Novice Svet24

Zadnji primer družinskega nasilja, ki se je končal tragično, se je zgodil zadnje dni maja v Mariboru, ko se je 36-letni moški, ki je kljub prepovedi približevanja živel s svojo 31-letno ženo, s pestmi znova lotil svoje življenjske sopotnice. Med pretepom pa je ta pograbila nož in ga zabodla. V upanju, da si bo rešil življenje, se je Štajerec usedel v avto in se poskušal odpeljati do kliničnega centra, vendar je med vožnjo zaradi hudih poškodb umrl, nato pa še trčil v parkiran avto.

Enaintridesetletnico so policisti seveda aretirali in pridržali ter jo ovadili zaradi kaznivega dejanja uboja, a javnost je bila še bolj razburjena zaradi dejstva, da so policisti moža letos že dvakrat obravnavali zaradi nasilja nad ženo in mu dvakrat prepovedali, da bi se ji približal. »V obeh primerih so policisti redno izvajali nadzor nad spoštovanjem ukrepa prepovedi približevanja, nadzor so izvedli tudi na dan uboja, vendar kršitev niso zaznali,« so sporočili z mariborske policijske uprave. Naknadno so ugotovili, da je moški kljub prepovedi še vedno živel z ženo.

»Sedanji sistem je načeloma pravilno nastavljen,« pravi odvetnik Marko Zorman, ki je v svoji praksi zastopal tako žrtve nasilja kot nasilneže. »Ne moremo reči, da je z njim nekaj zelo narobe. Sistem varuje žrtev. Na pravnem nivoju je problematika solidno rešena.«

Ne prepoznajo potencialnih »bomb«

Težava je v praksi, ker so v takih primerih vedno prisotna čustva, zamere, predsodki, ki nasilnežu pogosto onemogočijo pravilno razumevanje težave. »In velikokrat niti poklicani za to ne prepoznajo konkretne nevarnosti, ki nekomu grozi. Je pa res, da te nevarnosti ni lahko zaznati,« dodaja Zorman.

Sašo Švigelj

»V primerih nasilja v družini je država tista, ki mora poseči v prekinitev nasilja, še posebno če ugotovi, da žrtev tega ne zmore, ne želi ali ne prepozna svoje visoke ogroženosti,« je po februarskem umoru ženske v okolici Sevnice dejala strokovnjakinja za področje femicida (umora ali uboja ženske) Jasna Podreka. Po njenem mnenju bi morali ogroženost v družini prepoznati tisti, ki niso v krogu nasilja, in se ne spraševati, česa žrtev ni storila, ampak kaj bi lahko posameznik in družba storila, da bi jo bolje zaščitili.

Na vprašanje, ali ni iluzorno pričakovati, da bodo nasilneži, ki se požvižgajo pravice članov svoje družine ali jih sploh ne razumejo, ubogali ukaze policije, sodišča in centrov za socialno delo, odvetnik Zorman odgovarja, da pri teh primerih ni pravila. »Nihče nikoli ne ve, kdaj se bo nekomu 'strgalo', kaj se dogaja v njegovi glavi. Ni pravila, recepta, vzorov,« pravi.

Po njegovem prepričanju pri nas prevladuje permisivni pristop, ki zagovarja toleranco tudi do storilcev in išče družbene vzroke njihovega nasilja, torej trdi, da je nasilje rezultat družbenih okoliščin. »Nasprotna pa je smer, ki pravi, da je treba človeka socializirati, ga tudi zapreti, če je treba, ne pa se z njim ukvarjati in iskati vzrokov njegovega vedenja,« je pojasnil.

Permisivna kaznovalna politika ni vedno pozitivna

Čeprav se nam zdi prvi pristop bolj human, Zorman pravi, da ni nujno tisti, ki prepreči nasilje. »V San Franciscu, denimo, je generalni državni tožilec uvedel permisivno politiko, a se je kriminal povečal in so ga nato odstavili. Vsaka permisivna kaznovalna politika pa seveda ne poveča kriminala in vsaka represivna ga ne zmanjša,« dodaja Zorman, ki je prepričan, da bi morali družinsko nasilje obravnavati zrelejši in bolj izkušeni sodniki, ki bi znali prepoznati nevarne posameznike in skrite težave.

O zapestnicah, ki bi policiji vsak trenutek sporočale, ali se je nasilnež morda približal žrtvi, Zorman pravi, da bi bile zadosten in ne prekomeren ukrep, ki bi preprečil najhujša dejanja. »Zakone, prepovedi, odredbe je treba spoštovati. Ne pa tako, kot je zdaj, ko velja neka splošna družbena amnezija, da ni skoraj nobenih sankcij, tudi če nihče ničesar ne spoštuje,« poudarja.

O zapestnicah je prepričan, da bi jih zlahka uvedli, če bi se zanje zavzel pravosodni minister oziroma ministrica. »Druga možnost so zapori. In pri nas se bo treba odločiti, ali kupovati zapestnice ali graditi nove zapore. Vedno pa je treba iskati neko zdravorazumsko ravnovesje. Če gremo v en ali drug ekstrem, si bomo pridelali več težav kot rešitev,« dodaja.

Še vedno delamo nekaj zelo narobe

Število femicidov (pri nas se jih vsako leto zgodi od pet do sedem) pa po mnenju Jasne Podreka nakazuje, da pri preventivi nasilja v družini in nasilja nad ženskami še vedno nekaj delamo precej narobe. Po njenem prepričanju bi morali še veliko storiti pri ozaveščanju o pomenu prijave nasilja, da bi si žrtve upale spregovoriti in prijaviti dejanja. Tudi po njenem mnenju je pri ustanovah, ki nasilje obravnavajo, še vedno prisotno podcenjevanje tveganja za najhujša dejanja, žrtve nimajo zadostne podpore v najožjem družinskem in socialnem okolju, postopki pa zanje običajno pomenijo velik stres.

»Z ustreznim preventivnim delom bi veliko večino takšnih dogodkov lahko preprečili. Zato lahko rečemo, da ob vsakem takem dogodku, vsakokrat na novo, na izpitu pademo čisto vsi, družba kot celota, ki je nekaj vedela, a se je raje obrnila stran, dokler ni bilo prepozno,« pravi Podreka.