Zgodilo se je pred kratkim na plaži v Fiesi. Sedeminštiridesetletna Ksenija Korošec je skupaj s partnerjem Vidom Bizjakom Kernelom, njenim 12-letnim sinom Majem ter njunim dveletnim sinom Brinom uživala v morju in na soncu. Brisače so pustili na začetku betonskega pomola, na koncu pa je bila gruča fantičev, starih okrog deset let, ki so skakali v vodo, se lovili … »Pozornost mi je pritegnil fantič, ki se je sklanjal na rob pomola in kričal: 'Pridi ven, pridi ven, zakaj ne prideš ven …' Pogledala sem tja in videla, da se drugi fantič v morju utaplja. Zakričala sem svojemu partnerju, ki je takoj skočil v vodo,« je Ksenija opisala začetek drame v Fiesi.
Eni reševali, drugi ležali
Ko je priplaval do otroka, je Vid komaj stal z nogami na dnu, otrok pa ni mogel. Prijel ga je in začel nositi iz morja. »Bil je ves krvav, očitno se je ob padcu udaril. Videti je sicer bilo, da ima epileptični napad,« je povedala Ksenija, ki ima bogate izkušnje z reševanjem, saj je medicinska sestra v izolski bolnišnici, več kot 20 let je delala na intenzivnem oddelku. Tudi sama je pritekla v vodo, ga prijela za glavo in svojemu sinu naročila, naj prinese brisačo.
Na suhem sta ga Ksenija in Vid položila na bok na blazino, mu pritiskala na rano na glavi in ga spraševala, kdo je in kaj se je zgodilo. »Na začetku ni nič govoril. Potem je rekel, da ne more dihati. Medtem je fantič, ki ga je na začetku klical s pomola, stekel v kamp po njuna starša. Bil je njegov brat,« je povedala rešiteljica. Starša sta pritekla in sina prevzela ter počakala na reševalce. Ti so fantiča odpeljali v bolnišnico in ga dva dneva pozneje s šestimi šivi odpustili. Srečen konec drame, ki pa je bila na začetku smrtno nevarna.
»Na plaži je bilo veliko ljudi, a sva pomagala samo midva, pa potapljač, ki je ravnokar prišel iz morja. Prinesel nama je prvo pomoč,« sta povedala Ksenija in Vid ter dodala, da je tik ob njiju ležal še en par, ki se kljub reševanju ni niti dvignil z brisač. »Tudi otroci so se razbežali. Ostali ljudje so samo gledali, nekateri so hodili kar mimo,« je povedala.
Z otroki vedno odrasel
Starša se jima nista mogla nehati zahvaljevati, še naslednji dan sta ju klicala, Ksenijo je po telefonu poklicala tudi dečkova babica. Ksenija niti ne ve, od kod so bili, po govorici pa sklepa, da iz Štajerske.
»Prvič sem doživela kaj takega na plaži. In prvič sem videla, da ljudje kar stojijo. Ne vem, ali se bojijo in zato rajši čakajo reševalce. Ta zgodba se je končala srečno, ni pa veliko manjkalo, da se ne bi,« je razmišljala skoraj teden dni po dogodku. »Vsem zato svetujem, naj bodo na plažah pozorni na dogajanje okrog sebe, še posebej starši in še posebej na tistih plažah, kjer ni reševalcev.«
»Pri otrocih velja načelo previdnosti, da jih imamo vedno pod nadzorom. Z njimi mora biti vedno en odrasel. Otroci lahko utonejo, tudi če znajo plavati, tudi če imajo rokavčke, jopiče in še kaj drugega,« je pojasnil urgentni zdravnik Matej Rubelli Furman, vodja prehospitalne enote nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma Koper.
Nikoli ni prepozno
Tako pri otrocih kot odraslih velja pravilo, da moramo reševati in ukrepati takoj, ko opazimo njihovo stisko. »Odvisno od posameznega človeka, ampak načeloma velja, da utapljajoči po dveh minutah pade v nezavest in utone na dno morja ali bazena. Ker možgani še vedno dobi vajo kisik iz krvnega obtoka, imamo takrat še približno od tri do štiri minute 'rezerve' – čeprav se srce ustavi. Od teh petih minut dalje je vsaka minuta lahko usodna,« je povedal Rubelli.
»Utopljenca je treba takoj začeti oživljati. Tudi če je bil dlje časa brez zraka, nikoli ne moremo in ne smemo reči, da je prepozno. Imeli smo že primer, ko je bila utopljenka v srčnem zastoju 30 minut, pa smo jo uspeli oživiti. In je imela od dogodka dalje kakovostno življenje,« je opisal Rubelli in dodal, da je v vsakem primeru najpomembnejših prvih deset minut.
Vsem, ki bi radi pomagali, svetuje, naj utopljence, ki so brez zavesti, a dihajo, obrnejo na bok in počakajo reševalce, tiste, ki ne dihajo, pa naj oživljajo z vpihovanjem zraka in masažo prsnega koša. »Vtikanje prstov v usta in druga početja, ki naj bi sprožila bruhanje, so nevarna, nekoristna in izguba časa. Če utopljenec sam izkašljuje ali bruha, je v redu,« je povedal Rubelli, ki pravi, da utopitev zaradi zdravstvenih težav ni toliko, kolikor si javnost predstavlja.
Po njegovih opažanjih se utapljajo starejši, ki niso bili na morju že leta, pijani ali drogirani plavalci, ali pa tisti, ki se ob skoku v vodo poškodujejo. »Je pa utopitev žal iz leta v leto več. Lani smo jih v tem obdobju imeli le nekaj, letos smo posredovali že devetkrat. Pa smo šele na začetku sezone,« je povedal Rubelli.
