»Vode ni. Dežja ni. Jutranje kapljanje nas je razveselilo, a to ni, kar potrebujejo rastline, ni, kar potrebujemo kmetje. Vode primanjkuje,« je vstal in utihnil.
Na mikrokmetiji, šestkrat manjši od nogometnega igrišča, prideluje vsaj 30 vrst zelenjave. Za zraven vzgoji še jagodičevje, trajnice, zelišča in dišavnice. S tem pridelkom vse leto hrani nekaj deset družin v Istri. Odjemalci kmetije Freško – italijansko besedo uporabljajo v Istri in pomeni sveže – so prepoznali prednosti Lukove metode kmetovanja. Po nekaj letih preskusov in iskanja je Luka, ki je prvi kmet v družini, naposled uvedel regenerativno kmetijstvo. Gre za kmetovanje, pri katerem se vse začne s skrbno obnovo in nadaljuje s plemenitenjem življenja v prsti. Bolj bi bilo primerno, da bi mladega moškega kot kmeta opisali kot skrbnika za živost prsti.
»Kar vidite, je videti kot kmetija, a je kmetija in lekarna v enem,« me dopolni Luka. Da bo kmet, se je odločil pri 22 letih. Sedem let pozneje ga gledam in pravim, da so napovedi klimatologov alarmantne: več daljših sušnih obdobij in posledično vse višje temperature ob pogostih neurjih in nalivih. Pozna napovedi in jim ne oporeka, saj jih živi. Prehranjevanju ljudi z zelenjavo, pridelano v živi zemlji, se zaradi podnebnih sprememb ne bo odpovedal. Suši in drugim izzivom se bo, tako kot do zdaj, prilagajal. »Brez eksperimentiranja ne bo šlo,« pove. Pridelavo mediteranske zelenjave: »paradajza«, kumar, bučk, paprike in »fižoletov« bo v prihodnje, tako pravi, prepustil »kemotom« na Gorenjskem, Dolenjskem in Štajerskem.
Zapisujete, koliko dni v Istri ni dežja?
Na pamet ne vem. Vem, da v Istri konkretnega dežja – takega, ki bi padal dolgo, da bi se zemlja navlažila do globin – ni vse od zime.
Kako ste nadomestili pomanjkanje vode, če dežja ni od zime?
Na srečo imam zelo majhne površine in lahko potrebe zadovoljim z zalogo deževnice. Namakam že od marca, vse od začetka sajenja. Poleg deževnice uporabljam tudi komunalno vodo. Na srečo smo lani dobili 300 kubičnih metrov komunalne vode. Ker porabo vode beležim, vem, da sem lani v celi sezoni porabil 80 kubičnih metrov vode. Letos maja, ko se poletje sploh še ni začelo, pa sem je porabil že enako kot lani v vsem letu.
Pred kratkim ste gostili študente z Biotehniške fakultete, ki sta jih k vam vodili vaša mentorica pri diplomski nalogi in profesorica vrtnarjenja. Kaj ste jim predstavili?
Gostil sem študente drugega letnika agronomije in hortikulture s fakultete, ki sem jo tudi sam obiskoval. Ko so prišli, sem jih najprej vprašal, ali so že slišali za regenerativno kmetijstvo. V veliki večini je bil odgovor ne, z izjemo enega študenta, ki je na TV videl prispevek o meni. Skupini sem torej predstavil ohranitveno kmetijstvo. Glavni poudarek tega načina kmetijstva je zemlja in njeno zdravje. Kmetijske metode zadnjih desetletij so šle v smer vzgoje rastlin in kaj narediti, da bo rastlina zdrava nad zemljo. Regenerativni kmetje se poglabljamo v zemljo in v vse, kar je v njej. Ko jo obnovimo, bo zemlja poskrbela, da bo rastlina taka, kot mora biti, ne da bi uporabljali pesticide, fungicide, insekticide in mineralna gnojila ter predvsem brez oranja. Pluga se izogibamo in ga odsvetujemo, ker je največji uničevalec življenja v prsti.
Začeli ste tam, kjer si ljudje umažemo roke, pri zemlji. Kaj vidite v pesti prsti?
Ta umazanija je vir življenja in je živ organizem, ki ga z regenerativnim kmetijstvom obnavljamo. To umazanijo moramo hraniti, ohranjati in poveličevati. V pesti prsti je na milijarde mikroorganizmov. S prostim očesom jih ne vidimo. Vidni so samo pod mikroskopom. Med njimi se najbolj trudim povečati glivne kulture. Glive komunicirajo z rastlinami. Rastline pa jih uporabljajo za vnos hranil in vode. Če imamo vzpostavljen sistem, prepreden z glivami, ki tvorijo nekakšna omrežja za prenos hranil pod zemljo – neke vrste internetno omrežje –, ni potrebe, da gnojimo vsako rastlino posebej. Rastlina bo glivi oddala signal: »Potrebujem vodo,« gliva pa bo lahko vodo dostavila tudi v najbolj oddaljeno korenino te rastline. Zemlja naj bo porozna in zračna s čim manj obdelave. Predstavljajte si, da pod površjem zemlje ustvarjate mesto. Taka zemlja, tako mesto mora dišati po gozdu.
Znanstveniki ugotavljajo, da sta bila za nastanek rodovitne plasti zemlje potrebna dva milijona let. Kaj moramo storiti danes, da zemljo obnovimo hitreje in čim prej?
Vrtnar ima lažje delo kot veliki pridelovalci. Vrtnar potrebuje veliko komposta, s katerim prekrije izčrpano zemljo. S kompostom organizmom v zemlji zagotovimo življenjski prostor in hrano. Tako najhitreje in najučinkoviteje začnemo obnavljati in ohranjati zemljo. Veliki kmetje se veliko težje zatečejo h kompostu, ker ga je malo in je drag. Na žalost imamo slabe navade in pridelamo skope količine komposta. Veliki kmetje se bodo morali zateči k zelenemu gnojenju.
»Pri svojem delu nisem samo kmet, sem še fizični delavec in načrtovalec. Ukvarjam se tudi z marketingom in distribucijo. Torej opravljam vsaj štiri poklice, ki ne zadostujejo za preživetje ene družine.«
Zeleno gnojenje pa je …
… oplajanje organske mase. Gre za sajenje in vzgajanje ene kulture ali mešanice kultur z namenom, da jo vzgojimo in pustimo, da se na kraju zasaditve razgradi. Ustvarimo krog, ko zemlja hrani rastlino, da raste, za kar potrebuje še vodo in sončno svetlobo. To je čar sonca in vode, ki dodajata rastlini energijo za rast in ostaneta tam, kjer je rastlina zrasla. V tako podlago posadimo posevek, ki ga bomo obirali.
Vaše delo razumem tudi kot skrb za zdravje odjemalcev – zdrava zemlja, pridelki, polni hranil, za zdravega človeka?
To je cilj. Kar vidite, je videti kot kmetija, a je kmetija in lekarna v enem. Vemo, da je vse več duševnih in fizioloških obolenj, bodisi od rojstva ali se pojavijo pozneje. Znanstveniki ugotavljajo, da jih je veliko povezanih s prehrano. Vlaganje v takšno kmetovanje in hrano je vlaganje v prihodnost. Spremembe bi prepoznali z analizami. Želim si, da bi imeli na papirju dokaze o učinkih regenerativnega kmetijstva, ker ljudje verjamejo dokazom na papirju.
Če bi vas profesorica, ki vas je obiskala, povabila k sodelovanju pri analizah, katere bi opravili najprej?
Najprej bi si želel videti, kaj se dogaja v moji zemlji. Zanima me, kaj sem naredil s prstjo v treh letih. Vem, da še ni vrhunska, a vem, da je razlika, in ta mora biti opazna pod mikroskopom. Drugo, zanimala bi me primerjava vsebnosti hranil v mojih pridelkih – kot so korenje, solata, blitva, paradižnik – z vsebnostjo pridelkov konvencionalne pridelave.
Imate svojo mrežo ozaveščenih odjemalcev?
Tedensko prodajam »gajbice«. Ker smo v Istri, so pridelki v »škrtocu«, to je v veliki papirnati vrečki. Odjemalce obvestim o osnovnem naboru in o tem, kaj lahko dokupijo posebej.
Imajo odjemalci kaj skupnega?
Med odjemalci so mnogi, ki imajo zdravstvene težave, kot so kronične bolezni ali rak, ali starši otrok z avtizmom, ki kupujejo mojo hrano, ker pravijo, da je živa. Poleg teh so še mlade družine z dojenčki, ki želijo otroka na začetku življenja hraniti s čim več zdrave hrane. Med zadnjimi so še ljudje, ki se spoznajo na vrtove in jim vzgoja rastlin ni tuja ter razumejo razliko med komercialno pridelano hrano in mojo.
Ne glede na metodo kmetovanja vas s kmeti povezuje pomanjkanje vode. Kako ga rešujete?
Imamo problem z vodo in v Istri je zelo toplo. Kompost je temen, temnejši od tukajšnje osnovne prsti. Na soncu in v vročini se taka zemlja zelo ogreva. Iščem rešitve. Letos sem investiral v senčnik, da sem zavaroval rastline pred pripeko in s tem izhlapevanje vode iz rastlin in tal. Potrebujemo pa zalogovnike vode. Nono je pred petimi ali šestimi leti izdelal »šterno«. Vsi smo mu govorili, da je investicija draga, da imamo rižanski vodovod, in se spraševali, kaj dela. Danes sem mu hvaležen. V Istri imamo padavine, a so strnjene in obilne v nekaterih mesecih. Rešitev vidim v shranjevanju padavin in ozelenitvi, ki pomeni neprestano prekrito zemljo z zelenjem, kar preprečuje izparevanje vode iz nje. Glede na to, da imamo sušna poletja, že razmišljam, kaj bi bilo, če se osredotočim na zimsko pridelavo zelenjave in opustim pridelavo julija in avgusta, saj sta najbolj vroča, sušna in problematična meseca. Takšna vprašanja se mi porajajo.
Joj, kaj bo z mediteranskim jedilnikom v Istri brez domačega »paradajza«, kumar, bučk?
Mediteran ne more več zagotavljati pridelave te zelenjave. S kolegi, ki niso intenzivno v zelenjadarstvu, kot sem jaz, smo se spraševali, kaj sploh delamo poleti. Jesti mediteransko hrano, pridelano na kmetiji v Istri, je privilegij. Kar gojimo tukaj, raste tudi v Ljubljani. Marsikaj, kar pozimi raste tukaj, ne raste na Gorenjskem in Dolenjskem. Treba bo premisliti glede povezovanja slovenskih kmetov ter o tem, kdo, kateri del leta in kje se osredotoči na določeno hrano.
Se prilagajate podnebnim spremembam tudi tako, da gojite rastline, ki niso običajne za Slovenijo?
Imam dve kulturi, ki nista od tod. Prva je ingver, ki ga uspešno vzgajam v rastlinjaku, ker za rast potrebuje zelo visoke temperature. Druga posebnost pa je zmajev sadež oziroma pitaja; kaktus, ki sva ga s kolegom pred leti uvozila iz Južne Afrike. Ves čas se ukvarjam z mislijo, kaj zasaditi v rastlinjak. Ta se mi je v začetku zdel nujen, vendar se je izkazalo, da je poleti v njem zahtevno gojiti kakovostne pridelke. Upam si trditi, da bodo čez kakšno leto v njem uspevali avokadi, limone, pomaranče, saj je očitno, da se tropski pas širi.
Ste pitajo izbrali iz radovednosti ali česa drugega?
Moram biti zanimiv, saj konkuriram s kmeti, ki obdelujejo zemljo s traktorji in se ukvarjajo z integrirano pridelavo, medtem ko jaz obdelujem s koleni, hrbtom, dušo in mikroorganizmi. Pitaja je atraktiven sadež, bogat s hranili in je menda zelo dober za nosečnice. V Sloveniji ga še nihče ne goji, kljub ugodnim razmeram. Z zasaditvijo povečujem pestrost posevka, kmetija pa postane zanimivejša. Zaradi nepoznavanja regenerativnega kmetovanja mi je konkurenca vsak prodajalec zelenjave. Edini parameter, ki ga kupec razume, je cena. Koliko stane kila rdeče pese? Ni vprašanje, katero sorto rdeče pese imaš in v kakšni zemlji je rasla. Edino vprašanje je cena. To je moja resničnost.
Pravite, da na vrt gledate kot na lekarno, ali so vaši prihodki na ravni prihodkov farmacevtov ali zdravnikov, saj zdravite temelj našega preživetja?
Nisem prepoznan kot lekarnar. Še pred kratkim je bila beseda kmet žaljivka. Danes ni več tako. Veliko se je spremenilo, saj se kmetje srečujemo z zelo velikimi izzivi. Za kmetovanje je potrebnega veliko znanja, prilagoditev, premislekov. Pri svojem delu nisem samo kmet, sem še fizični delavec in načrtovalec. Načrtovanje je še najtežja stvar zaradi obsežnega in širokega nabora kultur, ki jih gojim. Ukvarjam se tudi z marketingom in distribucijo. Torej opravljam vsaj štiri poklice, ki ne zadostujejo za preživetje ene družine.
Ob tem pa hranite več družin v Istri?
Da.
Kot mladi kmet predlagajte višino vložka, ki bi vam zagotovil večjo varnost in bolj miren razvoj regenerativne metode kmetovanja
Na letni ravni bi bil zadovoljen, če bi bil moj strošek za kompost in sekance ničen. Ta investicija znese v začetku leta 2000 evrov. Z nekaj več sredstvi bi lahko izboljšal namakalni sistem, ga avtomatiziral, vložil še kaj v razvoj. Zadovoljen bi bil že, če bi država zagotovila dostavo treh šleparjev komposta na leto. Z njim ne bi mogel graditi hiše niti kupiti avta, vendar bi mi dostavljeni kup razgrajenega gnoja omogočal še nadaljnje prehranjevanje ljudi.
