Zasledili smo podatke, da sta kar dve tretjini otrok med epidemijo koronavirusa gibalno nazadovali in da se je pri polovici otrok povečala količina podkožnega maščevja, število otrok s prekomerno telesno maso pa se je povečalo za 30 odstotkov. Kako komentirate te podatke?
Številke, ki jih navajate, so iz raziskave, ki so jo opravili na fakulteti za šport, ki je trenutno edina institucija, ki sistematično beleži in zbira te podatke, pri letnih testiranjih za šolski športni karton. Podatki, ki jih zdravniki zbirajo na sistematičnih pregledih, ostanejo zgolj zapisani v kartoteki in se jih ne obdeluje ter pregleduje na nacionalni ravni. Menim pa, da podatek fakultete za šport drži, saj tudi mi opažamo več napotitev k nam v tem letu.
Koga napotijo v vašo bolnišnico?
K nam napotijo otroke, ki imajo opredeljeno ekstremno debelost. To so otroci, ki so v zgornjih dveh percentilah slovenske populacije, torej tisti, ki imajo indeks telesne mase nad 98. percentilo. Običajno otroke k nam pošljejo pediatri po sistematskih pregledih in o tem obvestijo starše, nekaj napotitev pride tudi iz terciarnih in sekundarnih ustanov, kamor otroci pridejo že z določenimi težavami. Pri nas poskušamo tako otroku kot njegovi družini priučiti zdrav življenjski slog, v smislu spremembe življenjskih navad. Če govorimo namreč le o kratkotrajni intervenciji, bo ta uspešna le za kratek čas, če se ob tem ne naredi podlage za spremembe v domačem okolju.
Je smiselno oziroma primerno pri otrocih uporabiti izraz »hujšanje«?
Nikakor ne. Ta izraz je prepovedan za uporabo tako pri otroški kot odrasli populaciji. Govorimo o ohranjanju zdravega življenjskega sloga, v smislu prehranske sestave in gibanja.
Velik del prehranjevanja otrok poteka v vrtcih in šolah. Kakšna je prehrana naših otrok v organiziranih ustanovah?
Vrtci so pri urejanju otroške prehrane uspešni, v šolah pa je stanje slabo. Letos nas je več staršev seznanilo z dejstvom, da če želijo otroci imeti v šolah zdravo prehrano, morajo za to doplačati. Mislim, da je to nedopustno. Zdrava prehrana bi morala biti namenjena vsem otrokom. Še posebej tistim s slabšim socialno-ekonomskim statusom, ki jim država sofinancira obroke. To pomeni, da v resnici država plačuje za hrano, ki ni zdrava. V šolah imajo tako otroci pogosto na voljo sladke pijače, rogljičke, sirove štručke, hotdoge ... Res je, da so razlike od šole do šole, toda moja splošna ocena je, da je prehrana v osnovnih šolah in pozneje v srednjih urejena razmeroma slabo. Razlika med vrtci in šolami je v tem, da imajo vrtci zaposlenega dietetika, šole pa večinoma nimajo zaposlenega ustrezno usposobljenega strokovnjaka za področje prehrane.
Ko otrok zapusti vaš program, prejme prehranska priporočila, ki bi jih morale upoštevati tudi šole. Pa jih?
Če se želimo ohraniti kot narod in razbremeniti zdravstveni sistem, zdrava prehrana ne bi smela biti zgolj želja otrok, ki pridejo od nas nazaj v šolski sistem, ampak bi to moral biti standard.
Vi otrokom priporočite zdravo prehrano, ki bi je moral biti deležen vsak, a ker ne gre za zdravniško predpisano dieto, so otroci pogosto prepuščeni dobri volji šole.
Tako je. Otroci, ki odidejo od nas, nimajo diete, ampak naredimo le priporočilo, kakšen naj bo normalen zdrav obrok. In ni malo šol, ki za pripravo takega obroka učencem oziroma njihovim staršem zaračunavajo dodatno.
Kaj je prvo, kar svetujete družini, ki pride k vam? Starši vemo, da je lahko predstavitev hrane, ki otroku ni všeč, najtežje delo na svetu.
Verjetno so prvi začetki izgubljeni že pri uvajanju prehrane, ko se naši možgani učijo sprejemanja drugih okusov, ki niso zgolj sladko in slano, kar nam je všeč že po genetski zasnovi. Študije pravijo, da je treba vsako vrsto hrane pokusiti 30-krat, da jo možgani sprejmejo in registrirajo, da gre za neki okus, ki bi nam lahko bil všeč. To velja za najbolj zgodnje obdobje življenja. Že v obdobju med devetim in 15. letom pa mora biti teh poskušanj še bistveno več. V domačem okolju je to pogosto težko. Če otroka ne moremo pripraviti do tega, da bi jedel zelenjavo, je pomembno, da vztrajamo vsaj pri tem, da zelenjavo pokusijo. To je pomembno za to, da desenzibiliziramo možgane, da začnejo sprejemati nove okuse. Vedno pa se najde kdo, ki je popolnoma rezistenten in ga tudi mi ne moremo pripraviti do tega, da bi vsaj pokusil zelenjavo.
Zasledil sem podatek, da naj bi vrtčevski otroci zgolj z običajnim gibanjem naredili po 20 kilometrov in več vsak dan. To drži?
Drži. V šolah pa se stvari spremenijo, saj so otroci prisiljeni sedeti. Zadnja leta se je število ur telesne vzgoje v šolah spet zmanjšalo, kar ni dobro. Praviloma bi morali imeti otroci poleg treh ur šolske telovadbe vsaj še eno uro aktivnega gibanja vsak dan. Ob dnevih, ko ni pouka, naj bi bilo takega gibanja vsaj dve uri. Opažamo, da so otroci zamenjali gibanje za elektronske medije, za telefone, tablice, računalnike … Pri nas se srečujemo z otroki in mladostniki, ki dnevno na elektronskih medijih preživijo tudi po 11 ur, kar vpliva tudi na krajšanje spalnega časa. Taki otroci zaspijo šele ob polnoči ali še pozneje. Najstniki v obdobju pubertete za normalen razvoj potrebujejo tudi do 13 ur spanja, in kadar je spanja premalo, to še dodatno sprošča mikromolekule, ki vplivajo na kopičenje maščevja. Higiena spanja je eden pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na to, kaj se dogaja v našem telesu.
Katere so najpogostejše napake, ki jih pri iskanju zdravega načina življenja delamo starši?
Ena od takih minimalnih stvari, ki bo jo lahko naredil vsak, je, da doma ni shranjenih sladkih stvari. Če jih ni, potem jih otroci, pa tudi odrasli, ne morejo vzeti. Torej čim manj pripravljene sladke in slane hrane v domačem okolju. S tem lahko družina tudi veliko prihrani. Včasih se pri nas pošalimo, da naj denar namesto za sladke in slane prigrizke dajejo v šparovček in si nato kupijo kaj koristnega.
Veliko je tudi izgovorov. Na primer to, da ni časa. Otroci, ki obiskujejo tretji razred, nam tako povedo, da imajo toliko šolskih obveznosti, da nimajo časa, da bi lahko eno uro posvetili gibanju na prostem. Tu jim povemo, da se bodo obveznosti le še stopnjevale in da jim bo na takšen način v devetem razredu zmanjkalo časa tudi za spanje. Časa je dovolj.
Pogosto se v družinah zjutraj ne pripravlja zajtrka, ker vsi hitimo. Za otroke je zelo pomembno, da zjutraj pojedo poln obrok. Če zajtrka ni, ves dan lovijo energijski primanjkljaj, ki se najbolj izrazi popoldne in zvečer, ter posledično pojedo preobilne obroke, kar tudi zelo neugodno vpliva na izločanje insulina. Naši varovanci imajo pogosto še pred puberteto dobro »natrenirano« trebušno slinavko, na žalost precej bolje kot svoje mišice.
Kakšna so osnovna priporočila za zdravo prehrano?
Hrana mora biti kalorično prilagojena spolu, višini, masi in fizični aktivnosti otroka. Spodbujamo pet dnevnih obrokov, vsekakor ne manj kot štiri. Sestava krožnika pri treh glavnih obrokih (zajtrk, kosilo, večerja) naj bo sledeča: pol krožnika naj bo zelenjave, četrtina beljakovin in četrtina sestavljenih ogljikovih hidratov. Zelenjava naj bo prisotna pri vsaj treh obrokih. Ob tem morajo otroci popiti tudi zadostno količino vodo – 30 mililitrov na kilogram telesne mase. S tem se namreč pospešuje metabolizem in se lažje izločajo snovi.
Zakaj je tako pomembno, da je zelenjava prisotna v naših obrokih?
Zato, da se vzdržuje ta »mali raznovrstni svet« v naših prebavilih, ki niti ni tako majhen, saj je v vsakem človeku težak nekaj kilogramov. Če je sestava mikrobioma, torej bakterij v naših prebavilih, zelo pestra, je verjetnost za debelost in kopičenje maščob veliko manjša. Različne vrste bakterij se hranijo z različno vrsto vlaknin, ki je v različnih vrstah zelenjave. Zato je pomembno, da jemo različne vrste zelenjave. Poleg tega raznovrstna mikrobiota ugodno vpliva na sproščanje serotonina, hormona, ki nam daje občutek zadovoljstva. Otrok, ki ima prekomerno telesno maso, je nesrečen tako zaradi kemičnih procesov v telesu kot zaradi vsega, kar se mu dogaja v okolju. Posledično se še bolj zapira vase in še več je, namesto da bi se ta začaran krog prekinil. Vse te stvari so povezane.
Kolikšen del obravnave pri vas predstavlja ukvarjanje s psiho otrok?
S psiho otrok se pri nas ukvarjamo res zelo veliko. V večini primerov je debelost le vrh leden gore. Trenutno imamo v program vključenih 15 otrok in pri praktično vseh smo našli neko ozadje, ki še dodatno vpliva oziroma prispeva k težavam s prehranjevanjem. V družinah, kjer otroci v nekem obdobju pojedo preveč sladkarij in ogljikovih hidratov, se sočasno začnejo manj gibati in se jim zato nabere kakšen kilogram viška, običajno pa težave rešimo hitro. Pogosto se v ozadju skriva tudi kakšna globlja težava. Ugotovili smo, da je kar 80 odstotkov otrok, ki so pri nas, soočenih z ločitvijo staršev. Tudi v primerih, ko starši mislijo, da se to otrok ni dotaknilo, se izkaže, da otroci to zelo, zelo čutijo. Včasih gre za neuspeh v šoli, včasih je pri nas tudi kakšen otrok z znižanimi sposobnostmi, ali pa ima zgolj neko specifično težavo … Žal včasih tudi nasilje v družini in medvrstniško nasilje.
Kako ravnate v primerih, ko zaznate tovrstno ravnanje?
Če zaznamo, da je otrok izpostavljen nasilju v druži, smo po zakonu dolžni o tem obvestiti center za socialno delo in tudi starše. Če pa gre za nasilje med vrstniki, poskušamo v šoli organizirati krizni sestanek in pomagati skupaj z učitelji. Tudi pri nas otroke obravnavano celostno. To pomeni, da niso deležni zgolj osnov zdrave prehrane in učenja gibanja, ampak imajo tudi ure pri psihoterapevtki, ure pri psihologinji, delovno terapijo, saj pri otrocih opažamo pomanjkanje klasičnih ročnih spretnosti in to, da si ne znajo organizirati dneva. Otroci, ki obiskujejo šesti ali sedmi razred, si na primer ne znajo zavezati vezalk. K nam prihajajo tudi otroci, ki obiskujejo osmi ali deveti razred in se starš z nami pogovarja v dvojini »midva sva …«. Veliko manjši del otrok je pri tej starosti že skoraj popolnoma samostojen, smo pa pri takih otrocih veliko bolj uspešni.
Kako pa merite uspešnost?
Pri nas poleg tega, da otroke tehtamo, preverimo tudi sestavo njihovega telesa, da dejansko vidimo, koliko so fizično aktivni v vmesnem času. Če namreč izgubljajo telesno maso na račun mišičja, temu rečemo stradanje, kar seveda ni v redu. To pomeni, da otrok strada, kar je narobe. Otrok mora jesti zadostne količine hrane, zato da se ohrani potencial rasti. Ko pridejo otroci na kontrolni pregled, tako vidimo, kakšen je delež maščevja, kakšen je delež mišic, kakšen je delež maščevja na centimeter telesne višine … Vedno si prizadevamo, da gredo spremembe v smeri zdrave telesne sestave. Takšno grafično spremljanje je zanimivo tudi za otroke, saj si lažje vizualno predstavljajo, kaj se v njihovem telesu dogaja. Včasih se pri otrocih telesna masa kot številka ne spreminja ali pa celo raste in je na prvi pogled videti, da napredka ni. A otrok je lahko v tem času zrasel in se mu je povečala mišična masa, kar vresnici pomeni, da gre za zelo ugoden trend in uspeh.
Kako se otroci odzovejo na pozitivne spremembe?
Večina otrok pravi, da se počuti bolje, da jih sošolci in sošolke sprejemajo drugače in da krepijo samopodobo. Doma so bolj zadovoljni. Bolj uspešni so pri športu. Fantje, ki pridejo k nam, so pred spremembami pri nogometu običajno na golu ali pri rokometu na mestu pivota, ker so največji in najmočnejši, ter čakajo, da bodo dobili žogo, ali pa med tekmami odsedijo na klopi.
Imajo starši morda kakšne predsodke ob tem, da mora njihov otrok v bolnišnico zaradi prekomerne telesne telesne mase?
Predsodki mogoče izhajajo iz zgodovine. V Šentvidu pri Stični se je pred 30 leti – populacija, ki je zdaj v rodni dobi – s takratnim znanjem izvajalo hujšanje s kalorično restrikcijo. Z leti se je seveda veliko spremenilo, znanost je napredovala, razmere so se spremenile. Starši pogosto potrebujejo nekaj časa, da sprejmejo pobudo zdravnika. Zdravnik sicer otroka napoti k nam, a starši nato pogosto omahujejo. Ko pa je otrok enkrat pri nas in ko vidijo, kako poteka delo pri nas, in ko se s starši pogovorimo, težav praviloma ni več. Takih, ki zavrnejo obravnavo, je zelo malo. Vedno se potrudimo, da se do neke mere prilagodimo posameznemu otroku in družini. Ko so otroci starejši, pogosto tudi sami izrazijo željo po tem, da bi prišli k nam.
Kaj lahko kot družba naredimo za spodbujanje športa pri otrocih?
O tem smo se pogovarjali tudi z bivšim ministrom za zdravje Janezom Poklukarjem. Športna društva so finančno podprta s strani občin, a se večina denarja namenja za profesionalni šport. Povsod so v ospredju le uspehi, tako v šoli kot v športu: trener je nagrajen, če ima ekipa dobre rezultate, v šoli je učitelj nagrajen, če ima učenca, ki je uspešen na nekem tekmovanju … Če si želimo sprememb na bolje kot družba, bi morali del sredstev v društvih nameniti za športne dejavnosti v klubih za gibalno povprečne ali celo podpovprečne otroke. Ob koncu devetletke se začnejo v vseh športih selekcije in v ekipah pogosto ostanejo le najboljši. Številni otroci, ki so se več let posvečali športu, pa nenadoma ostanejo »na ulici«. Čez noč se znajdejo v neki praznini z občutjem, da jih neko okolje ne želi več. Praznino začnejo nadomeščati z elektronskimi napravami, hrano, umikom od sovrstnikov … Otrokom in mladostnikom moramo pomagati spet pridobiti veselje do gibanja.
