Fotografije gorskih točk so na družbenih omrežjih izredno privlačne, kot recimo moderni bivak pod Skuto. Pritegne tako Slovence kot tujce, ki ne vedo, da do njega vodi težka, precej neugodna pot, brezpotje pravzaprav. Na pot se odpravijo neprimerno obuti in opremljeni. »Mi jih pa nato zvečer rešujemo,« je o objavah na družbenih omrežjih dejal Matjaž Šerkezi na tiskovni konferenci Planinske zveze Slovenije na 930 metrov visokem hribu Jermanca, kamor smo se novinarji podali s predstavniki Planinske zveze. Ti so nam predstavili napotke za varno obiskovanje gora in novo knjigo Jožeta Draba Osnove planinstva, ki nam bo pri tem prišla zelo prav.
Ne gremo za vsako ceno
»Eno je promocija destinacij, po drugi strani pa je na Youtubu cel kup filmčkov, ki kažejo, kako se hodi v hribe, sploh pozimi. Ko to gledaš, vidiš, da je že v osnovi vse zgrešeno, a ker imajo ti samooklicani promotorji veliko sledilcev, ljudje kar grejo,« je Šerkezi opozoril na nevarnost takšnih napotkov. »Pozitivni vidik družbenih medijev pa je ta, da jih lahko izkoristimo za promocijo varnejšega obiskovanja gora, skrbi za naravo. Na PZS nenehno objavljamo preventivna besedila. Vendar je to tek na dolge proge, rezultati se bodo pokazali šele čez čas. Včasih se človek vpraša, zakaj vse to počnemo, če pa je toliko nesreč, ampak bi jih bilo brez takih preventivnih akcij gotovo še več.« Šerkezi, alpinist po srcu, je sicer zaposlen na Planinski zvezi Slovenije, kot gorski reševalec pa je vedno v pripravljenosti pri kamniških gorskih reševalcih, ki bodo septembra končno dobili nove prostore. V društvu je skupaj z veterani nekaj čez 50 gorskih reševalcev, tistih, ki so vedno v pripravljenosti, je 28. Vsi so prostovoljci. Kako to vpliva na njegovo zasebno življenje, smo ga vprašali, pa se je nasmehnil, da moramo vprašati njegovo ženo. »Moja družina je že od nekdaj vpeta v tako življenje.« Ker nesreča nikoli ne počiva, je tudi kakšno praznovanje rojstnega dne že moral zapustiti, da je šel reševat življenja.
Za svoje ljudi moramo poskrbeti
Delo gorskega reševalca je lahko precej nevarno, toda preden gredo v akcijo, vedno naredijo oceno tveganja. »Ne gremo za vsako ceno. Pozimi, ko so plazovi, počakamo; če se pripravlja k nevihti, tudi počakamo, da gre mimo. Za svoje ljudi moramo poskrbeti,« je povedal. Največ nesreč na območju kamniških reševalcev se zgodi na Veliki planini, v zadnjem času kar 40 odstotkov. Vzrok je množičnost obiska, lahka dostopnost, ljudje pa se tja gor dostikrat odpravijo neprimerno obuti in brez nahrbtnikov. »Nedavno sem srečal možaka v špičakih in suknjiču, oblečen je bil, kot bi šel na Brezje k Mariji. (smeh) Poleg tega se vreme na Veliki planini lahko hitro spremeni, spusti se megla in ljudje se izgubijo.« Glede na to, da je vreme na tem območju zelo muhasto, se je pred odhodom dobro na spletni kameri pozanimati o razmerah, tudi na spletni strani ARSA so zelo dobre prognoze, iz prve roke pa boste izvedeli, kakšno je vreme, če boste poklicali oskrbnika koče.
Tudi hoditi je treba znati!
Nesreče v gorah se zgodijo, ker jih ljudje jemljejo preveč zlahka. »Pot na Kamniško sedlo naj bi bila lahka, pa sami vidite, da ni. Po poti so mokre korenine, skale. Tudi hoditi je treba znati. Nekateri so motorično slabo razviti in imajo že v dolini težave pri hoji. Za pot v gore moraš biti fizično in psihično pripravljen. Ljudje pa precenijo svoje sposobnosti, nimajo primerne opreme, ne vedo, kaj vse se jim lahko zgodi, nesreča pa nikoli ne počiva. Glede na število obiskovalcev v gorah bi rekel, da je gorskih nesreč še malo.« Nekatere se zgodijo povsem po nepotrebnem, zaradi preveč alkohola, recimo. »Imamo celo primere, ko so zgrešili dolino. Mislili so, da gredo na slap Rinka, bili pa so v Kamniški Bistrici. Namesto da bi si ljudje kupili planinske zemljevide, si pomagajo z raznimi aplikacijami. Kamniški gorski reševalci smo imeli prejšnji teden dva zelo podobna primera, ko so se ljudje orientirali po aplikaciji 'Google maps' in se izgubili. Tam je neka črta, ki jo je nekdo enkrat narisal, ljudje pa so ji sledili. A to je brezpotje. Ta teren moraš poznati. Tam se gibljejo alpinisti in gorski reševalci, za vse druge pa to ni svet, po katerem bi se lahko gibali. Potem pa tam ostanejo, ker ne vejo več kam. To je območje, kjer jih ne moreš iskati s helikopterjem, in traja več ur, da prideš do njih. Google maps je aplikacija za cesto, pa še tam moraš biti previden, za v gore pa so aplikacije, kot recimo maPZS, ki jo najdete na strani Planinske zveze, kjer so vse poti preverjene.«
Pasja reševalna akcija
Šerkezi se je letošnjo zimo v srca Slovencev zapisal s požrtvovalnim reševanjem psa Jimmyja, ki se je izgubil med Kamniškim sedlom, Brano in Tursko goro. Prvi vzgib reševanja je izviral iz čisto preventivnih razlogov – ker so v visokogorju takrat vladale zahtevne in nevarne zimske razmere, ni želel, da bi se v iskalno akcijo podali neizkušeni planinci. »Na tem koncu smo imeli že dve nesreči s smrtnim izidom, ko so se ljudje sami odpravili iskat svojega psa in omahnili v globino.« Pogrešanega psa je našel zaplezanega na eni izmed skalnih polic in ga od tam lahko rešil sam. »Če bi bil višje, bi ga morala priti iskat cela skupina.« Za psičkovo smolo je izvedel z družbenih omrežij. »Tukaj se je pa izkazala njihova pozitivna plat, lahko bi se tudi bolj nesrečno končalo, saj so se zaradi te objave ljudje že organizirali, da bi ga šli iskat na svojo roko. Ker pa je bil teren pomrznjen in poledenel, bi prav lahko prišlo do kakšne nesreče.« Zato je tudi pri obisku gora z štirinožnimi prijatelji treba upoštevati pravila. »Predvsem pa je treba psa dobro poznati – tako kot se sami odločamo, ali je cilj pretežak za nas, moramo to vedeti tudi za psa. Rek, da je pes kosmat za ušesi, še kako velja.«
Za božjo voljo, držite se markiranih poti
Da se bomo v gorah imeli čim lepše in se domov vračali polni lepih vtisov, je pomembna dobra priprava. »Ljudje bodo to sčasoma morali dojeti, druge poti ni. Poleg tega bi morala država z omejitvami nekaj narediti tudi glede množičnosti v gorah. Pri zvezi se trudimo za čim večjo razpršenost, pokazati želimo manj znane destinacije. Čudoviti izleti so lahko tudi v Prekmurje ali v kamniškem delu Alp. Tu so Kamniško sedlo, Kokrško sedlo, Kamniški dedec, Velika planina. Ljudem svetujem, da se držijo markiranih poti. Kar 10.000 kilometrov jih je!« je na sestopu naše novinarske ture v Kamniški Bistrici zaključil Šerkezi.
Za varno pot v gore v poletnih dneh
- V dolini nekomu povejte, kam se odpravljate in kdaj se nameravate vrniti.
- V planinskih kočah in na vrhovih se vpisujte v knjige (informacija koristi gorskim reševalcem, če bi vas morali priti iskati).
- Turo prilagodite svojim psihofizičnim sposobnostim.
- Preverite vremensko napoved
- Če mislite prespati, si rezervirajte prenočišče v planinski koči.
- Priskrbite si planinski zemljevid in pot dobro načrtujte. Pri načrtovanju si pomagajte tudi s tiskanim vodnikom, podatki s spleta so le za osvežitev trenutnih razmer.
- Mobilna aplikacija z zemljevidom naj vam bo samo v podporo. V aplikaciji LocusMap najdete zemljevide Planinske zveze Slovenije.
- V gore se odpravite zgodaj. Popoldne je povečana nevarnost neviht, ki jih spremljajo strele, pred njimi pa smo varni samo v planinski koči.
- V gore se odpravimo v planinskih čevljih s kakovostnim podplatom, polvisokih ali visokih.
- S sabo imejmo nahrbtnik, v katerem naj bo vedno obvezna planinska oprema, in sicer osebni komplet prve pomoči, čelna svetilka in rezervne baterije, alufolija ali velika črna vreča ali bivak vreča (za toplotno zaščito v primeru nesreče ali nenačrtovanega bivakiranja), mobilni telefon s polno baterijo, planinski zemljevid in kompas, železna rezerva (hrana, ki ima visoko energijsko vrednost), zadostna količina tekočine (brezalkoholni izotonični napitki), manjše razkužilo in obrazna maska.
- Ne pozabimo na zaščito pred soncem, vetrom ali mrazom (topla oblačila, kapa, rokavice). V gorah lahko tudi poleti zapade sneg.
