RTV Slovenija je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. Je ena ključnih institucij v naši državi, pa če so vam njihovi novinarji in novinarke všeč ali ne. Ti že nekaj časa opozarjajo na namerno krnjenje ugleda, zaupanja in kredibilnosti tega javnega medija. Razmere v hiši so tako nevzdržne, da so se s sodelavci odločili za skrajni ukrep – stavko. Dr. Marko Milosavljević je na odboru za kulturo v državnem zboru opozoril, da je gledanost nacionalne televizije v času aktualnega vodstva padla tudi za 20 odstotkov. Nastaja očitna poslovna škoda, na cenzuro in ukinjanje oddaj smo se pa že privadili, mar ne?
Evgenija Carl: Sem žalostna, jezna in šokirana. Lomimo se pod težo razmer
Osebno trenutno doživlja koktajl čustev: žalost, jezo, nejevero, šok. »Sprašujem se, kakšni so to ljudje, do kod sega njihova moralna in etična meja. Kaj vse so pripravljeni požgati pred seboj in za seboj? Kaj si obetajo od tega? V kakšni samoprevari živijo? Jih ženejo samoiluzija o lastni pomembnosti, ideologija, osebni kompleksi in frustracije, napuh, maščevanje; ali so rojeni destruktivneži? Ker v svoji miselni naravnanosti kaj takega, kar se gre generalno in programsko vodstvo, ne morem predelati. Ne morem verjeti. Vsakokrat sem popolnoma šokirana – to je zdaj že kar vsak dan. Te razmere je res zelo težko prenašati. Lomimo se pod to težo. Vseeno se skušam med delom osredotočiti na tisto, kar pripravljam tisti hip – z mislijo in zavedanjem, da je najboljša razorožitev škodljivih 'elementov' profesionalno delo. In medsebojna podpora. Tako enotnih, kot smo bili v ponedeljek, nas že dolgo nisem videla. Kako fantastična klima je bila, prav ponos me je navdal po dolgem času. Kolege skušam opogumljati, sem kot kakšna 'račja mama'. (smeh) Tudi s sporočanjem, da sama nikoli ne bom del nobenega odklona od profesionalnih standardov. Kako že? Niti mrtva! Ni cene za to!«
Razmere so skrajno resne
»Borimo se za demokratično družbo. Tako 'enostavno' je, ker so razmere skrajno resne. Brez močnega in neodvisnega javnega servisa, ki daje glas vsem ljudem, ni napredne, strpne, vključujoče, solidarne družbe. Javna radiotelevizija obvešča, izobražuje, analizira, utrjuje našo kulturo, jezik, pripravlja izjemno pomembne vsebine za otroke in mlade, opozarja na težave najšibkejših, različnih manjšin, predvaja zahtevnejše filme, dokumentarne oddaje, raznoliko glasbo, zabavne in športne vsebine … Odpira okno v svet in širi obzorja. Morda se sliši idealistično, a brez vsega tega bi bila naša družba osiromašena, zaprta vase in gojišče za številne nevarne odklone. Borimo se za kritično besedo, ki se lahko in mora slišati, ker je vtkana v demokracijo.«
Janko Šopar naj bi za Tednik, ki ga nismo smeli videti, dejal, da to, kar se dogaja, niso več pritiski. Evgenija bi to poimenovala uničenje, opustošenje, nerazumevanje sodobne demokratične družbe, kjer mediji niso v službi politike, ampak javnosti. »Dokler bodo na javni radioteleviziji profesionalni novinarji, politične vojne z mediji ne more dobiti nobena oblast. Pritiski so vedno bili in bodo še naprej, zato je tako pomembna uredniška in novinarska avtonomija, ki jo zahtevamo, saj je temelj verodostojnega in kritičnega poročanja. In velik problem je, ko znotraj hiše nekateri kar sami odpirajo vrata političnim in drugim interesnim vplivom. Tudi zaradi družbenih omrežij se bliskovito širijo takšne in drugačne informacije, teorije zarot, velikokrat poenostavljeno, politično usmerjeno razumevanje dogajanja, zato zlasti v teh časih potrebujemo preverjene, verodostojne, relevantne informacije, in tukaj je vloga javnega servisa za prihodnost naše družbe izjemna.«
Ksenija Horvat: Vem, da ravnamo prav
Je tudi predstavnica pogajalske skupine stavkovnega odbora RTV-ja in je o seji odbora za kulturo državnega zbora, ki se je je s še dvema kolegicama udeležila, povedala: »Za nas je bila to priložnost, da v hramu demokracije prepričljivo predstavimo nevzdržen položaj novinarjev na RTV, saj skušamo izkoristiti vsako možnost za tovrstna opozorila. To je naša človeška in novinarska dolžnost. Če se za RTV ne bomo zavzeli, je javnost ne bo imela več. Enkrat pa se bomo morali pogledati v ogledalo in si povedati, ali je vsak od nas res vse napravil za to, da se to ne bi zgodilo.«
Tudi zanjo to ni preprost boj. »Zame osebno je to psihično kar hudo breme. Nimam aktivistične duše, najraje imam mir, da v miru opravljam svoje novinarsko delo, ki je razmeroma samotno. Zato sem se morala sama s seboj pogovoriti, ali je to, v kar se spuščam, res nekaj, kar želim. Na koncu je časa za ta notranji dialog zmanjkalo, saj je bil občutek odgovornosti in solidarnosti z novinarskimi kolegicami ter kolegi močnejši.«
Na privoščljivosti in obupane napade nase osebno in na kolektiv se ne ozira. »Ravnam se po nasvetu kolegice Maše Hladen, ki vedno pravi: 'Stopi čez.' Vem, da ravnamo prav, zato to ni težko. Dobivamo pa ogromno izrazov podpore, pisem, sporočil, javnih, iz institucij, pa tudi zasebnih, in tudi to nas utrjuje v prepričanju, da ravnamo prav.«
Jelena Aščić: Postali smo drugačni – napeti in tesnobni
Razmere na RTV Slovenija so izjemno slabe že zadnje leto in se še slabšajo, pravi. »Lahko rečem, da smo z večino kolegov v veliki stiski, zelo veliko je bolniških odsotnosti, nekako smo vsi postali drugačni: napeti, tesnobni. Tudi sama sem bila spomladi skoraj dva meseca bolniško odsotna, zdravnik je želel, da ostanem še dlje časa, ker je prepoznal, da doživljam mobing, da ne delam v normalnih razmerah in da takšno okolje nikakor ni zdravo za nikogar.«
Vrhunec je bil na dan njihove stavke, ko se je zgodila cenzura, kakršne ne pomnijo. »Vsi smo bili šokirani. Da se v letu 2022 kar prepove oddaja, ki je bila namenjena prav izobraževanju ljudi o pomenu javne radiotelevizije. Prepričana sem, da jo bodo ljudje nekoč videli. Tone Hočevar je kolegici Saši Dežman – ta je pripravila prispevek, v katerem je govorila z nekdanjimi novinarji in uredniki informativnega programa –, ko je izvedel o cenzuri, napisal: 'To bo nekoč še zelo pomembna oddaja!'«
Kljub mnogim sovražnim komentarjem pa prejema veliko podpore z vseh koncev – tudi od novinarjev in novinark konkurenčnih, komercialnih medijev, iz številnih organizacij, od gledalcev in gledalk. »Za to smo jim zelo hvaležni in ob tem vse tiste žaljivke s temne strani zbledijo.
Pomembna solidarnost
Opozarja, da je javni medij še posebej pomemben za slepe, slabovidne, gluhe, invalide, starše otrok s posebnimi potrebami. »Tem so prav na javnem mediju omogočeni podpisi; tukaj so še pomembne oddaje za otroke in mladino; tudi generalni tajnik Karitasa je povedal, da se vedno odzivamo na stiske ljudi, koliko skupnih projektov izpeljemo in koliko sredstev zberemo za ljudi v stiski. Zelo pomembno je poudariti načelo solidarnosti, ko že tolikokrat slišimo, da ljudje nočejo plačevati RTV prispevka, ker teh programov ne gledajo in poslušajo. Ampak medij plačujemo tudi za te ranljive skupine – tudi to je solidarnost, na kateri temelji naša družba. Saj tudi sicer plačujemo marsikaj, česar ne uporabljamo – iz solidarnosti!«
S kolegi je velikokrat poročala o različnih stavkah, težavah mnogih ljudi, poklicnih skupin, o svojih govori najtežje. »Tudi zaradi kritik, da želimo program izkoristiti za stavko – ampak naše težave so težave celotne družbe, saj je obstanek novinarstva in javnega medija v interesu celotne družbe. Zato govorimo o tem. Ne gre za nas, gre za ohranjanje demokratičnih vrednot. Zato ne gre za zlorabo programskega prostora, ampak sporočanje o tem, za kaj se borimo. Nekateri tega nočejo razumeti.«
Kako bo premagala cmok, ko bo naslednjič stopila čez prag službenega vhoda? »Zdaj me že na avtobusu na poti v službo začne stiskati, ker nikoli ne veš, kaj te bo čakalo v službi. Te razmere so res nevzdržne, in to se mora končati. Če se bo tako nadaljevalo, nihče od nas ne bo ostal tu – kar je pa nekaterim zelo očitno v interesu. Ljudje nas bodrijo, naj zdržimo, ampak je res težko. Pa ne želim jamrati, ker vem, koliko ljudem v Sloveniji se slabo godi, vendar pa lahko priznamo, da je tudi nam težko.«
