Že dolga leta je tudi mednarodno dejavna. Pred kratkim se je v nemškemu Ulmu udeležila srečanja evropskega projekta DAICE (Digitalni načini v medgeneracijskem izobraževanju v kulturi) s poudarkom na starejši generaciji, tam sva se srečali. Do upokojitve ima še dve leti, a to seveda ne pomeni, da bo takrat nehala delati.
Dobro življenje
»Obiskovala bom univerzo za tretje življenjsko obdobje, ki sem jo pomagala ustanoviti, skrbela za zelo radoživega, radovednega in zgovornega vnuka Galina, ki ima pet let in pol, in se na drug način veselila življenja.« Z možem Valerijem, ki je strojni inženir, skupaj zaslužita nekaj nad tri tisoč evrov na mesec, kar je precej več kot večina. »Pri nas strokovnjake še dobro plačujejo. Ni nas veliko.«
Stanujeta v velikem štirisobnem stanovanju na hribčku nad mestom, od koder je prekrasen razgled. Vozita tudi vsak svoj avtomobil. Mnogi državljani Bolgarije o avtu le sanjajo ... »Sin Vladislav je računalničar, njegova žena pa arhitektka.« Zadovoljna je, da gre vsem dobro. »Sin si z ženo gradi hišo in z možem mu pomagava, kolikor lahko.«
Čeprav je Bolgarija najrevnejša država evropske skupnosti, naša sogovornica meni, da bi mnogi njeni državljani lahko živeli bolje, če bi imeli znanje, pogum in dobre zamisli, da bi odprli svoje podjetje ali pa imeli redka znanja kot onadva z možem. Njuna poklica sta pač deficitarna.
Mimogrede pove, da je Bolgarija zelo nepoštena država, morda najbolj nepoštena v Evropi. »Višje ko greš, več je korupcije, višja je in težje jo je dokazati.« Pravi, da se za politiko zanima, a jo nerada komentira. Da ne bi povedala preveč, hitro zamenja temo, rekoč, da so današnji starejši ljudje telesno in duševno bolje ohranjeni kot pred desetletji. In da mnogi obvladajo računalnike ter druge novodobne naprave. »V delovnem in socialnem pogledu so tudi aktivnejši in zahtevnejši do okolja, a skoraj brez politične in družbene moči, čeprav imajo bogate izkušnje, ki bi lahko še marsikje in marsikomu koristile.«
Zaupa nam še, da so v Bolgariji predniki in družina zelo pomembni. »Bolgari smo zelo spoštljivi do starejših. To pokažemo tudi tako, da se za jedilno mizo hrana najprej ponudi najstarejši osebi.« Družine držijo skupaj in njihovi člani si med seboj pomagajo.
Starost je zmaga
Naša sogovornica je prepričana, da je staranje zmaga našega časa in predvsem rezultat boljšega življenja ter izboljšanega javnega zdravstva in razvoja.
»Pri nas greš k zdravniku, kadar ga potrebuješ, le na specialiste je treba malo počakati.« Zdravnikov imajo dovolj. Tudi domov za starejše je dovolj. »Res pa je, da se nam zdi sramotno, če otroci sami ne skrbijo za starše. V dom starejših gredo le, če res ni nobene možnosti za domačo nego in oskrbo.«
Njena mama živi na podeželju. Stara je 88 let in še sama skrbi zase. »Ima sramotno nizko pokojnino, a je samooskrbna.« Če ji ponudi denar, ga vedno odkloni. »Še meni ga vsiljuje. Upam, da bo čim dlje lahko tako polno živela. Med prijatelji v svoji rojstni vasi in v naravi.« Tudi moževa starša sta oba še živa in zdrava.
Učenje
»Rada bi, da bi bile različne oblike izobraževanja na voljo tudi starejšim na univerzah, ki jih obiskujejo mladi ljudje, in če se le da, brezplačno.« Zakaj tako misli? »Dokler se učimo, smo, ko tega ne počnemo več, začnemo počasi ugašati,« je prepričana.
Se pa sprašuje, zakaj EU nima skupne pokojninske zakonodaje, ki bi določala, koliko moramo biti stari ob upokojitvi. Ve pa, da si vse države starega kontinenta – vsaka zase – bolj ali manj uspešno prizadevajo postopno zviševati upokojitveno starost in hkrati podaljšati zaposlitveno dobo. Že zdaj se v večini držav Evrope moški in ženske upokojujejo pri 65 letih. Postopno se starost marsikje dviga na 67 let.
»Če natančno razmislim, bi lahko delala tudi do 75. leta, če bi bilo treba. Za tiste, ki delajo fizično naporno, čeprav jih je že malo, pa bi bilo treba uvesti krajšo delovno ali beneficirano dobo.«
