»Tudi vse druge televizije so poslale svoje vojne poročevalce, ker je v Ukrajini vojna. In ker je, kot prvo, nujno treba vedeti, kako ravnati, potovati, delati v tovrstnih, izjemno tveganih razmerah. Sama imam veliko, na televiziji gotovo največ izkušenj, zato me je presenetilo in tudi prizadelo, zakaj je ljudi zmotilo, da so poslali prav mene,« pravi 43-letnica, ki največkrat dela v tandemu z možem, snemalcem Gunnarjem Willumom. Skupaj s šestletnim sinom Oskarjem živijo v Dubaju.
Kako je vojna v Ukrajini drugačna od vojn, iz katerih ste poročali prej?
Vojna v Ukrajini je na neki način civilizirana, pozna se, da je v Evropi. Veljajo neka pravila in treba je reči, da ruska vojska teh pravil ne krši sistematično. Napadi na civilne cilje, infrastrukturo so premišljeni, niso naključni. Vedno gre za neko sporočilo in zelo pogosto je tarče tovrstnih napadov mogoče predvideti. Vse to seveda ni bilo mogoče prve dni vojne. Ko pa nekaj časa poročaš od tam, vendarle (tudi s pomočjo kolegov in drugih opazovalcev) ugotoviš, da gre za neke vzorce vojskovanja. V vojni v Siriji in Iraku, kjer je bilo na koncu vpletenih nešteto milic, skupin, skrajnežev, ni bilo nobenih pravil več. In tveganje je bilo temu primerno večje. Torej: če greš v Ukrajini na samo bojišče, tako rekoč v prvo bojno linijo, je seveda zelo zelo nevarno, že petsto metrov stran pa je običajno zmerno varno. Seveda gledano s stališča vojnega poročevalca.
Ste bili v Ukrajini kdaj v res hudi nevarnosti?
Mislim, da ne. Sem bila zelo zmerna. Res pa je, da se je prvi teden vojne dogajalo, da so na novinarje po pomoti streljali tudi prestrašeni ukrajinski vojaki ali so rakete padale tudi po območjih, kjer smo se zadrževali novinarji. Primer je Irpin, kjer je bilo največ ranjenih in so ubili tudi nekaj novinarjev. Sama sem bila tam samo dva dni kasneje in takrat je bilo, recimo, že veliko bolj varno. Dejstvo je, da nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo, od kod bodo prišli Rusi, kako hitro bodo zavzeli mesta in vasi, obkolili Kijev, govoric je bilo ogromno. Scenariji so bili črni, a se je na koncu vendarle izteklo veliko bolje. Treba je priznati, da predvsem zaradi še pravočasnega oboroževanja s strani evropskih držav. Tukaj je Slovenija gotovo odigrala pozitivno vlogo.
Kdaj vas je bilo v življenju najbolj strah?
Strah me je bilo v Alepu, strah me je bilo v Faludži in nekje v gorah Tore Bore, ko so talibani obkolili vas. Vojne so specifične. Spomnim se, kako je v Alepu na severu Sirije sirski lovec letel tako nizko, kot da bi nas spremljal, nam sledil. In v nekem trenutku sem imela občutek, da je pilot videl mene in jaz njega, da so se najine oči dobesedno srečale. Trenutek je bil kot neskončnost. Čas se je dobesedno ustavil. In potem smo tekli, sama sem komaj uspela skočiti v avto. Medtem je ta pilot izstrelil raketo na avtobus, poln ljudi, in ko smo prišli do tja, reševalci še niso uspeli iz gorečega vozila izvleči ranjencev. Nato je letalo še enkrat zakrožilo nad nami in izstrelilo še eno raketo. Vsi smo popadali po tleh, vsepovsod so leteli predmeti, steklo, železo. Bilo je neznansko vroče. In potem tišina, da bi jo lahko rezal. Končno se zaveš, da si živ, malo opraskan, ampak v redu, lahko vstaneš in pogledaš okrog, kdo je obležal in kdo bo lahko vstal.
Kako se vas razmere v državi, iz katere poročate (zdaj na primer iz Ukrajine), osebno dotaknejo?
V Ukrajini je nekako preprosto: zame gotovo ni dileme, kdo je v tej vojni kriv in kdo nedolžen. Ljudje s kovčki, otroci z majhnimi psički v rokah so zagotovo žrtve. In morda me je še najbolj prizadelo, da so to ljudje, ki so še do včeraj živeli povsem navadna življenja, ne prav drugačna od kakšne slovenske družine. In nato so se zbudili v vojno. Skrbno so v kovčke zložili svoja najlepša oblačila, v roke vzeli hišnega ljubljenčka in se podali na pot v neznano. Prav neverjetno je bilo gledati te ljudi. Nekateri so bili prestrašeni, ampak večina je bila videti, kot da gredo na prisilni dopust. Hodili so v vrsti, poslušali navodila in jim s kislim nasmehom sledili. Ni bilo toliko joka, panike, kot sem vajena z Bližnjega vzhoda.
Je to, da ste ženska, prednost ali slabost, kar zadeva vojno poročanje?
Včasih je prednost, včasih slabost. Krogle zagotovo ne ločujejo med moškimi in ženskami. Tu smo vsi enakopravni in vse nas lahko doleti ista usoda. Prvi večer, ko sem potovala sama proti Lvovu, mi je bilo zelo težko. Več moških mi je ponudilo prevoz, a si preprosto nisem upala v avto s štirimi moškimi, raje sem na res hudem mrazu čakala in čakala. In na koncu sem le našla duhovnika, ki me je vzel v svojo skupino prostovoljcev. Je pa res, da ti po drugi strani ljudje hitreje ponudijo pomoč. Ženske dojemajo kot bolj nebogljene in so pripravljeni pomagati.
Se je vaše delo kaj spremenilo, odkar ste mama?
Verjamem, da se je. Čeprav so te stvari relativne. Seveda sem bolj premišljena, več premlevam in se sama s sabo pogajam, preden grem na pot oziroma se odločim obiskati določeno vas, bojišče. Na koncu je vedno vprašanje, ali si se prav odločil, te je morda zgodba preveč posrkala vase in si pozabil na odgovornost do otroka, ali pa si se morda zgolj narobe odločil. Dejstvo je, da tveganje obstaja, je manjše ali večje, ampak ni poročanja iz vojne brez resnega tveganja.
Ali Oskar že razume, kaj počne njegova mamica (pa tudi očka)?
Mislim, da ne čisto zares, na televiziji me sicer vedno spremlja, kadar me ni. Samo ko sem iz Buče poročala o množičnem grobišču in je bilo res veliko trupel, bolečih posnetkov, sem prosila mamo, naj ne gledajo Dnevnika. Oskar je velikokrat zraven, kadar poročava, skupaj smo bili v Libanonu po hudi eksploziji in še kje, ko razmere to dopuščajo. Tako da si dobro predstavlja, kakšno je moje delo, ampak zagotovo ne vseh razsežnosti vojne in njenih posledic, prav tako ne, da bi se mi lahko kaj zgodilo.
S partnerjem Gunnarjem sta bila tandem, zdaj zaradi otroka v nevarnih razmerah ne delata več skupaj. Ga ob težkih trenutkih pogrešate ali vam je v uteho, da je na varnem?
V bistvu sva prav v Ukrajini večkrat prekršila to pravilo. Prvih nekaj dni sem bila sama, potem se mi je pridružil Gunnar. Moji starši so poskrbeli za Oskarja in sva lahko nekajkrat skupaj poročala iz Ukrajine. Težko je delati s teh območij; resda imam veliko kolegov, s katerimi sem bila že kdaj prej na območjih s težkimi razmerami, in si pomagamo, ampak vseeno je zahtevno. Zanimivo je, da so tudi druge televizije v Ukrajino poslale prav svoje poročevalce z Bližnjega vzhoda, ker imajo dejansko edini dovolj izkušenj; k sreči – lahko rečem – so to ljudje, ki jih res dobro poznam. Ampak da bi v teh časih najemali kakšne druge snemalce, je nemogoče. Preprosto jih ni. Tudi Gunnarju so televizije ponujale po tisoč in več dolarjev na dan, samo da bi še zanje kaj posnel, ker je res težko dobiti ljudi, ki so se pripravljeni podati v tako nepredvidljive razmere.
Vaš dom je Dubaj; kako je živeti tam, zakaj vam ustreza?
Dubaj je predvsem praktičen, te dni neznosno vroč, ampak sicer prijeten. Ni skrbi, vse deluje. Prej smo živeli recimo v Libanonu, kjer se je Oskar tudi rodil, ampak so razmere nevzdržne. Država je v popolnem razsulu. Srečen si, če imaš elektriko tri ure na dan. To je nepredvidljiva regija, veliko nestabilnosti in nemirov. Dubaj je nekakšna oaza, kjer lahko mirno spiš, kjer mi ni treba skrbeti, da bo morda pred Oskarjevo šolo odjeknila bomba ali kaj podobnega. To se namreč širom po regiji dogaja.
Se morda nameravate preseliti kam drugam, ko bo šel Oskar v šolo?
Oskar v bistvu že končuje prvi razred, je pa res, da je sistem tu nekoliko drugačen, in v vsakem primeru moram zdaj poiskati »pravo«, »veliko« šolo. Kje bo to, še ne vemo. Vendar dejansko razmišljamo o selitvi.
Kako si po vsem stresu, ko pridete domov, opomorete, se resetirate, spraznite glavo?
Najprej se poskušam naspati, ampak ni preprosto. Telo namreč odreagira, kot da bi bilo v abstinenčni krizi. Kot da pogreša stres. Misli se težko umirijo, še telo se fizično težko umiri. Ampak čez nekaj dni, z malo domačega razvajanja, je bolje. Vsakič znova se sicer zavem, da dolgoročno tak način življenja ni ravno zdrav. Rada se sprosim v bazenu in ob gledanju posnetkov o obnovi starega pohištva.
Kdaj pomislite, da bi bilo počasi dovolj tako stresnega življenja, ali si ne predstavljate, da bi živeli mirno in sproščeno?
Ja, vsak ima sanje. Na eni strani si seveda želim miru, kje v Sredozemlju, kjer je vreme milo in prijazno, trava zelena. In si obljubim, da takrat ne bom nikoli več prižgala televizorja in prebirala novic. Po drugi strani pa si seveda težko predstavljam, da bi zares znala tako živeti, in se zavedam, da mi bo morda prehitro znova dolgčas. Upam, da je za vse v življenju še dovolj časa, tudi za mir in življenje na vasi.
