Vid, postaven mladenič, najmlajši otrok Petra in Metke Camloh iz Gabrja (domačini ta zaselek pri Tržišču na planoti nad reko Mirno, z ducatom hiš, dosledno imenujejo Planina), objema mamico in ona stiska k sebi njega, da bi se vzajemno tolažila, ko se pogovarjamo, kaj se je zgodilo, ko so Camlohovi 1. julija zvečer v katastrofalnem požaru v nekaj minutah ostali brez hleva in doma za deset ljudi.
Komaj polletnega Timoteja, sinka od hčerke, agronomke Ane, ki je pred dobrimi štirimi leti kot najstarejša od Camlohovih otrok, postala prevzemnica trdne kmetije, je Metka, sicer farmacevtka v Dolenjskih lekarnah v Mokronogu, ko je izbruhnil požar, vzela v naročje in z njim stekla pred hišo. Camlohovi so ob izjemni pomoči sosedov, sovaščanov in številnih gasilcev, ki so prihiteli na pomoč iz Boštanja, Šentjanža, Tržišča, Krmelja, Sevnice, Mokronoga, Šentruperta in s Pokleka nad Blanco, rešili vse živali. Teh je na kmetiji okoli 60, pretežno govedo, okoli 30 pujskov in 4 konje.
Ko je ob 18.50 zagorel hlev, se je v vročem vremenu s temperaturami krepko nad 30 stopinj Celzija požar naglo razširil s hleva s kakšnimi 15 nakladalkami suhe krme še na stanovanjsko hišo in oba objekta skoraj povsem uničil. Gasilci so požar lokalizirali, preprečili širjenje in ga pogasili. Z delovnim strojem, ki ga je pripeljal gradbinec z bližnjega Malkovca, so razkrili in podrli streho hleva, razmetali seno in s termovizijsko kamero pregledali območje požara. Osem oseb se je nadihalo dima in so jih na kraju oskrbeli reševalci NMP Sevnica, dve pa so čez noč prepeljali na opazovanje v SB Novo mesto.
Ko se je požar razširil s hleva še na sosednjo stanovanjsko hišo, ki je dajala varno in toplo streho desetim ljudem, so uspeli gasilci le toliko ohladiti besnega rdečega petelina, da so Camlohovi v poldrugi uri rešili vsaj obleke v omarah in dokumente.
Zlati sosedje in gasilci
»Neverjetno, kako dobri so ljudje, kar naprej prihajajo, tudi denar prinašajo in sprašujejo, ali še kaj potrebujemo. Prinašajo tudi malice za nekaj deset ljudi. Oglasila sta se tudi sevniški župan Srečko Ocvirk in podžupan Janez Kukec. Za zdaj še niti ne vemo natančno, kateri gradbeni material bomo potrebovali. Svoje morajo povedati še statiki. Od tega je odvisno, ali bom vse porušili in gradili čisto na novo ali na teh temeljih. Ugotoviti moramo tudi, kje so še meje gradbene parcele, če bi novo hišo nekoliko bolj odmaknili od prihodnjega gospodarskega poslopja, ki je uničeno do temeljev,« pripoveduje Peter Camloh.
Camlohovi imajo v lasti 15 ha zemlje, obdelujejo jih pa 30 ha, da pridelajo dovolj krme za številne živali.
Metka se tragičnega dogodka spominja takole: »Malo pred sedmo ur zvečer je šla Ana v štalo molst. Jaz sem pa pazila otroka, vnučka: Florjan ima dve leti in pol, Timotej pa pol leta. Včeraj sem bila ves dan čisto otopela. Govorila sem si, saj to ne more biti res, to je kot v filmu. To ni res. To je bil šok. Bilo je 38 stopinj, zelo vroče. Timotej mi je v naročju zaspal in šla sem v dnevno sobo. Fantje pa so zmetavali otavo. Vid je pripeljal nakladalko otave in takrat sem zaslišala vpitje: 'Vžgalo se je!' Kje je nastala iskra, ali v puhalniku, bodo verjetno ugotovili forenziki. Hitro so začeli gasiti z gasilnim aparatom, sem slišala šumenje … Čez par minut pa zaslišim, da gori. Skozi strešno okno sem videla dim iz štale. Vzela sem Timoteja in stekla ven s torbo iz službe, Roman pa mi je pripeljal Florjana. Samo stiskala sem otroka k sebi. Štala je zgorela v desetih minutah. Na njej je bilo od 10 do 15 nakladalk suhe krme. Poleg gasilcev so pomagali tudi vsi sosedi; res so zlati! Soseda nas je vzela v petek zvečer, da smo prespali pri njih. Potem smo se pa nastanili pri Petrovih dveh sestrah in v zidanici.«
Marljivi otroci in zet
Peter in Metka Camloh sta lahko ponosna na svoje otroke, marljive doma in pri študiju. 32-letna Ana je magistra agronomije, 29-letna hči Mina je prof. defektologije na OŠ Ane Gale v Sevnici, 27-letna Eva je mag. laboratorijske biomedicine, dela v krškem laboratoriju, 23-letni sin Vid je lani končal prvo stopnjo zootehnike, ostal mu je le še letnik magisterija: »Bil sem na traktorju, ko se je puhalnik zabil, kar se večkrat zgodi. Ko se je zakadilo, sem skočil v garažo po gasilni aparat, a kmalu je izbruhnil ogenj na vrhu štale, ki je zagorela kot bakla,« pravi. Traktor je že prej umaknil. Rešil je tri konje ter prisebno izključil elektriko in družno so razpeljali cevi do hidranta. Takrat, ko je že vse gorelo, so pridrveli prvi gasilci in na posredovanju v uničujočem požaru jih je bilo okoli 100.
»Hvala bogu, rešili smo traktorje in živali. Te so bile čisto zbegane, tako da smo jih zvečer kar težko polovili. Marjana Rejc je iz Krmelja zvečer pripeljala malico za 70 ljudi, češ da naj fantje, ki gasijo in dežurajo, malo pomalicajo. Včeraj je zlata soseda Anica Vidmar pripravila malico za 40 ljudi. Hrano in pijačo prinašajo tudi drugi. Kakšno uničenje! Kopalnice so stopljene, neverjetno, kako gori izolacija,« pripovedujeta Metka in Vid.
V nadstropju hiše so imeli kuhinjo, dve kopalnici, dve sobi za hčerki, Vidovo sobo, dnevno sobo in spalnico Petra in Metke. V pritličju pa so v sobi, v kateri so živeli Petrovi starši, ki so umrli pred dvema letoma, uredili otroško sobo za Florjana in Timoteja ter sobo za zelo pridnega zeta Romana Markoviča in Ano.
»Moraš res pogoreti, da vidiš, koliko ljudi ti je pripravljeno pomagati? Hiše, ki je preživela štiri generacije, naenkrat ni več. K sreči so najini otroci zelo pridni, znajo vse delati, kar je treba na kmetiji, tudi v vinogradu. Tale sosed s Kovačevega nam pomaga že tretji dan. Ali mora človek pogoreti, da spozna dobroto ljudi?« se žalostno sprašuje Metka.
Res so prišli pomagat ljudje z vseh strani, pravijo Camlohovi in so jim za pomoč v hudi stiski zelo hvaležni. Na neki način je velika odzivnost ožjega in širšega okolja tudi plačilo za Petrovo širokosrčnost, saj je velikokrat tudi on pomagal ljudem v stiski. In tega niso pozabili. Camloh je bil tudi dolgoletni predsednik sevniškega govedorejskega društva, krajši čas tudi predsednik sevniškega društva salamarjev, zato te dni Petrov mobilnik zelo pogosto zvoni, on pa se ljudem zahvaljuje za ponujeno pomoč. Končno je Camloh tudi po naravi vedrega duha, kar niti ne preseneča, saj ima vinograd na Malkovcu v Veseli dolini, kjer imajo že tri kralje cvička. In ko je pred časom kolegica Breda po operaciji na srcu v ljubljanskem kliničnem centru povedala, da me pozdravlja njen sotrpin Peter iz Vesele Doline, sem seveda uganil, da gre za Camloha, in obema zaželel, da bi se vrnila domov ozdravljena. Od takrat je to naključno srečanje dobrih ljudi, Brede in Petra, žal, v bolnišnici, postalo nekakšen razlog, da sem občasni posrednik za izmenjavo pozdravov srčnih ljudi.
Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista.