Pred kratkim ste pokopali moža. Kako ste sprejeli njegovo smrt?
Težko je sprejeti Smrt. To je abstrakten pojem, vse dokler se ne vseli v tvoj dom. In ti jasno in glasno sporoči, da je zelo realna. Obstaja in vsi smo v njeni čakalnici ter ni vrstnega reda po človekovi logiki. Ja, začutila sem njen obstoj in sem jo morala sprejeti, ker ti druge možnosti niti ne dovoli.
Kakšen vrstni red pa bi vam ustrezal?
Na Balkanu obstaja molitev: Daj Bog, da jemlješ k sebi nazaj po pravi vrsti: da ne odide otrok pred starši, recimo. Kot je to doživela mama z mojo sestro … Ali ko zdaj poslušam zgodbe o sinu edincu, mlad je bil le 25 let in je nenadoma umrl zaradi infarkta, pred kratkim …
Vam je bilo kaj lažje, ker ste zadnja tri leta tako rekoč ves čas skrbeli zanj, spremljali njegovo bolezen in imeli tako čas, da sprejmete neodložljivo?
Pravzaprav da, bilo mi je lažje. Preživela sva čudovitih nekaj let, vsak dan skupaj, le midva – kot na začetku najinih študentskih let, vendar zdaj v poglobljenem odnosu, globoki in zreli ljubezni, ob zavedanju, da sva imela milost biti 48 let skupaj. Na trenutke je bilo tudi težko, ko sva začutila, da bitka za zdravje in življenje tokrat očitno ne bo dobljena … Odločila sva se živeti vsak dan posebej, kot bi bil zadnji. V najinem odnosu sva stopila v čisto novo dimenzijo, se stopila z vesoljem … Zadnjih deset dni sva preživela v hiški njegovih staršev na Lošinju, kamor me je takoj, čisto na začetku najine ljubezni, tudi pripeljal. Takrat mi je pokazal svojo najljubšo skalnato plažo, ki je potem postala še moja in od najinih otrok vse do danes. Lošinj je bil simbol najine ljubezni in družinske sreče: na terasi hiške so se igrali najini otroci, se v teh zalivih naučili plavati … V tej hiški, v najini spalnici, sva preživela tudi njegov zadnji dan in prehod v noč, v kateri je tudi odšel. Umrl je v mojem naročju.
Kako ste doživeli njegov odhod? Je bila jasna ločnica med trenutkom, ko je še bil z vami, in ko je šel?
Bilo je izredno močno doživetje. Tisto jutro sva se zbudila v hudo neurje. Zunaj je lil močan dež in zavijala huda burja. Ves dan sva preživela v postelji – jaz sem brala knjigo, on je bral novice. Držala sva se za roki in ugotavljala, da nama ta dan brezdelja zelo ustreza. Nisva bila niti lačna niti žejna. Pozno zvečer sva ugotovila, da ne moreva in da tudi ne bova spala. Vprašala sem ga, ali bi vseeno spil moj čaj, ki sem ga kuhala posebej zanj. Pa je odgovoril, da bi ga rad spil. In sem ga šla v kuhinjo skuhat. Prišel je za mano in je bil nenadoma vidno izčrpan. Ta izčrpanost se je hitro stopnjevala, tako da sem mu jaz dala piti. Potem pa se je vse naglo zavrtelo – uspela sem mu dati blazino pod glavo, objela sva se, jaz sem bila nagnjena nad njegov obraz; dihal je mirno in oči so se mu nenadoma izpolnile z nezemeljsko lepim, bleščečim sijem, kot bi zagledal nekaj najlepšega, kar je kdaj videl. Zrla sem vanj, v njegove oči, obraz se je sprostil v občutku sreče in spokoja. Dihal je mirno, čedalje krajše. Počutila sem se omamljeno. Tako sem ostala, vse dokler njegov topli objem ni popustil. Takrat sem vstala in spila, kozarček za kozarčkom, vsa v šoku, skoraj pol steklenice travarice. Sploh me ni zadela – tako močan adrenalin je bil.
Prvič sem zares videla in doživela prehod ali odhod. Bil je tako zelo nežen, neboleč in dostojanstven – kot si je Janez tudi zaslužil. Zahvalila sem se Bogu: Hvala ti, da ni trpel. Takšen odhod si moraš zaslužiti.
Se je pogled na smrt zdaj kaj spremenil?
Pogled na smrt se je spremenil v tem smislu, da se je poglobilo zavedanje o njeni prisotnosti tudi zame. Postala je kot nekakšna čakajoča, tiha sostanovalka, za katero nikoli ne veš, kdaj bo spregovorila. Me pa njena prisotnost ne moti, le daje mi pogum in me opominja, da moram vsako sekundo živeti s hvaležnostjo, ker diham.
Kako je Janez sprejel, da se bliža konec?
Z Janezom sva le enkrat odkrito spregovorila o možnosti umiranja – ko mu je zdravnik povedal, da se mu je rak na požiralniku povrnil. Sedela sva drug nasproti drugega, zazrla sem se vanj in skozi jok sem ga, zgrožena, vprašala: »A to pomeni, da mi boš umrl?« Odgovoril je: »Mogoče. Le to ti lahko obljubim, da se bom boril. Čeprav so možnosti majhne … Statistika govori …« Odkimala sem: »Nočem slišati. Ne zanima me statistika!« Prerezala me je huda bolečina v srcu in sem rekla: »Delajva se, kot da ne obstajata ne bolezen ne smrt. Živiva vsak dan posebej in dajva si vso ljubezen!« Tako sva tudi naredila. Janez se je na drug način pripravil za odhod, urejal je vse, kar je bilo potrebno za moje samostojno življenje. Bil je zelo dostojanstven in pokončen, mogoče še pogumnejši kot jaz. Jaz se nisem hotela niti zmogla soočiti s tem vse do samega konca.
Ampak verjetno prav izklopiti bolezni nista mogla, saj je gotovo jemal kakšna zdravila, kajne?
Hodil je na kemoterapijo, obsevanje, imel je operacijo … Sama nisem hodila nikamor, da mu ne bi prinesla covida in onemogočila zdravljenja. Vse je bilo podrejeno borbi za njegovo zdravje. Hotela sem verjeti, ker je bila od moje moči, vere in prepričanja v pozitiven rezultat oziroma uspeh odvisna njegova vera. Zaupal mi je. Nisem se smela zlomiti. In se tudi še nisem. S problemom in z njegovimi posledicami se spopadam, ko do njega pride. Ne delam panike vnaprej. Vsa družina je imela oči uprte vame. Morala sem biti močna.
Sta morda iskala pomoč pri alternativnih zdravilcih in kako sploh gledate na to, da mnogi zapravijo vse bogastvo, ker ne morejo sprejeti, da slej ko prej pride konec?
Z Janezom nisva religiozna, sva pa globoko verna. Verjameva v formulo vesoljnih zakonov. Od nekdaj sva vedela, da obstajata, kot je najina hči Barbara to nekoč lepo definirala, dva edino pomembna dokumenta: rojstni in mrliški list! Vmes je pač tisto, kar dobiš, in tvoj odnos do tega. V glavnem sva se zahvaljevala za vse, kar sva dobila, imela in doživela skupaj. Verjela sva tudi v usodo. In sva, nekje globoko, nezavedno čutila, da je prišel čas slovesa. Nisva delala drame, znala sva pač sprejemati dejstvo o minevanju. Kot bi bila v nekakšnem stanju zena.
Ljubezenske zgodbe se vedno žalostno končajo, če ne s kakšnim drugačnim koncem, pa pride smrt. In trpljenje tistega, ki ostane. Ima ta žalost kaj pozitivnejši pridih, glede na to, da sta imela lep in ljubeč odnos, ali je zaradi tega še težje?
Vsekakor je lažje. Imela sva, posebej v zadnjih štirinajstih letih, tako globok in zrel odnos, vse sva dorekla. Nič ni ostalo v zraku, vse je bilo čisto in ljubeče. Tako imam zdaj občutek, da je energijsko živ, prisoten v meni, da sva zdaj dokončno eno! To je lep in popoln občutek.
Tak občutek imate gotovo tudi zato, ker ste ga tako dobro poznali, da točno veste, kaj bi rekel v kakšni situaciji in podobno, je res?
Res je, zdaj točno tako občutim najin odnos, povezanost najinih bitij, poznavanje v srž drug drugega. In se vedem, kot bi on želel, da bi se. Kot bi z enim delom postala on. Občutek imam, da govori z menoj in me usmerja. To je posebna komunikacija in ta jezik razumem.
Zaljubila sta se med študijem. Ste vedno verjeli, da bosta ostala skupaj do konca, ali ste kdaj že razmišljali o ločitvi oziroma o tem, da bi vam bilo s kom drugim boljše?
Nikoli nisva zares razmišljala o ločitvi. Mogoče sva imela krizo tam nekje pri najinih 32 letih, kajti zakon in otroci so resen in zahteven projekt. Mislim, da sem mu takrat rekla, da bi rada bila svobodna, da sem preko vseh teh obveznosti vklenjena v življenje in bi rada zdrobila ta oklep. Pa mi je odgovoril: »Želim si, da bi bila ob meni svobodna! Želim biti darilo za tvoje življenje in ti ga polepšati, ne pa te ovirati.« Seveda sem mu obljubila enako. Po tem dogovoru je bil najin odnos v glavnem le dajanje. Janez je zares bil velik človek.
Mnogi verjamejo, da je ljubosumje dokaz ljubezni, a recept, da si partnerja omogočata svobodo, se mi zdi pravilen! Še posebej ker vem, da sta vsak trenutek, ko je bilo mogoče, preživela skupaj, da ste se s prijateljicami dobivali recimo takrat, ko je imel on službene obveznosti.
Jasno in z vso močjo čustev sva vedela, da pripadava drug drugemu in najinim otrokom. Da smo mi najvažnejši steber drug za drugega in da je naša družina smisel najinega življenja. Iz zdravja, sreče in povezanosti je izvirala moč za soočanje z zunanjim življenjem in izzivi v njem. Tako sva se tudi vedla – drug za drugega sva bila prioriteta. Moj mož nikoli ni prišel v prazen dom, kadar sem bila v Ljubljani. Vedno so ga čakali pogrnjena miza, topla hrana, moja družba, pogovor po kosilu ali večerji … In nasprotno – vedno je bil zame in moj!
Ljubosumje v odnosu? Skozi to prvo fazo gremo vsi, ko smo mladi in na začetku zveze, dokler se ta ne utrdi. Potem pa človek zori, vsaj moral bi. Janez je enkrat rekel: »Svoboda je v srcu. In moje srce je tvoje za vedno!« Verjela sem in občutila, da je to res.
Se bojite življenja v ednini?
Neee, gotovo se ne bojim! Sem pač pisateljica in mi smo navajeni živeti v svojem izoliranem svetu duha. Bogastvo mojega življenja je premo sorazmerno z bogastvom mojega notranjega življenja.
Bi bili pripravljeni sprejeti novo ljubezen, če bi se zgodila?
Saj ste prej povedali, da se vse tragično končajo, na ta ali oni način. Kdo torej pri zdravi pameti bi želel svoje mirno, uravnovešeno življenje zamenjati za emotivne burje? Hvala, jaz ne. Čeprav, pravijo, kjer je tanatos, tam je tudi eros. No, za oboje pa velja neizpodbitno dejstvo – le stvarstvo odloča, kdaj bo komu poslalo eno ali drugo. In nihče nima resnične moči zavrniti niti smrti niti strasti!
Z Janezom sta dobila dve hčeri, imate pa še dve vnukinji in enega vnučka. Kako čutijo Janezov odhod?
Najini hčerki, posebej pa vnukinji, sta izredno težko sprejeli Janezovo smrt. Zanje je bil dom, varnost, ljubezen … Vnuček je še premajhen, da bi v vsej razsežnosti dojel, za kaj gre. Njemu smo povedali, da je dedi odšel na potovanje po vesolju in da si takšno milost moraš zaslužiti – biti dober človek.
Kar dolgo že niste izdali knjige. No, zdaj vemo, kaj je razlog, da niste razmišljali o pisanju. Kaj pa zdaj? Se boste zakopali v pisanje, vam bo to pomagalo olajšati bolečino?
Da, res se bom končno posvetila tistemu, kar najrajši počnem, pisanju. To bo poglobljeno potovanje in verjamem, da bo čista katarza zame!
Boste pisali tudi o vajini ljubezni? Bi bila vajina zgodba razburljiva drama ali zabavna komedija, bi imela veliko akcije?
(smeh) Če bi Janez pisal knjigo o najini ljubezni in najinem odnosu, bi imela kakšnih pet, mogoče šest stavkov: Zaljubil sem se vanjo, vedel sem, da jo bom večno ljubil, čudovito je vzgojila otroke, bil sem srečen z njo … Sem pač ženska in ženske imamo večplastno, kompleksno osebnost. V vsaki izmed nas živijo dodatno še štiri osebnosti, ki se izmenjujejo v enem samem mesecu dni, odvisno od hormonskega (ne)ravnovesja. In kot sem enkrat v šali rekla, v ženski živi spomin na popolno ljubezen z Bogom. Težko je biti popoln moški za žensko s takšnimi pričakovanji.
