Ljudje imamo pogosto romantično predstavo, da je bil Kras nekoč zelena oaza in da ga je človek spremenil v kamnito puščavo. Drži ta predstava?
To ni nobena romantika, Kras je v resnici obraščal bukov gozd, ki je segal vse do morja. Imamo zelo dobre raziskave in v plasteh iz tistega obdobja so našli samo bukov pelod. Pred gradnjo drugega tira železnice so denimo raziskali sedimente po vrtačah. Takrat je bilo v naravi povsem drugačno stanje, ki si ga zdaj ne moremo niti predstavljati.
Torej je človek kriv za goli Kras?
Da. Človek je vse to posekal, očistil, bukovega gozda ni bilo nikoli več. Sledilo je obdobje gole površine ali drugačnega gozda. Predvsem termofilnih listavcev, pa do hrastov in spet nazaj. Kras je tako postajal vse bolj gol, zemljo je odnašalo. Vrtače so bile v času bukovega gozda prazne, potem pa so se napolnile z zemljo, ki jo je odnašalo z razgaljenih površin.
Zato so se potem naši predniki trudili, da bi Kras znova ozelenili.
Gozdni red mesta Trst iz obdobja okoli leta tisoč je prepovedoval pašo koz, ker so se trudili, da bi Kras spet pogozdili. Valvazor je v Slavi vojvodine Kranjske napisal, da je bil Kras gol v srednjem veku, in takšno stanje je bilo vse do Avstro-Ogrske. Prav za goriški Kras obstajajo zelo dobri posnetki iz prve vojne, ko je avstrijska vojska pred in po bitkah iz balonov poslikala celoten teren. Vse je bilo golo, samo kamenje. Enako kot danes na južnem pobočju Velebita v severni Dalmaciji.
Pogozdovanja so se temeljito lotili pod Avstro-Ogrsko …
Avstrijske oblasti so proučile problematiko golega Krasa, ustanovile gozdarsko službo in v Trst poslale češkega strokovnjaka, gozdnega čuvaja Josefa Ressla. Njegova naloga je bila tudi iskanje lesa po Istri za izdelavo ladij, ampak Ressel je ugotovil, da je treba naravo vrniti v prvotno stanje, da v taki pokrajini ljudje ne morejo več živeti. Naredil je načrte pogozdovanj, ni jih pa znal uresničiti. To so storili njegovi nasledniki. Slovenskih gozdarjev takrat ni bilo in so na začetku na Kras pošiljali predvsem češke.
In tako smo v naših krajih dočakali bor?
Da, črni bor je bila edina vrsta, s katero jim je uspelo pogozditi to kamnito območje. Zaradi svojih lastnosti raste povsod, lahko preživi suše, vročine in dolga obdobja brez padavin. Pri nas ga v naravni obliki najdemo na severnem pobočju Trnovskega gozda, kjer najbolj tolčejo strele, kjer so naravni požari pogosti. Bor v takih razmerah preživi, ker ima od tri do pet centimetrov lubja in mu ogenj ne pride do živega. Razen če ne zagori njegova krošnja. Bukev pa se posuši že, če jo ogenj samo oplazi. Z debelim lubjem so kot bor zaščitene tudi nekatere vrste hrastov.
Če se vrnemo na začetke pogozdovanja pod Avstrijo …
Na začetku so pogozdili 15 tisoč hektarjev s črnim borom. Ljudje so vse manj živeli od paše in narava se je prebudila. Zato imamo danes gozdove termofilnih listavcev črnega gabra in malega jesena, ki sta tukaj prehodni vrsti. Črni gaber je zdaj žal podvržen bolezni in imamo z njim velike težave. Po pogozdovanju z borom je narava reagirala s termofilnimi listavci in puhastim hrastom, cerom.
Koliko Krasa je danes še golega in koliko obraščenega?
Danes več kot 56 odstotkov Krasa pokriva gozd. In to je prvi gozd po kamniti puščavi. Je tak, kakršen je. Kjer je bilo malo več tal, je boljši, kjer jih je bilo manj, je slabši. Vsak tak gozd potrebuje čas, da ustvari organska tla, na katerem lahko uspeva. V zadnjih sto letih smo prišli do točke, na kateri smo danes. Pogozdovali so tudi v 50. in 60. letih, takrat so pogozdili ravno te hribe, ki so zdaj goreli.
Bi lahko v teh sto letih ustvarili boljši gozd?
Seveda bi bil lahko boljši, lepši, če bi lastniki vanj vložili več dela. Če bi kakemu drevesu pomagali, da bi zrasel, namesto ruja ali robide. Ta gozd, ki ga imamo zdaj, je naravno stanje. To je svetel gozd, z veliko svetlobe od vrha do tal, vode je malo, tal še ni. In zato imamo ob črnem boru in termofilnih listavcih še ruj, brin, šipke … To so rastline, ki znajo preživeti v takih razmerah. Vse pa dobro gorijo, ker so pred izsuševanjem in boleznimi zaščitene z eteričnimi olji in smolo.
Pa se rastline ne morejo prilagoditi na požar?
Ne. Na požar niso pripravljene, ker požar ni naraven pojav. Strela povzroči izredno malo požarov. Za najmanj 95 odstotkov požarov je kriv človek. Iz malomarnosti ali namerno. Veliko jih zaneti železnica, zagori tudi zaradi kmetijskih opravil, piknikov … Za cigaretni ogorek je dokazano, da mora imeti res veliko »srečo«, da zažge naravo.
Kdo je potem kriv, da imamo na Krasu tako slab in tako gorljiv gozd? Politika upravljanja narave, domačini?
Ne politika ne domačini. Gozd bi v resnici bil vse lepši in lepši, če ne bi vsake toliko zgorel. To območje, kjer je zdaj gorelo, je v zadnjih 30 letih pogorelo najmanj enkrat. In tako ostaja zelo malo gozdne površine, kjer bi se gozd lahko razvijal, kjer bi ustvarjal več tal, postajal vrstno pestrejši in gostejši, sposoben ustvariti svojo notranjo mikroklimo.
Tak požar je za tako mlad gozd potem katastrofalen?
Da, en tak požar gozd potisne nazaj za najmanj nekaj desetletij, skoraj na začetek. Kjer je zgorel humusni del tal, tam ni več nič. Če je nekdo zanetil ta požar, je res žalostno, da tega ne razume. Da tla samo malo pogorijo in pepel potem celo koristi gozdu, to ne drži. Res je, da tak požar spet ustvari kamnito puščavo.
V požaru pa ne zgorijo samo grmovje in drevesa …
Ne, zgorijo tudi vsi mikroorganizmi in velik del živalskega sveta. Velike živali, jelenjad, srnjad, divji prašiči, so se lahko umaknile. Že zajci se težko umaknejo tako obsežnemu in hitremu gorenju, da ne govorimo o ježih, miših, mravljah, kačah in ostalem življu.
Ampak zdi se, kot da bi bilo požiganje ponekod še vedno družbeno sprejemljivo dejanje. Ker naj bi očistilo pašnike, zažgalo pajke, pregnalo kače ...
Je bistveno manj družbeno sprejemljivo kot v preteklosti, ampak zažiganje suhe trave jeseni se komu še vedno zdi koristno. Pa ni. Od tega ni nobene koristi. Vzdrževanje travnikov na takšen način je škodljivo. Če trave ne kosimo, če je ne potrebujemo, je ni treba niti zažigati. Funkcija kmetijstva je proizvodnja nečesa.
Vrniva se na požgan gozd. Kaj se bo zdaj zgodilo z njim?
Po nekaj dežjih bo seveda nekaj vzniknilo. Hitro bo pognal ruj in vse rastline, ki so sposobne pognati iz korenin. Ali pa so imele srečo, da so ostale v kakšnem manj zažganem žepu. Bori, ki jih je plamen ožgal le pri tleh, bodo tudi preživeli, tisti, pri katerih je zagorela krošnja, pa ne. A tudi pri tistih osmoljenih moramo počakati do naslednje pomladi, da bomo lahko z gotovostjo trdili, kateri je preživel in kateri ne.
Kaj bo gozdarska služba zdaj storila?
Ožgano bomo posekali. Tudi iz tega lesa lahko dobijo lastniki neko korist.
In potem?
Bomo videli, kako se bo narava odzvala. Kjer bo mogoč naravni razvoj gozda, ga bo treba usmerjati, negovati, čistiti in mu pomagati. Okrog vasi, na posebnih mestih, bomo šli v sadnjo dreves, tudi okrog Cerja bomo poskušali ponovno ozeleniti s sadikami. Lep primer ponovnega naravnega razvoja gozda je območje požara nad Kraškim robom, kjer je gorelo leta 2012. Naravno je vzniknilo precej grmovnih in drevesnih vrst, zdaj imamo mešano mladje, ki ga moramo pustiti, da zraste v gozd.
In kaj saditi?
V naših drevesnicah je na voljo samo črni bor. Drugih vrst ni. Črni gaber ima težave z boleznijo, bukev in hrast ne prideta v poštev. Je pa pri Umagu velika hrvaška državna drevesnica, kjer imajo na voljo številne primerne sadike toploljubnih vrst javorjev, maklenov, koprivovcev … Za Cerje smo v preteklosti od tam že pripeljali črni in puhasti hrast, mogoče ga bomo tudi zdaj. Sadike ali semena morajo biti certificirana, na Kras ne moremo saditi makedonskega hrasta. Na našem Krasu je dovoljeno saditi vrste iz naše regije in hrvaške Istre. Že iz Dalmacije niso več dovoljene.
Držijo navedbe domačinov, da se sušijo že nekatere drevesne vrste?
V gozdu ne. Da bi se katera avtohtona vrsta sušila zaradi podnebnih sprememb, ne drži. Zato, ker gremo iz slabših razmer v vse boljše. Pred sto leti je bilo res hladneje, vendar ni bilo tako bogatih tal. Na kraških tleh lahko sadimo cer, gradna ne moremo oziroma nima smisla, graden lahko sadimo v Brkinih ali Vipavski dolini. Bukev pride v poštev v Čičariji, kjer je dovolj visoko, hladno in vlažno.
Kako preprečiti tako obsežne požare, če na čisto vse ljudi vendarle ne moremo vplivati?
Lahko vložimo več v preventivno varstvo. Pred dnevi smo se na ministrstvu pogovarjali, da bi za nekajkrat povečali sredstva za protipožarne preseke. Imamo jih 600 kilometrov, do zdaj smo zanje letno namenili sto tisoč evrov. Zdaj bi radi to povečali za nekajkrat. Če bi zgostili omrežje teh presek, razširili pasove okrog cest, naredili izogibališča, tudi potegnili hidrantno omrežje v prostor, bi omogočili hitrejše in učinkovitejše gašenje.
Predvsem med meščani gozdarji pogosto naletite na nerazumevanje vašega dela. Razne iniciative ali posamezniki za vsako posekano drevo zaženejo vik in krik. Ali ni ravno negovan gozd bolj zdrav in tudi odpornejši na požare?
Posledica vsakega gospodarjenja z gozdom mora biti boljši in odpornejši gozd, prilagojen na ujme in podnebne spremembe. Cilj vsake sečnje je obnova vrst, obnova gozda. Ob vsakem redčenju dajemo prednost tako statično kot tudi sicer odpornejšim drevesom. S tem pomagamo naravi, kar je osnova gozdarstva v Sloveniji. Pomembna je komunikacija z ljudmi, da razumejo, zakaj nekaj počnemo. Gozdovi se starajo, in če ne bi storili nič, bi se podrli, zgnili, strohneli, v takih razmerah pa se razvijejo podlubniki ter drugi škodljivci in stanje samo še poslabšajo. Obenem pa imajo ob gospodarjenju z gozdom korist tudi lastniki.
***TEMPLEJT: Intervju freestyle 4 strani (20-23) + 1/2 oglas na zadnji strani CITAT 1: “Na našem Krasu je dovoljeno saditi vrste iz naše regije in hrvaške Istre. Že iz Dalmacije niso več dovoljene. CITAT 2: “Ob vsakem redčenju dajemo prednost tako statično kot tudi sicer odpornejšim drevesom. S tem pomagamo naravi, kar je osnova gozdarstva v Sloveniji. CITAT 3: “Že zajci se težko umaknejo tako obsežnemu in hitremu gorenju, da ne govorimo o ježih, miših, mravljah, kačah in ostalem življu. CITAT 4: “Pred dnevi smo se na ministrstvu pogovarjali, da bi za nekajkrat povečali sredstva za protipožarne preseke. Imamo jih 600 kilometrov, do zdaj smo zanje letno namenili sto tisoč evrov. Zdaj bi radi to povečali za nekajkrat. CITAT 5: “Kjer bo mogoč naravni razvoj gozda, ga bo treba usmerjati, negovati, čistiti in mu pomagati. Okrog vasi, na posebnih mestih, bomo šli v sadnjo dreves, tudi okrog Cerja bomo poskušali ponovno ozeleniti s sadikami. ***Fotke brez podpisov***
