Klemnu, ki prihaja iz Logatca ter ima še sestro Anjo in brata Aljaža, sta bila tako gasilstvo kot odbojka položena v zibko. »Moj oče Tomaž je bil dolga leta odbojkar, treniral in tekmoval je v domačem klubu v Logatcu. Ko pa si je poškodoval koleno, se je moral posloviti od športne poti, vendar mu je uspelo zanjo navdušiti nas otroke. Sam sem odbojko začel trenirati v drugem razredu osnovne šole,« se spominja Klemen. Do šestega razreda je igral odbojko zaradi zabave, nato pa so z mlajšo sekcijo dosegli prvi uspeh, četrto mesto v državi, in vsako leto je igral na finalnem turnirju v državi. V srednji šoli je bil član kluba Športno društvo Brezovica, nedavno pa je stopil stopničko više in zdaj nosi majico kluba ACH Volley. Poleg odbojke je priden študent mehatronike, kjer je že opravil z izpiti. Hvaležen je, da so mu na fakulteti šli na roko pri tem. Njegove misli so namreč usmerjene v športno kariero, saj si želi zaigrati v tujini – sanja o prestižni italijanski ligi. Ob vsem tem pa je že od malega predan gasilec.
Enkrat gasilec, vedno gasilec
»Tudi to ljubezen sem podedoval po očetu. Gasilec sem uradno od šestega leta, ko je dovoljen vpis k mladim gasilcem, neuradno pa sem bil še prej, saj sem z navdušenjem opazoval očeta, ki je poveljnik gasilcev v Dolnjem Logatcu. Gasilki sta tudi moja mama in sestra.« Klemen je oboževal gasilska usposabljanja in tekmovanja. Najbolj ljubi so mu bili kvizi in orientacija. Pri 16 letih je naredil dvomesečni tečaj za gasilskega pripravnika, dve leti pozneje pa je po opravljenem tečaju postal operativni gasilec, ki se lahko udeležuje intervencij pri požarih, prometnih nesrečah in drugih dogodkih. Za njim je kljub mladosti že veliko intervencij, vsako leto jih imajo v Logatcu okoli sto.
»Človek se navadi na različne prizore in sčasoma postane lažje. Med intervencijami, v katerih sem pomagal, sem doživel kar nekaj prometnih nesreč s smrtnim izidom, pomagali smo reševalcem, morali smo oživljati poškodovance, gasili smo požare ... Nedavno pa so nas tako kot kolege iz vse Slovenije klicali na Kras. Tisti četrtek smo se zjutraj odpravili na borbo z ognjem. Ves dan smo gasili. Glede na to, da sem športnik in v dobri kondiciji, lahko samo rečem, da je bilo zelo naporno. Zato vsa čast preostalim fantom, ki so tako trdo garali in iz sebe iztisnili nečloveške moči. Res so dali vse od sebe. Mi smo bili pred tremi leti že na Krasu. Takrat je gorelo 45 hektarov, zdaj jih je 3.500. Vsi smo poprijeli za vse – pomagali smo varovati vasi, bilo je veliko dima in peklenska vročina. Nam je kazalo 38 stopinj Celzija v senci, v bližini ognja pa so seveda temperature še narasle,« razlaga. Vsake toliko so imeli kakšno uro počitka, nato pa se je vse začelo znova. Med gašenjem ni imel časa razmišljati, da ga v petek čaka državno prvenstvo v odbojki na mivki.
Zmaga na igrišču
»Prvo tekmo sva z Nejcem Zemljakom imela ob desetih dopoldne in zmagala. Zvečer sva igrala še eno tekmo, a jo žal izgubila, v soboto zjutraj pa je sledila tekma repasaža, na njej sva zmagala. Imela sva še težko polfinalno tekmo proti večkratnima državnima prvakoma, zvečer ob desetih pa je sledila še težka finalna tekma. Po zmagi smo se še dobro uro družili z drugimi tekmovalci, klepetali, se pogovarjali in smejali, nato pa se mi je mudilo domov počivat, saj je kazalo, da bo treba spet pomagati na Kras,« pripoveduje o trenutkih športne zmage. Naslova državnega prvaka mu še ni uspelo proslaviti. Skromen in prijeten mladenič se s tem ne obremenjuje, pravi, da je najpomembneje, da naredi vse, kar je pač treba. Na športni, akademski in gasilski poti ga že tri leta podpira dekle, ki je prav tako gasilka.
