Plače se odtlej večinoma niso dvignile, urniki niso postali bolj humani, zgodila se je korona in k svojemu delu se je vrnila le polovica zaposlenih gostincev. Kdo bo poskrbel za silovit naval turistov, ki ga napovedujejo? Naši južni sosedje bodo zaradi manka 30.000 turističnih delavcev morali nekatere hotele pustiti zaklenjene in iščejo hitre rešitve tik pred zdajci; na Dunaju se zaradi pomanjkanja osebja bojijo gastronomskega kaosa, pri nas je eden od uspešnih hotelirjev ravno zaposlil 20 Ukrajincev in 15 Bosancev, Filipince je kot pomožne delavce v turizmu že težko dobiti, saj se raje odločajo za križarke ... Ko zvečer sedemo na vrt prepolnega lokala v slovenski prestolnici ali na Obali, je vse to za nas neznanka. Na videz posel poteka brez težav, a zahtevnejši oziroma občutljivejši gostje že opažajo, da strežba šepa.
»Na padec ravni se bo marsikje treba kar navaditi. V gostinstvu se je zaradi korone dokončno pokazala vsa gniloba. Dosegli smo dno in sledili bosta dve zelo težki leti, nato pa se bodo stvari umirile in postavile na novo,« napoveduje cenjeni gostinec Rok Vovko iz dolenjskega Rateža, ki je že pred štirimi leti uvedel takrat v gostinstvu noro potezo – proste nedelje in praznike. Vse nedelje so garali, ampak človek tega ne more zdržati, svojo vrhunsko ekipo zaposlenih je hotel obdržati zdravo in zadovoljno. Slovenski gost je navajen, da dobi hrano ob vsaki uri dneva, v tujini ni tako in že pred korono je opozarjal, da se bo moral deljeni delovnik zgoditi tudi v slovenskih gostilnah.
Dunajc za 25 evrov?
»Tudi plače se bodo morale zvišati, saj vam za 1100 neto nihče več ne bo prišel delat. Zato se bodo podražile storitve. Poceni gostiln ne bo več. Tiste, ki bodo poceni, bodo ponujale samo malice,« napoveduje Vovko. Ampak tudi tako imenovane tople malice se bodo morale podražiti. »Poglejte mehanika, ki samo za menjavo gum računa 40 evrov, šest evrov za koktajl zvečer v klubu tudi ni težko plačati, dunajski zrezek za sedem evrov pa je že problem. Če bi hotel zaposliti dodaten kader, ki bi imel urejen delovni čas, bi moral za dunajski zrezek zaračunati 25 evrov. Takrat bi bilo delo v gostinstvu luksuz,« pravi kuhar, ki je v gostinstvu že od svojega 15. leta, zamenjal pa je štiri delodajalce. Imenujmo ga Marko, saj želi ostati anonimen. Letos je pograbil priložnost in s kolegoma odprl lasten lokal. Med tednom dela od 7. do 16. ure, ob petkih do 23., ob sobotah in nedeljah pa do polnoči. Da bodo lahko šli na poletni dopust, bodo lokal zaprli in si vzeli teden ali dva kolektivnega dopusta.
Na Zavodu RS za zaposlovanje trenutno iščejo 286 natakarjev, 148 receptorjev, 313 kuharjev in 41 sobarjev oziroma sobaric. Oglas za eno izmed slednjih ponuja samo dopoldansko delo in plačo 1200 evrov bruto (približno 845 neto).
Minimal'c? Saj nisem neumen
Marko, ki v 20 letih delovne dobe še ni bil na bolniški, je delal v precej cenjenih lokalih, njegova urna postavka je znašala od deset do 13 evrov, oddelal je tudi do 250 ur na mesec. »Morda je v Sloveniji 20 gostiln, kjer njihovi zaposleni prejemajo 'samo' plačo. Večina natakarjev in kuharjev je na minimalni plači, dodatno se nakazuje na popoldanski s. p., ki sem ga imel tudi jaz, saj bi bil res neumen, da bi delal le za minimalca. Regresa po navadi v slovenskem gostinstvu ni – prikažejo ga že, ampak ti ga potem odštejejo od honorarja. Je pa tak status slab, saj zaradi minimalne plače na banki ne moreš dobiti posojila za nakup stanovanja, četudi imaš dejanske mesečne prihodke dokaj solidne (od 1800 do 2000 neto). Prav posojilna nesposobnost zaradi minimalnih plač in neurejen delovnik, ki ti onemogoča čas za družino, sta vzrok, da v gostinstvu ni ljudi. Pogoji dela so strašni.«
Zato je med covidno krizo veliko njegovih kolegov poiskalo delo drugje: na pošti, v gradbeništvu, postali so šoferji kombijev, skladiščniki, delajo pri mizarjih in ob strani včasih še malo fušajo kot natakarji, saj jih trg vedno potrebuje. Posebej med vikendi je urna postavka višja (15 evrov), prav tako so dobro plačani dogodki za protokol (banketi, ketering), tako si z enim mesecem »fuša« (ali pa uradnega dela preko popoldanskega s. p.) fantje zaslužijo za družinski dopust.
Vse manj poceni gostiln
Ugled gostinskega poklica je za Vovka velik problem. »Kot da smo postali družbeno dno. V preteklosti smo poklic prepustili liberalizaciji, češ, lahko ga opravlja vsakdo, vsakdo lahko odpre kafič; problem je tudi izobraževalni sistem – vpis na šole je slab, pri čemer krivdo pripisujem tudi temu, da gostinske šole vodi nekompetenten kader. Kadra ni, tisti, ki so ostali, pa pregorevajo, zato se bodo nujno zgodile spremembe. Lokali se bodo zapirali, posebej manjše družinske gostilne se bodo borile naprej in lažje prilagajale. Tudi mi moramo zdržati in delati naprej, ni druge. Navaditi se bomo morali, da bodo nekatere ali celo večina gostiln delovale samo še po sistemu rezervacij. Prijatelj gostinec iz Novega mesta mi ne more sestaviti ekipe niti za tri dni naprej, zato sem mu priporočal skrajšanje urnika in zmanjšanje ponudbe hrane. Ljudje bodo take ukrepe preprolsto morali razumeti. In če boste hoteli jesti dobro, pozabite na poceni gostilne.«
Mladi ne gredo na limanice
Sindikati so že leta opozarjali delodajalce, naj vlagajo v zaposlene, a brez uspeha. »Še vedno jih dojemajo kot strošek. Stanje je dramatično nerešljivo, še slabše kot pred petimi leti, ko je bilo že tako alarmantno. Kljub temu da v turizmu in gostinstvu primanjkuje kadra, je v tej panogi še vedno veliko izkoriščanja, stiske, strahu. Tisti, ki so ostali, so nesamozavestni, neambiciozni, se ne znajdejo, imajo slabo samopodobo ... Tisti, ki se med epidemijo niso odločili poiskati druge službe, so zdaj še dodatno obremenjeni, nadrejeni pa z njimi manipulirajo in joi vzbujajo slabo vest, češ da so družina. Tako se ljudje bojijo na bolniško, da ne bi z več dela zafrknili sodelavca,« razlaga Damjan Volf iz Obalne sindikalne organizacije. Pa na take limanice dobijo tudi mlade? »Ne. Če mladi ne dobijo tistega, kar so jim obljubili, hitro odidejo. Tako trpi in gara starejša generacija, nad 40 let. Dogaja se, da mladi dobijo celo od 40 do 60 odstotkov višjo plačo za enako delo kot nekdo, ki to delo opravlja več kot 20 let.«
Sramotna osnovna plača
Kolektivna pogodba, ki se izteče letos, zaposlenim v gostinstvu in turizmu zagotavlja minimalne delavske pravice: do vključno šestega tarifnega razreda je osnovna plača nižja od minimalne in znaša 529 evrov BRUTO! Neto plača kuharice, natakarja, vzdrževalca, čistilke, sobarice je 412,25 evra, razliko do minimalne plače, ki znaša 1074 bruto, pa jim mora delodajalec doplačati. Če se komu zdi to absurdno, naj razložimo, da se dodatki (dodatek za nočno delo, delovno dobo ...) obračunajo v odstotkih na osnovno plačo, zato bi morali ob minimalni osnovni plači delodajalci izplačevati višje zneske. »Velika podjetja s 60 zaposlenimi si kradejo kader med sabo, v delo že uvajajo tudi Ukrajince, za katere pravijo, da so izjemno pridni, v kuhinjah pomagajo zaposleni iz Azije. Nas pa skrbi, da so tujci izjemno prikladni za izkoriščanje, saj ne poznajo jezika, še manj pa delovnopravno zakonodajo. Dostojno plačilo vseh brez izjem je nujno. Vendar že leta poslušamo ene in iste mantre – brez sprememb na plačilnih listah. Tako pomembna dejavnost bo očitno postala odvisna od dijaškega in študentskega dela. To je neodgovorno, še manj pa strateško.«
