Posveča se samo filmom, predvsem pa si želi videti čim več sveta. »Treba se je zavedati svojega časa in let ter narediti in pogledati, kar se pač da. Svet je prelep,« pravi vedno nasmejani šarmantni gospod, ki se je pravkar vrnil s potepa po Madagaskarju.
Kako težak je Borštnikov prstan?
Prstan je razmeroma majhen, ampak simpatičen. Sicer ne nosim nakita, zato imam prstan trenutno v žepu, ker ga vsak hoče videti. In jim ga pač pokažem, kaj pa naj? (smeh)
Kje bo prstan pristal potem?
V škatli bo odležal svoje življenje. Zanj bom izbral neko posebno mesto. Je pa v črni škatli, zato je videti tako skrivnostno. (smeh) In precej je zapakiran, kakih trikrat je treba vse premakniti, da prideš do prstana. Pravi trezor! (smeh)
»Najznačilnejša poteza v ustvarjalnosti Iva Barišiča sta njegova predanost in odprtost – kot igralec vseskozi posodablja svoj način igre in ohranja radovednost za nov, drugačen gledališki in filmski jezik,« so o Ivu zapisali v utemeljitvi Borštnikovega prstana.
Kako težak pa je za vas simbolno?
Če dobiš največjo nagrado od največjih – in to je največja od največjih v slovenskem prostoru za igralske stvaritve na odru –, potem ima to veliko težo. Kljub svoji majhnosti ima neizmerno veliko težo.
Je prišel ob pravem času?
Nikdar se nisem nadejal, da bi dobil Borštnikov prstan. To je prišlo tako iznenada! Obvestilo o nagradi sem prejel, ko sem bil ravno na Madagaskarju, in sem bil zelo presenečen. Prvi hip sem pomislil, da se nekdo šali z mano. Pozabil sem namreč, da so Borštnikovo srečanje premaknili – prej je bilo oktobra, zdaj pa je junija, kar se mi zdi pametno, da se igralce nagradi na koncu gledališke sezone. A sem na to pozabil in sem bil prepričan, da se kdo igra z mano. Enemu od prijateljev sem rekel, naj še sam prebere sporočilo. Preučil je podrobnosti, dobil resen izraz na obrazu in mi rekel, da ni šala. Ob tem sem se kar sesedel. Zajel me je petinštiridesetletni vrtinec kariere in me vrtel in viharil, in potem sva s tem vrtincem pristala v Hrastovljah.
Zakaj v Hrastovljah?
Ker je tam Mrtvaški ples, na njem je podoba smrti, ki sem jo igral v Ljudožercih režiserja Mileta Koruna. Tam je tudi papež, ki sem ga igral, in sicer v Mlakarjevem Zatonu sonca in slave. Vmes pa sem upodobil še celo galerijo likov, in ta vrtinec me je ponesel med ljudi, med podobe, ki so po dolgem času mrtvega življenja čakale, da se spet zbudijo. Nenadoma je bilo pred mano kup podob, misli, vtisov, stanj, besed, spominov na režiserje, igralce … na vse skupaj. To te vrtinči do onemoglosti. Nikdar nisem pomislil, koliko sem v življenju naredil. Človek pač dela iz dneva v dan, iz meseca v mesec, premiere tečejo, ene boljše, druge slabše, a to gre mimo. Ko pa dobiš neko priznanje, in to tako veliko, te zadane in prevzame vihar spomina, ki te pelje skozi vse podobe, oživi vsa leta srečanj, vtisov, mnenj, razgovorov, mask …, vsega, kar spada v teater. To te presune, dobesedno uniči. Jaz sem samo sedel, fantje so zahtevali, da plačam rundo, in sem jo. Mimogrede: nazdravil sem z vodo, ker ne pijem alkohola. Oni so bili v tistem trenutku bolj veseli kot jaz, saj je mene vihar premikal od vloge do vloge.
Kakšni občutki so vas prevevali ob tem?
Na neki način je bilo strašljivo in obenem sem bil hvaležen, ker sem dobil potrdilo, ker so mi režiserji verjeli in ker sem jaz verjel njim. Mislim, da je zelo pomembno, da igralec zaupa režiserju, da ga bo peljal po pravi poti, in da ima občutek, da tudi režiser hkrati verjame vanj. To je največ, kar je lahko v teatru – oziroma v teatru mojega časa. Moj čas je minil, odločil sem se, da v gledališču ne bom več delal. Zdaj je na mlajši generaciji, da svoj čas izkoristi vsaj toliko, kot smo ga mi – mi pa smo ga zelo dobro. Ta čas sem poimenoval kraljevski čas, zlasti zadnje obdobje, ko smo igrali Plešasto pevko v režiji Vita Tauferja, ki je po Pandurju, ki je prejadral celo Južno Ameriko, tudi nam odprla vrata. Tudi mi smo z njo jadrali po vseh velikih festivalih, kjer je po dvesto predstav, pa smo bili povsod dobro sprejeti. Nepojmljivo! Imeli smo »carto bianco«, kot se temu reče, lahko bi šli kamorkoli. A ker je naš teater repertoarni in je dolžan gledalcem predstave, smo jadrali med svojimi predstavami v Sloveniji in hodili v Južno Ameriko in Evropo s Plešasto pevko, ki je bila paradni konj našega gledališča. S tem ne pravim, da so bile druge predstave slabe, sploh ne! Delali smo z vrhunskimi režiserji, naj jih naštejem le nekaj: Mile Korun, Dušan Jovanović, Dušan Mlakar, Zvone Šedelbauer, Ljubiša Georgijevski, Slobodan Unkovski, pa mlajša generacija Ivana Djilas, Diega de Brea, Sebastijan Horvat – imeli smo najboljše, ki se jih dobi v Sloveniji, bili smo presrečni, da lahko delamo s temi velikani in so nam pustili toliko bogastva. Sem bogat človek – s tem ne mislim, da imam milijone, ampak sem bogat zaradi srečanj s temi velikimi ljudmi. Potrpežljivo so pisali mojo zgodbo in jaz njihovo.
To je vedno vzajemno, kajne?
Seveda, brez tega ne gre. Treba je ustvariti magijo, k temu stremimo vsi. In ko publika zadiha z igralci, ko začutiš, da jo imaš, potem lahko jadraš, smučaš, potuješ na saneh in publika gre s tabo … Ah, čarobno! To ne uspe vedno, moram priznati; če v karieri doživiš par takšnih predstav, si potrdil svoje življenje v tem »fohu«.
Pravite, da v gledališču ne igrate več, ste pa zato več pri filmih?
Ko sem šel v penzijo, nisem hotel več igrati v teatru, ker bi bil potem vezan na predstave, jaz pa bi tik pred odhodom rad videl še malo sveta. Zato sem se odločil za delo pri filmu. V teh letih mi je uspelo posneti kakih sedem filmov z večjimi vlogami. Vsega skupaj sem bil zraven pri okoli triintridesetih filmih – kako sem bil presenečen, ko sem dobil Ito Rino za življenjsko delo in so jih prešteli. Pa še monografijo mi je napisal Marcel Štefančič – sem kar dol padel. O, moj bog, to je preveč! Nihče ne pomisli, da sem že v letih in je to zame stresna situacija – saj bi me skoraj kap! (smeh)
Tudi zdaj ne počivate, menda spet nekaj snemate?
Snemal bom kratki film z Janom Cvitkovičem, s katerim zelo rad delam. Samo približno mi je razložil koncept in rekel, naj opravim vse te obveznosti ob Borštniku in bova kasneje podrobneje govorila. Naslednji teden imava sestanek, da se domeniva, kdaj bi snemali. Vesel sem tega, da ne umrem prehitro – v igralskem smislu, seveda.
Na podelitev Borštnikovega prstana ste torej prišli naravnost z Madagaskarja?
Skoraj res. Tam sem bil dobre tri tedne, to je bil moj drugi obisk, pa ne grem več nazaj. Vam kar povem, zakaj: stopiš iz hotela, pride k tebi doječa mati v capah z dvema otrokoma, vsi stegujejo roke in prosijo za denar za hrano. Meni je izskočilo srce, seveda sem ji dal denar – napaka, odprl sem fronto in priletelo je cel kup mamic, vse stegujejo rokice. To te tako presune, da ne moreš nič. Nisem znal zbežati, nisem zmogel. Hodile so za mano in moledovale. Strahovito! Korona je napravila svoje. Ko sem bil prvič tu, ljudje niso bili tako agresivni, ni bilo toliko prosjačenja, zdaj pa so prave procesije. Hodili so za mano ves čas. Grozna revščina. Ampak žal ne morem rešiti sveta.
Kdaj in kam pa greste na naslednje potovanje?
Vse je odvisno od dela, kažejo se neke filmske ponudbe. Če sem angažiran, sem tukaj, sicer pobegnem v Azijo. Vsako leto grem tja. Azija te začara, to je druga kultura, drug način življenja. V Bangkoku imam prijatelja, tam je moja odskočna deska, tam se srečam s prijatelji z vseh koncev sveta, od Amerike, Kanade do Dubaja. Približno vsi smo enako stari, dobra družba smo in potujemo skupaj. Zelo prijetno je. Iz Tajske smo šli v Laos, na Kitajsko, v Vietnam, Kambodžo … Penzijo je treba izkoristiti, da še kaj vidiš. Moram pa pri vsem tem poudariti, da živim skromno tako tukaj kot tam. Drugače finančno ne bi šlo.
Ste prstan že proslavili?
Ne, ker sem z Madagaskarja padel naravnost v to norijo, novinarji me oblegate kot Stalingrad med drugo svetovno vojno. Sem tako utrujen! Dober občutek je, a toliko je vsega – intervjujev, fotografiranj, čestitk. Moči mi pohajajo. Sprašujem se, kdaj bo konec, da lahko malo uredim svoje misli. (smeh)
