Pa razlog? Njen mlajši bratec naj bi vsem razlagal, da so jo prodali v Italijo, z denarjem pa si privoščili novi avto. Je kaj takega še sploh mogoče pri nas in v 21. stoletju, se vprašam in skušam izvedeti kaj več.
A to je več kot težko, saj se mi vrata zapirajo druga za drugimi, o tem nihče ne želi ali pa ne sme govoriti; tema je že sama po sebi občutljiva, še zlasti, če so vpletene mladoletne osebe, poleg tega pa še iz neke druge kulture. Na mariborski policijski upravi takrat o primeru niso še nič vedeli, povedali so le, da v zadnjih letih niso obravnavali nobene t. i. prisilne poroke. »Na policiji ne vodimo podatkov o etnični pripadnosti posameznikov in povsem enako obravnavamo vsako žrtev oziroma storilca kaznivega dejanja ali prekrška.«
Prijava je romala na policijo
Ker je informacija tudi do mene prispela po sistemu »baba čula, baba rekla«, je bila velika verjetnost, da je zadeva iz trte zvita, a se je izkazalo, da očitno le ne povsem. Tudi na Centru za socialno delo (CSD) Spodnje Podravje s primerom niso bili seznanjeni, so se pa nemudoma vključili v njegovo raziskovanje.
Ugotovili so, da obstaja dekle s podobno usodo, a naj ne bi imelo 13 let, pač pa 17 let, torej ni več obiskovalo osnovne šole, je pa tam učenec njen brat. Vse informacije, ki jim jih je uspelo zbrati, so predali, pove Valerija Ilešič Toš, pomočnica direktorja, mariborskim kriminalistom, kar je Anita Kovačič Čelofiga s PU Maribor tudi potrdila: »Na policiji smo prejeli obvestilo o domnevnem sumu storitve kaznivega dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke oziroma kaznivega dejanja zoper človečnost.«
13-letniku na Kosovu kupili nevesto
Zanimalo nas je, koliko primerov tako imenovanih prisilnih porok so slovenski policisti obravnavali v zadnjih desetih letih. Maja Ciperle Adlešič z Generalne policijske uprave (GPU) je naštela le dva primera: enega iz leta 2020, drugega pa iz 2021. »Ker so navedeni podatki le za lani in predlani, to pomeni, da za prejšnja leta ne beležimo omenjenega kaznivega dejanja. Kar se tiče končanih sodnih postopkov, pa vas prosimo, da se za informacije obrnete na pravosodje.« Kjer pa podatki zaradi varovanja osebnih podatkov in zaščite mladoletnih oseb niso za javnost.
»Naš način življenja pa tudi slovenska zakonodaja sta takšna, da storimo vse, kar je v naši moči, da preprečimo zlorabe otrok in da poskrbimo zanje,« pravi Miran Kerin, direktor CSD Spodnje Podravje. »Imamo jasna pooblastila, kako ukrepati; če izvemo za podobne primere, gremo v akcijo z vso razpoložljivo konjenico, če se izrazim slikovito. Žal pa nam gotovo marsikaj ostane tudi skrito, a menim, da na našem območju, kjer nimamo nekih večjih naselij, v katerih bi živela neka etnična skupina, prej ko slej pride vse na plan. Veste, ne držijo si več vsi ‘štange’, kot je to bilo v preteklosti, zato marsikaj prijavijo anonimno.«
Vsaj 10 ali celo 15 let na območju Spodnjega Podravja niso obravnavali nobenega podobnega primera; mladoletne mamice seveda so, a se ne poročijo, vsaj uradno ne, dodaja. Se pa Ilešič Toševa spomni 13-letnega romskega dečka, ki so ga leta 2009 starši poročili z 18-letnim dekletom iz Bosne. »Takoj ko smo za to izvedeli, smo se aktivirali in vključili kriminaliste. Šlo je namreč tudi za sum trgovanja z belim blagom, saj so dečkovi starši nevesto kupili, v Slovenijo pripeljali brez vseh dokumentov in otroka poročili po svojih običajih. Veliko smo delali z družino, jo spremljali več kot leto dni in poskrbeli, da 'mlada dva' še kar nekaj časa nista živela skupaj. Obenem smo dekletu zagotovili ustrezne pogoje za življenje, saj v Sloveniji ni imelo sorodnikov. A njuna situacija je bila nekoliko posebna, imela sta se namreč zelo rada. Ne glede na okoliščine, kako sta se spoznala, sta bila res zelo zaljubljena, to se je videlo. Pozneje sta se tudi uradno poročila, preselila sta se v Prekmurje, imata več otrok in še vedno sta skupaj.«
V poroko usmerjeno otroštvo
Kako uspešno je lahko hitro ukrepanje, pa dokazuje tudi primer izpred treh, štirih let. »Šlo je za deklico iz družine kosovskih Albancev, ki so jo hoteli starši izpisati iz osnovne šole in poročiti. Tam je alarm sprožila šola in nas takoj vključila. Bilo je dovolj hitro, da starša svojega namena še nista uresničila; ko smo pritisnili nanju, pa sta se očitno ustrašila in si premislila, tako da je deklica nato zaključila osnovno in celo srednjo šolo.«
Zelo pomembno pri delu socialnega delavca je poznavanje in razumevanje etične prakse drugih kultur. Društvo Mozaik – društvo otrok je pred tremi leti izdalo zanimiv priročnik z naslovom Romske družine, v katerem so zbrane tudi pripovedi mladih Rominj, ki so v tradicionalnih romskih skupnostih v primerjavi s svojimi brati še vedno zelo diskriminirane. Njihove pripovedi so po letu ali dveh druženja zapisale socialne delavke, ki so ugotovile, da deklice zelo mlade prevzemajo gospodinjske obveznosti in skrb za druge otroke, zaradi česar pogosto prenehajo obiskovati šolo, poleg staršev pa morajo ubogati celo svoje mlajše brate. Nekatere romske deklice še zmeraj živijo »v poroko usmerjeno otroštvo«, če jih poročijo mladoletne, doživljajo spolno nasilje, možje pa so pogosto vse življenje nasilni do njih. Poglejmo si tri njihove usode, ki dokazujejo, da med nami obstajajo vse prej kot srečna otroštva. In večinoma skrita pred varuhi reda in pravice.
Če živiš v pravljici, policija odneha
»13-letna Barbara je živela s staršema in še tremi sorojenci v barakarskem naselju. Njena mama je bila veliko po zaporih, otroci so bili zelo zanemarjeni. Družina je bila zaradi tega obravnavana na CSD in tudi na sodišču. Ko so rušili barake in so se preselili v stanovanje, je bila mama v zaporu, očeta pa pogosto čez dan ni bilo doma. Barbara je v celoti prevzela skrb za gospodinjstvo in otroke, zato v šolo ni več redno hodila. Ko je šel v zapor še oče, so mlajše brate in sestre namestili v rejništvo, ona pa je ostala sama. CSD ji je sicer določil skrbnico, a živela je sama. V romski skupnosti so o njej začele krožiti govorice, da kadi in se 'grdo' obnaša, zato jo je dedek prisilno poročil. Deklica 'ženina' do poroke ni videla, spoznala ga je šele po njej in se z njim takoj odselila v tujino. Policija je primer preiskala. Deklica jim je takoj po poroki povedala, da je njeno življenje zdaj 'kot v pravljici'. S tem je policija primer zaključila.«
Ljubljanski socialni delavki sta leta 2010 skušali posredovati pri dogovorjeni romski poroki v barakarskem naselju. »Ker sva deklico poznali, takrat ji je bilo 14 let, sva jo nemudoma obiskali. Ko sem vprašala njenega očeta, ali je deklica doma, mi je povedal, da ona ni več njegova last, da naj vprašam njega, s prstom pa pokazal na 'ženinovega' očeta. Ta se je samo nasmejal.«
Čaščenje krvave rjuhe
»Deklica se je morala čez nekaj dni poročiti, poroka pa je bila v znanem ljubljanskem lokalu, kjer so najeli sobo in preverili njeno nedolžnost. Po preverjanju so na zabavi častili krvavo rjuho in nanjo metali denar. Deklica se je preselila k 'moževim' staršem in opustila šolanje. Njen 'mož' je imel ob poroki 18 let.«
Pretresljiva je tudi Sonjina zgodba. Socialna delavka se spominja, da je jokala, ko jo je pripovedovala. Odraščala je v romskem naselju v Srbiji, danes pa živi v Sloveniji. »Ko je imela devet let, jo je spolno zlorabil stric. Po posilstvu ni imela nikogar, h komur bi se lahko zatekla po pomoč. Njen oče je bil v zaporu, mama jo je zapustila in odšla v Nemčijo, ko je bila stara tri mesece. Sonja ni za zlorabo nikomur povedala, saj ji je stric zagrozil, da jo bo ubil, poleg tega se je bala tudi reakcije drugih sorodnikov. Kljub temu so izvedeli za posilstvo, njena teta, storilčeva žena, jo je želela zaščititi in odpeljati na policijo, a jima to ni uspelo, saj je stric teto pretepel. Druge opore in zaščite ni dobila, posilstvo pa jo je zaznamovalo za vse življenje. Dolgo po tem ni smela biti v bližini moškega, saj je v vseh videla pošast.«
