»Najprej sem se vključila v lokalno planinsko društvo v Radljah ob Dravi in hodila na pohode. Predlagali so mi, da bi se usposobila za planinsko vodnico v okviru Planinske zveze Slovenije. Po končanem usposabljanju sta me naša vodnika in inštruktorja planinske vzgoje ter člana GRS Maribor, ki sta bila tudi predavatelja, nagovorila, da sem začela plezati in se vključila v reševalno skupino Radlje. Takrat sta mi rekla, da z gorsko reševalno službo ni dosti dela, le kakšen tečaj prve pomoči na leto. Ko danes pomislim na to, se moram prav nasmejati, saj je resnica daleč od tega. Kot gorska reševalka sem odgovorna zase in za ljudi, ki jim pomagam. To v največji meri lahko zagotovim z ohranjanjem ravni znanj, veščin in reševalnih tehnik, ki sem jih pridobila na usposabljanjih in vzdrževanju kondicije. Toliko se moram imeti rada, da mi ni težko prostega časa namenjati vajam in pridobivanju znanja. Gorski reševalci smo prostovoljci, ki vse te aktivnosti izvajamo poleg službenih in družinskih obveznosti,« začne Katja Črešnik Rac, načelnica Gorske reševalne službe Maribor in gorska reševalka, sicer pa profesorica nemškega jezika, ki se je po spletu okoliščin pred desetletjem zaposlila na Rdečem križu Slovenije, Območnem združenju Radlje ob Dravi.
Za zdaj je prva in edina načelnica gorske reševalne službe pri nas, pa tudi njen mož Vlado Črešnik je gorski reševalec. »Z možem sva se spoznala, ko sem začela plezati in se vključila v reševalno skupino v Radljah ob Dravi. Ta je ena izmed reševalnih skupin znotraj GRS Maribor. Seveda včasih z drugimi člani posredujeva na intervenciji in se udeležujeva usposabljanj. Člani GRS Maribor smo dobra ekipa, ki se lahko zanesemo drug na drugega.« V društvu imajo tudi štirinožne reševalce, ki z vodniki tvorijo odlično ekipo.
Pohorje skriva zahtevne terene
Gorsko reševanje na Pohorju in širši okolici, kjer največkrat posredujejo, ima svoje posebnosti. »Vsi gorski reševalci v Sloveniji gremo skozi isto usposabljanje pri GRZS, ne glede na to, v katerem koncu Slovenije delujemo. Pri nas imamo manj intervencij v skali, a uporabljamo vse pridobljeno znanje, saj Pohorje skriva zelo zahtevne, tudi skalne terene. A ker so hribi okoli nas prepredeni s cestami, se lahko pripeljemo relativno blizu kraja nesreče in tudi večino intervencij izpeljemo brez pomoči zrakoplovov.«
Glede na število intervencij sicer njihova postaja spada med manj obremenjene. »V zadnjih petih letih pred epidemijo smo imeli povprečno devet intervencij na leto. Največkrat zaradi poškodb pohodnikov, težav zaradi bolezenskih stanj, iskalnih intervencij, ki jih sicer vodi policija, delovnih poškodb v gozdu ... Posredovali smo tudi na zelo težki motoristični nesreči na zahtevnem in strmem terenu, praktično sredi naselja. Vse intervencije se ne končajo srečno. S teh povprečnih devetih intervencij pa je v letu 2021 številka poskočila na 21. To je bilo v času, ko so veljale omejitve zaradi epidemiološkega stanja in so se ljudje več gibali po Pohorju.«
Rana ura, zlata ura
»Na Pohorju in Kozjaku je več kilometrov dobro označenih planinskih poti, pa tudi kakšna gozdna učna pot, ki so dobro opisane v literaturi. Izhodišč je veliko. A v gorskem in hribovitem svetu smo v nevarnosti v vsakem letnem času. Poleti največkrat zaradi neviht in nenadnih vremenskih obratov, za katere je najbolje, da obiskovalcev gora sploh ne presenetijo. Danes imamo že zelo natančne vremenske napovedi. Med turo spremljajmo razvoj vremena in bodimo pozorni na znake, ki kažejo na morebitno nevihto. V poletnem času še posebej velja rek rana ura, zlata ura, saj se večina neviht razvije popoldne. Če napoved ni prav obetavna, prihranimo turo za naslednjič, hribi bodo počakali. Če pa nas nevihta ujame kljub dobri predhodni pripravi, se umaknemo z izpostavljenih krajev in poiščemo zavetje. V prihodnje se bomo morali v gorah soočiti tudi s posledicami podnebnih sprememb, te so, na primer, prispevale k zadnji nesreči na Marmoladi.«
Ponekod ni niti signala
»Turo je treba načrtovati že doma, spremljati razvoj vremena, poznati svojo kondicijo kot tudi tiste, s katerimi bomo odšli na pot, in to izbrati glede na najšibkejšega v skupini. Pred odhodom obvestite bližnje, kam ste namenjeni in kdaj lahko pričakujejo vaš povratek. Pohorje in okoliški hribi namreč niso povsod pokriti s telefonskim signalom in morda sploh ne boste mogli poklicati na pomoč, če jo boste potrebovali. Zavedati pa se morate tudi, da se baterija telefona v nekoliko hladnejšem ozračju in pri iskanju signala na nepokritih območjih hitreje izprazni. Zato izklopite vse nepotrebne aplikacije, ki izrabljajo baterijo, ali še bolje, izklopite telefon in uživajte v naravi. Med turo si zapomnite kakšen markanten objekt, bodite pozorni, koliko časa hodite, v katero smer. S seboj imejte ustrezna oblačila, tudi rezervna, v hribih je lahko dosti hladneje kot v dolini. Prav tako prvo pomoč in železno rezervo, torej več hrane in pijače, kot mislite, da ju boste potrebovali. Izbranega cilja vam ni treba doseči za vsako ceno. Vključite se v planinsko društvo, kjer boste prve korake v gorski svet naredili pod vodstvom izkušenih vodnikov, hkrati pa dobili znanje za varno gibanje v gorah.«
Kritično do objavljenega na spletu
Marsikoga privabijo v gore objave na družbenih omrežjih. »Čudovite fotografije prelepih razgledov in vršacev vsakogar vabijo medse. A premalo ljudi se vpraša, koliko kilometrov v gorah ima ta človek za sabo ter s kakšnim znanjem in zavedanjem nevarnosti jih je opravil; ali je bil dovolj pripravljen na vzpon, je imel s sabo ustrezno opremo, morda je celo večkrat prestavil vzpon zaradi neugodnih razmer. Objavljeno na spletu je treba kritično opazovati. Nekdo bo rekel, da je vzpon na Triglav mala malica, a ko se bo drugi odpravil na enako pot, bo morda odnehal že pred Kredarico. Tudi ljudje bi morali pri objavi fotografij dati konkretne informacije, ki bi koga tudi odvrnile od poti. Vsekakor je treba poznati sebe in turo. Tudi turistične organizacije promovirajo cilje v Sloveniji, ki so seveda lepi, a dosegljivi z izkušnjami in pripravami.«
Privilegij s težavami
Kljub vsem težavam je srčno predana gorskemu reševanju. »Biti gorska reševalka zame ni ravno delo, je morda bolj privilegij s težavami, za katere upaš, da jih ne bo ali da jih boš čim bolje rešil, podobno kot je pri obiskovanju gorskega sveta. Ampak šalo na stran. Zahajati v naravo, v gore je danes odlična protiutež noremu svetu, v katerem živimo, utrip vsakdana se umiri in življenje dobi drugo perspektivo. A tu veljajo pravila. Več znanja ko imaš in več kilometrov za sabo, lažje sprejemaš odločitve. Težje ko postajajo poti, več znanja zahtevajo.«
