nakupa vojaške opreme. Nakup se v tem primeru izvede neposredno brez posrednikov,« so pojasnili v NSi.
