Njihove zgodbe so težke, velikokrat tragične. Marsikdo je v svoji domovini izgubil vse in se, ko bo enkrat vsega konec, ne bo imel kam vrniti. Kaj bo z njimi, ne vedo, zato bi mnogi najraje ostali tu, kjer so zdaj, in si pri nas uredili novo življenje.
Vse je super
Zgodb o ukrajinskih beguncih je toliko, kot je ukrajinskih beguncev. Družina Verovenko je k nam pribežala iz Nikolajeva, enega glavnih ladjedelniških središč v južni Ukrajini. Bilo je 24. februarja, ko so Rusi začeli bombardirati tamkajšnje letališče. Oče Valerij je upokojeni vojak. Najprej je služil v sovjetski, potem pa v ukrajinski vojski. V vojni, ki se je v Ukrajini začela leta 2014, je kot narednik sodeloval v bojih v Donecku. Ko so letos Rusi napadli Ukrajino, so ga znova vpoklicali, a so ga 1. maja zaradi starosti odpustili, saj je medtem že dopolnil 60 let. Ko so Rusi raketirali mesto, se je z družino znašel v enem izmed sedmih avtobusov, s katerimi so jih odpeljali v Lvov, od tam pa so odšli v Budimpešto, Ljubljano in na koncu v Novo mesto, kjer od 27. junija živijo na Cikavi v tamkajšnjem hostlu. »Prej smo sicer vedeli za Slovenijo, da ni velika, a je lepa, za Novo mesto pa nismo slišali nikoli. Ljudje so nas tu lepo sprejeli. Vse je super. Zelo smo vam hvaležni. Slovenija nam je tako všeč, da si želimo tu tudi ostati,« pripoveduje Valerij, ki je bil v civilnem življenju varilec in bi se rad tudi tu zaposlil v tem poklicu.
Žena Natalija pove, da je njihov dom za zdaj še cel, v njem pa zdaj živijo sorodniki, ki so v raketiranju ostali brez strehe nad glavo. Po poklicu je šivilja oz. krojačica. Zna dobro šivati in tudi krojiti, delala je tudi lastne kreacije. »Imela sem veliko dela. Tudi tu bi rada delala to, kar najbolje znam,« pravi.
Sin Denis bo šel septembra v deveti razred osnovne šole. Zelo ga zanima glasba, predvsem elektronska, ki jo tudi programira, zato se je zelo razveselil, ko je slišal, da bo prav elektronska glasba glavna tema letošnjega festivala Jazzinty v Novem mestu.
Želijo, da bi Herson osvobodili
Tudi Inna Sič prihaja z juga Ukrajine, iz pristaniškega mesta Herson. »Naše mesto ni porušeno, saj so ga prepustili Rusom brez boja. Le okolico mesta so bombardirali in tudi zdaj tam potekajo boji. V Hersonu živijo le Ukrajinci, ki pa govorijo rusko. Po zasedbi se tam ni dalo več živeti. Na bankah nismo mogli dobiti denarja, v trgovinah ni bilo več hrane. 25. junija smo zapustili Herson in prek Krima prebežali v Rusijo ter prek Latvije in Poljske prišli na koncu v Slovenijo. Pot prek Krima je bila težka, saj so nas tudi zasliševali, a na srečo spustili naprej,« o svoji begunski poti pripoveduje Inna, ki je bila v Hersonu laborantka, kontrolirala je žitno zrnje, ki so ga iz Ukrajine izvažali v Turčijo in drugam po svetu. V Slovenijo je prišla skupaj z možem, ki je električar. Otrok še nimata. Če se bo dalo, si želita tu tudi ostati in delati, kar bo mogoče. »Sorodniki so ostali doma. Z mamo, ki je učiteljica, in očetom, ki je doma brez dela, se slišimo prek spleta. Telefonov nimajo, saj so jim jih pobrali. Želimo, da bi Herson osvobodili in da bi ostali v Ukrajini,« še pove Inna.
Ranjen in odpuščen
V Novem mestu je svojo begunsko pot končala tudi Irina Lepeško s sinom Bogdanom Kovtunom. Doma sta iz Sumija. Bogdan je bil vojak ukrajinske vojske in se je bojeval v vojni v Donecku, kjer je bil lani oktobra hudo ranjen. Šest mesecev je prebil v vojni bolnišnici v Kijevu, potem pa so ga marca letos odpustili iz vojske. Ker se z mamo nista mogla vrniti v obkoljeni in obstreljevani Sumi, sta odšla v Slovenijo. »Če bi želela priti v Sumi, bi morala prek številnih kontrolnih točk, na katerih strogo preverjajo vsakega potnika; Bogdana, ki je bil ukrajinski vojak in je sodeloval v bojih, bi zelo verjetno ubili,« razloge za odhod v Slovenijo pojasnjuje Irina, ki je po poklicu profesorica, slavistka. Pedagoški študij tehnike in informatike je prek spleta pred kratkim končal tudi Bogdan, ki se zdaj uči slovensko in bi si želel tu tudi delati. Govori bolj malo, med pogovorom zre v prazno. V vojni, v kateri je bil tudi ranjen, je očitno doživel marsikaj groznega, in to zdaj nosi v sebi.
Pri sedemnajstih že drugič begunka
Sedemnajstletna Katarina Zaikina, ki ji na Društvu za razvijanje prostovoljnega dela pravijo kar Katja, prekipeva od življenja, čeprav je to že njena druga begunska izkušnja. Prvič je morala njena družina dom zapustiti leta 2014, ko so Rusi napadli Krim in tudi Dombas. Takrat so zbežali v Rusijo k babičini prijateljici, ko je njihovo mesto potem ukrajinska vojska osvobodila, pa so se vrnili domov. »Takrat nam Evropa ni pomagala, nihče se ni zavzel za nas. V Rusiji smo se jim smilili, pomilovali so nas. Zdaj je drugače, saj ste nas v Sloveniji sprejeli, nam pomagate in nas podpirate. To je zelo dobro. Občutek, da se nekomu smiliš in te pomiluje, pa je zelo neprijeten.«
Katarina je iz rodnega Kramatorska, ki leži na severu donecke oblasti, z mamo in babico po napadu Rusov odšla 8. aprila. »Ko so nas začeli raketirati, smo okna prelepili z lepilnim trakom, da nas steklo, ko bi se razbilo, ne bi poškodovalo. Hrane ni bilo niti kvasa se ni dobilo, da bi spekli kruh. Doma je ostal dedek z mačko in druga babica je tudi ostala v svojem stanovanju. Ko se pogovarjam z babico, pravi, da je tam vse v redu, potem pa izvem, da je raketa porušila sosednjo hišo. Ljudje so tam povsem pod vplivom ruske propagande, saj lahko na radiu in televiziji spremljajo le ruske novice. Oni to gledajo in verjamejo. So zelo prorusko nastrojeni. Ukrajina ni ne prva ne zadnja država, ki jo je napadla Rusija. Spomnite se Gruzije. Nadaljevalo se bo. To je veliko zlo in ves svet mora narediti vse, da se to konča,« politično situacijo v povezavi s svojo domovino komentira Katarina, ki jo je vojna, čeprav se še vedno rada smeje, zaznamovala. »Na pot smo odšli 4. aprila z železniške postaje, na kateri so nam pomagali prostovoljci, od katerih sem si enega posebej zapomnila. Bil je mlad fant. V Maribor smo prispeli štiri dni pozneje, 8. aprila, ko so Rusi prav tisto železniško postajo bombardirali in ubili štirideset ljudi. Veliko je bilo ranjenih, nekateri so ostali brez nog. Med mrtvimi je bil tudi tisti fant, ki nam je pomagal. To mi ne gre iz glave; ves čas mislim na to,« svojo zgodbo sklene Katarina, ki je v Ukrajini končala enajsti razred in se v Novem mestu želi vpisati v tretji letnik splošne gimnazije. Rada bi študirala medicino, na vprašanje, kje si želi živeti, pa pravi, da ima tri možnosti – vrnitev v domovino, ostati v Sloveniji ali oditi v ZDA.
