Z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem smo se sestali v mestni hiši, v petek pozno popoldne, ko se delovni utrip v naši prestolnici sicer umirja. Sprejel nas je v sejni sobi, ki je med drugim okrašena s portretom župana Ivana Hribarja, zastavo, s katero se lahko diči le najbolj zelena prestolnica Evrope, ter priznanji srbskega predsednika Aleksandra Vučića in ruskega predsednika Vladimirja Putina. In na vse je prvi mož Ljubljane enako ponosen. Zagona mu, kot kaže, ne primanjkuje, delovne energije tudi ne, čeprav bi lahko že več let užival v pokoju, se družil z vnuki in se sprehajal po Golovcu.
Zakaj vnovična kandidatura?
Razlogi so številni. Predvsem si želimo z najboljšo ekipo zaključiti projektni ciklus, ki bo Ljubljančankam in Ljubljančanom zagotovil še večjo kakovost bivanja. Pred odločitvijo o kandidaturi se najprej pogovoriš s seboj: preveriš, ali ti zdravje dobro služi, in z njim nimam težav, nato se pomeniš tudi s svojo družino in najožjimi sodelavci. Potem preverjaš naprej; od osmih zadev, ki sem jih imel na sodišču, jih je šest zaključenih z oprostilno sodbo, odprti sta še dve. Bomo počakali še na njun epilog. Redno hodim na sodišče, ker verjamem, da je le tam mogoče doseči pravico. Sicer pa uživam ob tem, ko vidim, kako se gradi in kako projekti nastajajo. Če bi šel v pokoj, bi bila moja glavna težava preobilica časa. Običajno vstajam ob 5.30, brez budilke. Moj dan je dinamičen in poln obveznosti. Tako sem navajen še iz časov, ko sem bil trgovski potnik.
Veste, kdaj ste izpolnili pogoje za upokojitev?
Seveda! Pred tremi leti in pol. Čez pol leta bom dopolnil 70 let in to je bila ena od dilem, kar zadeva kandidaturo. Saj se je lepo sprehajati po Golovcu, tudi zdaj hodim tja trikrat ali štirikrat na teden. Če bi se upokojil, bi hodil tja vsak dan dvakrat. In potem? Še vedno bi mi ostalo veliko prostega časa. Moji dnevi so zdaj polni od jutra do večera. To je moj način življenja. In kaj je lepšega kot spremljati, kako se uresničujejo načrti in kako se razvija naša skupnost?
Kljub velikemu številu uresničenih projektov pa jih je še vedno nekaj s tistega osnovnega seznama 22-ih, ob vaši prvi kandidaturi, ki še niso doživeli udejanjenja?
Na našem internem seznamu je bilo 93 projektov. Še vedno imamo v mestni hiši maketo Ljubljane, na kateri so označeni. Ob prvi kandidaturi smo jih namenoma izpostavili le 22. Podžupan Aleš Čerin, ki je imel takrat edini nekaj izkušenj z državno politiko, je rekel, naj ne pišemo letnic in rokov izvedbe. Skrbelo ga je, da nas bodo ljudje nato držali za besedo in nam očitali zamude. Odgovoril sem mu, da smo letnice zapisali ravno zaradi tega. Torej, da nas bodo lahko držali za besedo meščanke in meščani, da bom lahko preverjal tudi sam pri sebi in da držim za besedo tudi svoje sodelavce. Letnice smo zastavili zelo pogumno in brez težav priznam, da nekateri od teh projektov še vedno niso zaključeni.
Pa bodo?
Obstaja pet neuresničenih projektov, za katere si želim, da se končajo. Če jih naštejem od severa proti jugu, so to:
Trgovski del Stožic: gospod Izet Rastoder je napovedal, da bo zaključil zgornjo ploščo nad garažo, in ko bo narejena, bomo lahko uredili park in še eno igrišče. Stvari se premikajo. Skupaj smo naročili in uredili požarno varnost, kar je treba narediti vsakih nekaj let.
Potem je tu Bežigrajski športni park oziroma Plečnikov stadion. Kar se dogaja pri tem projektu, je nerazumno. Trdim, da je Vasko Simoniti najslabši minister za kulturo vseh časov. Naredil je nekaj, česar ne bi smel, zato ga je družba BŠP ovadila. Izničil je pravnomočno dovoljenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Tega minister ne sme narediti, in zato so tožbo na sodišču tudi izgubili. Zdaj bo zadevo še enkrat obravnavalo ministrstvo za okolje in prostor, kjer bi morali v integriranem postopku pridobiti gradbeno dovoljenje.
Pri Emoniki se stvari hitro premikajo. Gospod Sandor Csanyi (predsednik uprave bančne skupine OTP, op. p.) je resen mož, srečala sva se že večkrat. Projekt je pripravljen, že letos pričakujemo pridobitev gradbenega dovoljenja. Drugi investitor je država, tretji pa Slovenske železnice, ki morajo zgraditi novo avtobusno in železniško postajo, saj so lastniki zemljišča, ter upravno stavbo na Vilharjevi. Del projekta je tudi izgradnja poslovnega kompleksa Vilharia, ki ga začenja slovaški investitor Corwin. Mestna občina Ljubljana (MOL) bo zgradila potrebno infrastrukturo, vrednost izgradnje naštetega bo več kot 700 milijonov evrov. V naslednjih dveh letih in pol, ko se bo projekt izvajal, bo v tem delu mesta promet ohromljen: širil se bo podvoz na Šmartinski cesti pri Orto baru, Masarykova cesta bo postala štiripasovnica, rušili bomo nekaj hiš, gradili bomo nov park. Na Vilharjevi ulici bo treba zgraditi tudi novo kanalizacijo. Na Kolodvorski se bo delalo na osmih metrih globine vse do ulice Komenskega. Operativna dela bi se lahko začela konec leta. Med prebivalci bo potrebno veliko potrpljenja, saj bodo dela zelo zahtevna.
Tudi novi Center Rog se že gradi in projekt je zame že zaključen, saj se bodo dela končala konec leta, spomladi naslednje leto pa bo odprtje. Še zadnji projekt na tem seznamu pa je prenova osrednje tržnice. Tudi tu smo gradbeno dovoljenje že imeli, potem smo morali zaradi nasprotovanja nekaterih projekt ustaviti in ga znova novelirati, trenutno čakamo na pridobitev gradbenega dovoljenja po integralnem postopku. Od Stolnice smo se odmaknili toliko, da gradnja dejansko nanjo ne bo vplivala.
Kaj pa je z izgradnjo kanala C0?
Projekt izgradnje Kanala C0 vsebinsko in strokovno ni sporen, imamo pa politične težave, in teh politikantskih nasprotovanj ne razumem. Gre za projekt, financiran s strani EU, ki prispeva 69 milijonov evrov, država prispeva 12 milijonov in občina 32 milijonov evrov. Projekt je sestavljen tako, da pokriva tri občine. V Medvodah in Vodicah je stoodstotno realiziran, v Ljubljani 75-odstotno. Med izvedbo se nam je zgodilo celo, da so odpravili pravnomočno gradbeno dovoljenje zgolj za šest metrov trase od skupno 12.700 metrov, kolikor je dolžina kanala. Pričakujem pa, da bo zadeva kmalu rešena na sodišču. Ne bi se želel ponavljati, ampak trasa za ta projekt je bila vrisana že leta 1991, ko je bil direktor podjetja Vodovod-kanalizacija Anton Kranjc, predsednik takratne mestne skupščine pa Jože Strgar, le malo kasneje se je podjetju Vodovod-kanalizacija pridružil še Aleš Hojs, in takrat ni nihče oporekal temu projektu oziroma vrisani trasi. Trdim, da bomo z izgradnjo kanala C0 še bolj zaščitili našo pitno vodo. Ko bomo projekt zaključili, bomo odpravili 6400 greznic, od tega 1900 v Medvodah in Vodicah, ki ležijo gorvodno, in fekalije pritekajo k nam. Prepričan sem, da bo projekt končan. Ko sem postal župan, je imelo kanalizacijo le 68 odstotkov hiš, zdaj jo ima kar 92 odstotkov. A tudi obljubljenih 98 odstotkov bomo dosegli. Ob tem je treba povedati, da je od tega projekta odvisna tudi gradnja novega naselja v Stanežičah. Tam je prostor, kjer bi lahko živelo 20.000 ljudi, a brez izgradnje kanalizacije to ne bo mogoče.
Ali projekt izgradnje stanovanj v Stanežičah ostaja?
Bomo videli. Toliko stanovanj, kot smo jih načrtovali za Stanežiče, smo zgradili na drugih lokacijah po Ljubljani. Gre za zemljišče, veliko 60 hektarjev, in preverjamo možnost, da bi tam zgradili nov tehnološki park, ki bi imel ob vpadnici iz Medvod proizvodne prostore, laboratorije in ob tem stanovanjsko naselje. To bi omogočilo znanstvenikom in podjetnikom, da bi lahko do odličnih delovnih pogojev dostopali kar v copatih, če se izrazim figurativno, oziroma kadarkoli bi si zaželeli. Da bi projekt zaživel, bi morali pritegniti kakšno globalno prepoznavno blagovno znamko, kot je na primer Google. To bi nato zagotovo k projektu pritegnilo tudi domača podjetja. Tako bi dobili novo vrsto tehnološkega parka, skupaj s spalnim naseljem in vso pripadajočo infrastrukturo: vrtcem, šolo, igrišči, prostori za rekreacijo in podobno.
Koliko je MOL odvisna od državne politike oziroma politikov?
V določenih primerih, kot je denimo Bežigrajski športni park, stoodstotno. Včasih je birokracije preveč. Za vse spremembe, ki so zdaj vključene v prostorski plan, smo relativno hitro dobili soglasja ministrstev. V Sloveniji ni druge občine, ki bi v tem času naredila štiri spremembe OPN-ja. Smisel spreminjanja plana je v tem, da povemo, kaj potrebujemo, nato meščani povedo, kaj si želijo, oziroma podajo pripombe. Žal v nekaterih primerih nikoli ne bomo potrdili sprememb. Če želi nekdo graditi v krajinskem parku, mu to seveda ne bo odobreno ne čez 40 ne čez 140 let. Nekatere stvari pa so upravičene, saj čas zagotovo prinaša tudi spremembe. Prvo leto smo imeli 4000 predlogov za spremembe, zadnje leto le še 1350. A vsak predlog je treba obdelati, pogledati na terenu, potem sledi razgrnitev, na koncu pa predlog potrdi mestni svet. In potem pride k meni na dan odprtih vrat kateri od meščanov in potoži: »Vse okoli mene je pozidano, samo moja parcela ni zazidljiva, jaz pa bi rad gradil za otroke.« Vsak tak primer preverimo na terenu in na vsako vlogo podamo odgovor, ki ni suhoparen, zgolj z navedbo členov, ampak smiselno utemeljen, zakaj je vloga odobrena ali zavrnjena. Menim, da je stik z občani izrednega pomena. Nekateri se radi pritožujejo, da se preveč gradi, toda ko nekomu sporočiš, da njegova parcela ne more biti zazidljiva, se skrb o pretirani pozidanosti hitro izgubi.
Vse bolj glasne so kritike, da Ljubljana postaja mesto za bogataše.
Sem jaz kriv, da je Ljubljana zanimiva, privlačna za investicije? Seveda sem. Zato, ker smo z ekipo realizirali več kot 2400 projektov, jo znova oživeli in je postala prepoznavna tudi zunaj evropskih meja. Ljubljana je gospodarski in politični center. Turistov imamo več kot Beograd. Leta 2019 smo imeli 2,2 milijona nočitev, Beograd jih je imel 1,6 milijona. Nekateri se pritožujejo, da so se v Ljubljani ustvarile ekskluzivne lokacije, ki niso za vsakogar, denimo Šumi in Schellenburg. Razumljivo je, da so na teh lokacijah cene stanovanj višje, saj je že cena zemljišč izjemno visoka, in zato tam ne moremo graditi neprofitnih stanovanj, kjer najemnina znaša le 3,50 evra na kvadratni meter. Ne smemo pa pozabiti, da so bile tam prej propadle stavbe in jama. V primeru Kolizeja, kjer se gradi Schellenburg, smo v denacionalizacijskem postopku izgubili na sodišču in zato morali plačati sedem milijonov evrov stroškov.
Edini način, da se cene tržnih stanovanj znižajo, je povečanje ponudbe. Že s prvo spremembo plana smo omogočili gradnjo 40.000 stanovanj, zdaj se jih bo zgradilo okoli 2000 za trg, kar bo nedvomno vplivalo na znižanje cen. V prvem mandatu sem razlagal, da bo cena stanovanj padla na dva tisoč evrov za kvadratni meter, pa me nekateri niso jemali resno. A Vegrad je nato kupcem prodal stanovanja v Celovških dvorih po ceni 1990 evrov za kvadratni meter, brez davka. Danes bodo verjetno tudi stanovanja, ki so zunaj ekskluzivnih lokacij, vredna po tri tisoč evrov na kvadratni meter, saj je nesmiselna vojna v Ukrajini žal povzročila visok dvig cen gradbenega materiala.
Koliko stanovanj potrebuje Ljubljana?
Ljubljana potrebuje od 3000 do 4000 neprofitnih stanovanj. Prejšnji torek sem imel kot običajno dan odprtih vrat. V 15 letih se je pri meni zvrstilo več kot 30.000 meščanov in tudi tokrat so prišli nekateri, ki niso dobili stanovanja. Vsem pojasnim, da je v razpisu 19 različnih kriterijev, ki oblikujejo listo prejemnikov, kjer je naveden tudi čas bivanja v Ljubljani. Na naše razpise se namreč prijavljajo tudi prebivalci, ki so se šele v zadnjem letu preselili k nam iz drugih občin, predvsem tistih, kjer neprofitnih stanovanj sploh nimajo. In taki običajno nimajo dovolj točk, vendar žal ne moremo ničesar narediti. Da bi stanovanjskemu skladu omogočili razvoj, je bil sprejet zakon, ki dopušča povišanje najemnin s trenutnih 3,50 evra za kvadratni meter na največ 7 evrov, pri čemer bodo upravičenci do pomoči dobili subvencije. Načrtujemo gradnjo 1500 neprofitnih stanovanj.
Ali pričakujete, da bo odnos z novo vlado boljši? Bo izvedba načrtovanih projektov lažja?
Odnos bo nedvomno boljši. Ker z Janezom Janšo pravega odnosa niti ni bilo. Ta najina antiljubezen se ponavlja. Čeprav bi poudaril nekaj: Janeza Janšo sem poklical takoj, ko je postal predsednik vlade, in mu dejal: »Nihče na svetu še nima rešitve za covid. Za boj z epidemijo mora imeti država enega voditelja in to si ti. Vse, kar je dobro za Ljubljano, je dobro tudi za Slovenijo.« Ne želim biti vzvišen ali prepotenten, a Ljubljana ima 284.000 prebivalcev in vsak dan jih pride v službo še 120.000. Tako imamo tu dnevno skoraj pol milijona ljudi. In z Janezom Janšo sva zaradi epidemije komunicirala enkrat tedensko. Velika napaka v tistem času, poleg vladanja z odloki, maščevanja do medijev, ustvarjanja sovraštva, delitve naroda, je bil tudi Jelko Kacin. Če bi njega poslušal, se nikoli ne bi cepil. Pa sem se cepil trikrat. Pri nas v mestni upravi je cepljenih 91 odstotkov zaposlenih, v naših javnih podjetjih in zavodih, vključno s šolami in vrtci, pa 81 odstotkov zaposlenih.
Če se vrnem k novi vladi ... Med ključnimi načrti ima navedeno gradnjo deset tisoč stanovanj. Mi bomo pri tem sodelovali, saj brez Ljubljane tega načrta ne morejo uresničiti. Lahko sicer gradijo neprofitna stanovanja na bolj odročnih krajih, na primer v Vinici, a malokdo bo šel tja živet. Pa je to zelo lep kraj. Ljudje si želimo bivati tam, kjer lahko dobimo zaposlitev, kjer so na voljo šole, vrtci in druga potrebna infrastruktura.
Vas je kaj zmotilo, ko je odhajajoča vlada na svojih spletnih straneh objavila vaš posnetek, na katerem se vladi zahvaljujete?
Vrnimo se na srečanje na Brdu, kjer sem izrekel to zahvalo. Janševa vlada svojega mandata ni začela slabo. Bili so dokaj uspešni pri črpanju evropskih sredstev, občinam so dvignili povprečnino, in za to sem se jim zahvalil. Še danes menim, da je imela ta vlada pet dobrih ministrov: Boštjana Koritnika, Janeza Poklukarja, Jerneja Vrtovca, Andreja Vizjaka in Zdravka Počivalška. Govorim o tem, kar so naredili za Ljubljano. In to moje mnenje ostaja. Kaplja čez rob pa je bila, ko so postavili ograje in zaplinili Ljubljano. Takrat sem se prenehal udeleževati državnih proslav. Nekaj je narobe, če se predstavniki ljudstva z ograjami ščitijo pred tem istim ljudstvom, ki jih je izvolilo v državni zbor, kajne? Ob tem pa še solzivec in vodni top, ki sta bila popolnoma nepotrebna. Ljubljana je najvarnejše mesto na svetu in česa takega ne potrebuje. Kot rečeno, to je bila zame kaplja čez rob.
Ob vhodu sem opazil plaketo, ki vam jo je podelil ruski predsednik Putin. S strani Janeza Janše in njegovih privržencev ste bili večkrat deležni kritik, ker plakete niste vrnili ...
Res je. Poleg te pa sta še plaketi srbskega predsednika Aleksandra Vučića ter nekdanjega dunajskega župana in deželnega glavarja dr. Michaela Haüpla. To priznanje sem dobil za prijateljstvo med obema narodoma. Mi smo edino mesto na svetu, ki je dobilo možnost postaviti spomenik padlim ruskim vojakom tako v prvi kot drugi svetovni vojni. Z Moskvo smo pobrateni in si izmenjujemo dobre izkušnje. Pred sedmimi leti sem v Kijevu obiskal župana Klička, kjer smo se tudi pogovarjali o pobratenju in smo se še vedno pripravljeni pobratiti. Mesta imamo veliko prednost pred državami, saj nimamo meja. Torej priznanja ne bom vrnil, saj sem ga dobil za prijateljstvo, za spoštovanje med narodoma, kar mi je v ponos. Vojno ostro obsojam in pozivam obe strani, naj jo končata. Če predsednika potrebujeta prostor za mirovna pogajanja, naj prideta v najlepše mesto na svetu, v Ljubljano.
Vojna med Rusijo in Ukrajino je cene zemeljskega plina dvignila v nebo. Ljubljana je v veliki meri odvisna od plina, gradi se tudi plinsko-parna enota, ki bo odvisnost od plina še povečala. Ste morda razmišljali, da bi spremenili mestni odlok, ki za ogrevanje v MOL predvideva bodisi vročevod bodisi plin?
Ne. Nihče ni mogel predvideti vojne. Cene plina niso samo problem Ljubljane in Slovenije, temveč celotne EU. Zdaj so pred nami sicer topli meseci: junij, julij, avgust, september. A prišel bo tudi november in treba je biti pripravljen. Imamo to srečo oziroma prednost, da je dr. Golob najboljši na tem področju in bo zagotovo našel rešitev. V Ljubljani pa imamo zelo jasen načrt in ga bomo izvajali še naprej. Trenutno 85 odstotkov ogrevanja zagotavljamo s premogom iz Indonezije in 15 odstotkov iz biomase. Naš cilj pa je bil, da bi imeli 60 odstotkov plina in 20 odstotkov biomase, ob tem bi imeli na zalogi še 20 odstotkov premoga, v primeru nepredvidenih dogodkov. Zdaj se je situacija zaradi dviga cene plina spremenila za 900 odstotkov, in računamo, da bo plina le še 40 odstotkov. Naše podjetje Energetika Ljubljana je imelo lani šest milijonov evrov izgube, saj povišanih cen plina nismo prenesli v ceno ogrevanja in jih prevalili na naše uporabnike. Koliko časa bomo lahko tako zdržali, bo pokazal čas. Srčno upam, da se bodo do jeseni ti »veliki možje in dekleta« spametovali. Novi končni energetski načrt pa predvideva, kot rečeno, 40 odstotkov plina, 20 odstotkov biomase, 20 odstotkov solarne energije in hidrocentrale na Ljubljanici ter 20 odstotkov energije iz sežigalnice, zaradi česar premoga ne bomo potrebovali. Upamo, da bomo v štirih letih in pol energetsko popolnoma samooskrbni. Pri sežigalnici bomo izbrali najboljšo tehnologijo, ki bo zadostila najvišjim standardom tako z vidika okolja kot zdravstva, pri čemer bomo poskrbeli, da bo cena na položnicah dostopna našim prebivalcem.
V trenutku, ko ste se pojavili ob Robertu Golobu, se je v javnosti znova začelo govoriti in pisati o vaših aferah.
Katere pa so moje afere?
Govorimo aferi »farmacevtka« pa o Stožicah ... o očitkih, ki se ponavljajo že več let.
Kdo jih ponavlja? Opozicija in nekateri mediji. Kar je pričakovano. Zamerim pa eno stvar. Nazadnje, ko je Nacionalni preiskovalni urad potrkal na moja vrata ob šestih zjutraj, sem jim prijazno odprl vrata, nato pa so se ukvarjali z mojo soprogo. In tega Janezu Janši ne odpustim, kar sem povedal tudi javno. Iz hiše so odnesli 34 računov lizinških hiš, ki bi jih lahko pridobili tudi drugače, brez hišne preiskave, ki je bila nepotrebna. Zaradi mene se spravljajo na mojo družino, kar je nedopustno. Policisti, ki so preiskavo opravljali, so svoje delo opravili korektno, in na to nimam pritožb.
Zame je sodišče edini kraj, kjer se lahko odloča o tem, ali je nekdo kriv nekega dejanja ali ne. V nasprotnem primeru smo prepuščeni zakonom ulice. Najhuje v vseh teh procesih je, ko vpletejo družino in sodelavce. Ni prijetno hoditi na sodišče, a se kljub temu obravnav udeležujem. Predvsem pa ne bom komentiral zadev, dokler niso zaključene. Na spletni strani Zoranjankovic.si so objavljene vse tožbe in sodbe, vsakdo jih lahko prebere in si ustvari mnenje. Skupno je osem obtožnic; dve sta iz Mercatorja, šest jih je iz obdobja županovanja, s tem, da se tri nanašajo na Stožice. Državni tožilki, ki vodi vse te primere, sem predlagal, naj tiste, ki se nanašajo na Stožice, združi, vendar ni želela. Od osmih obtožnic sem v šestih primerih oproščen, tožilka se je na vsako sodbo pritožila, tako da so do zdaj štiri pravnomočno zaključene. Če bi zbral vse medijske objave o teh aferah, soba, v kateri sediva, ne bi bila dovolj velika. Ko sodišče odloči, da sem nedolžen, je pa komaj kje kakšen zapis.
Glede razvpite »farmacevtke« pa toliko: gospa je pred preiskovalnim sodnikom zanikala izsiljevanje. Celo izjavila je, da je bil policist, ki je vstopil v njen dom brez naloga, oproščen, ker naj bi ga ona povabila v stanovanje. Kaj pa naj človek naredi, če ob šestih zjutraj na vratih pozvoni policija? Za svoja dejanja sem vedno pripravljen odgovarjati. V tem primeru me obtožujejo izsiljevanja, zahtevanja spolnih uslug v zameno za delovno mesto. Kar ne drži, in to je zame boleče in žaljivo. Vsi pa pozabljajo, da se je ta proces zaključil, ker je ustavno sodišče že prej, v primeru Kanglerja, odločilo, da je zapovedani rok za vložitev obtožnice dve leti, na kar je sodišče tožilko pravočasno opozorilo. Po mojem mnenju je tožilka rok namenoma zamudila. Verjetno je ocenila, da nima dovolj trdnih dokazov za postopek pred sodiščem, zato je raje dokumente posredovala javnosti, ki so bili nato objavljeni. Njen cilj je bil očitno, da me obsodi ulica. Tako moj postopek kot postopek Franca Kanglerja je vodila ista odvetniška pisarna. Moj odvetnik se je spomnil te odločbe in tako se je postopek zaključil.
Če se vrneva k vaši kandidaturi ... Kaj lahko obljubite meščankam in meščanom Ljubljane?
Lahko obljubim, da bomo delali z enakim zagonom kot do zdaj, to pomeni, da bomo vsako leto izvedli 200 projektov. Veselim se tega, da bomo v naslednjem mandatu lahko zaključili še preostale štiri projekte, ki sem jih omenil in mi ležijo na duši. Predvsem pa se lahko meščani veselijo tega, da bomo postali energetsko samooskrbni, da bomo na sežigalnico namestili najboljšo čistilno napravo. Nihče nam potem ne bo diktiral cen, po katerih bomo sežigali svoje odpadke. Poglobili bomo Ljubljanico in na njej zgradili tri hidroelektrarne. Dvignili bomo Plečnikove zapornice in uredili krožno pot po Ljubljanici in nazaj po Gruberjevem kanalu, po reki bodo plule lesene ladjice izključno na sončni pogon. Vsaka hiša, razen tistih v hribih, ker je to neizvedljivo, bo priključena na kanalizacijo, torej kar 98 odstotkov vseh objektov v občini. Dokler bom župan, bo naša filozofija: ravnaj v dobro meščank in meščanov, ravnaj gospodarno, kupuj poceni, prodaj drago. Zaradi tega večkrat slišim očitke, češ, saj ni nič tvojega. Moj odgovor je: drži. Kar je moje, lahko tudi podarim, mestno lastnino pa moram upravljati z največjo mero skrbnosti. Konstruktivnim kritikam vedno prisluhnem. Ponosen sem na svoje sodelavce in sodelavke, ki so najboljši, in prav zaradi njih lahko rečem: »Jaz sem tu za govore in fotografiranje, vse drugo poteka samo.« Oni so zaslužni, da se Ljubljana lahko pohvali s številnimi mednarodnimi priznanji, med drugim tudi s tem, da smo najboljša zelena prestolnica Evrope med vsemi in najboljša evropska destinacija. Ponosen sem tudi na naše Ljubljančanke in Ljubljančane, zaradi katerih je naše mesto najlepše na svetu in v njem različni živimo skupaj v medsebojnem spoštovanju. In ponosen sem na Ljubljano, mesto heroj, kjer spoštujemo svojo svetlo zgodovino.
