Ste univerzitetna diplomirana zgodovinarka, a ste se podali v povsem druge vode – komuniciranje in organizacijo dogodkov, tudi pomembnejših državnih. Kako je potekala vaša poklicna pot?
Več kot 20 let sem delala na Uradu vlade RS za informiranje, pozneje preimenovanem v Urad vlade RS za komuniciranje. Kot študentka sem najprej spremljala in analizirala poročanja domačih in tujih medijev, sodelovala pri koordinaciji dela služb za odnose z javnostmi in nadaljevala organizacijo študijskih obiskov tujih novinarjev, novinarskih središč ob večjih državnih dogodkih. Še posebej ponosna sem na vodenje novinarskih središč ob parlamentarnih volitvah in volitvah v Evropski parlament, srečanjih Ovseja, obrambnih ministrov Nata in ob vstopu Slovenije v schengen. Zaupano mi je bilo tudi vodenje medijske logistike ob predsedovanju Slovenije Svetu EU leta 2008. Največje priznanje po tem dogodku so bile ocene novinarjev, da smo bili včasih še bolj nemški od Nemcev glede organizacije in izvedbe. Saj veste po čem slovi ta narod – po redu, visoki delovni etiki. In bilo nam je kar v ponos, da nas vidijo tako. Zdaj pa sem zaposlena v farmacevtskem podjetju, na področju, ki ga obvladam, in to je – komuniciranje.
V svojem opisu na portalu Ona ve pravite, da vas je precej zaznamovala izguba zdravja, a vam hkrati veliko dala …
Tudi zaradi te življenjske izkušnje sem postala ljubiteljica življenja. Ta usmerjenost ima korenine v letu 2003, ko sem slabo leto po sinovem rojstvu zbolela. V sebi sem nosila 2,6 kilograma težak tumor. Od tedaj dalje živim samo z eno ledvico, brez delov želodca, trebušne slinavke, dvanajsternika in debelega črevesja, ampak sem v redu. Energije imam na pretek! Sladkorno, ki so mi jo odkrili lani, sem tudi ukrotila z zdravim življenjskim slogom in skoraj ne potrebujem več inzulina. Ti dve preizkušnji sta mi veliko dali – bolezen me je preobrazila. Na splošno se v življenju poskušam orientirati po misli Alberta Einsteina, ki pravi, da lahko živiš na dva načina: lahko se pretvarjaš, kot da ni nič čudežno, ali pa na vse v življenju gledaš kot na čudež.
Ste soustanoviteljica in podpredsednica Združenja Ona ve, ki je pritegnilo precej pozornosti javnosti.
Tretjega junija bo eno leto, odkar smo ga ustanovile. Veseli me, da so ga javnosti opazile! Gre za prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje, ki povezuje strokovnjakinje z različnih področij in tem ter promovira njihovo znanje na način, da bodo v družbi bolj prepoznavne. Eden od bistvenih smotrov združenja je, doseči, da bi imele Slovenke več poguma za nastope v medijih in na javnih prireditvah, kar bi prispevalo k večji enakosti žensk, njihovemu položaju v družbi.
Zakaj po vaše ženske v ospredje ne stopamo bolj množično?
Prevečkrat mislimo, da ne vemo dovolj ali pa da ne znamo dovolj dobro nastopati v javnosti. Včasih nas je celo malo strah potrditi, da smo strokovnjakinje za določeno področje, in prav zato imamo Ona ve. Da podkrepim, kar pravim: znano je, da se ženske izpostavijo šele, ko mislijo, da neko področje obvladajo 90-odstotno, pri moških je to občutno prej, pri 60 odstotkih.
Katere cilje konkretno ste si zadale v Združenju Ona ve?
Do konca leta 2023 povečati delež žensk, ki v naši državi nastopajo v medijih in na javnih prireditvah, in sicer na 50 odstotkov. Želimo si krepiti prepoznavnost strokovnjakinj, obenem pa opozarjati na težave in napredke na področju enakopravne zastopanosti žensk v medijih in na javnih prireditvah ter na celotnem področju enakosti spolov. Pa še eno od nalog bi rada izpostavila: skupaj z Znanstvenoraziskovalnim centrom Sazu gradimo bazo citatov Slovenk.
Nam lahko o tem poveste še kaj več?
Če ste kdaj iskali citat, zanimivo oziroma iskrivo misel kakšne Slovenke, ste najbrž ugotovili, da jih ni prav lahko najti, zato smo se odločile poiskati čim več modrih misli znanih in manj znanih državljank. Pri tem nam pomaga tudi ZRC Sazu. Nekaj smo jih že zbrali in jih vaši bralci lahko vidijo na naši spletni strani, lahko pa nas tudi sami opozorijo na kakšne močne besede, ki so jih navdušile.
Komu se je utrnila ideja, da bi ustanovil združenje takega koncepta?
Marti Kos (predsednica združenja, op. p.), ki je v Švici, ko je bila tam veleposlanica, opazila primer take organizacije. Zdelo se ji je zanimivo, da bi ta koncept prenesli k nam. Preden bi zadevo zagnali, je bilo treba opraviti analizo in pridobivanje informacij. Takrat se je Marta spomnila name, da bi ji pri tem pomagala. Poznava se že dolgo, od leta 1997, ko je bila moja prva šefinja na Uradu vlade za informiranje. Če strnem, je bilo gonilo želja nekaj spremeniti v družbi – okrepiti položaj žensk. Zraven je povabila še dr. Emilijo Stojmenovo Duh in dr. Natašo Pirc Musar. Same zagnane ženske.
Koliko strokovnjakinj se je v enem letu nabralo pod vašim okriljem in kako odločate, katera bo članica ozirom kakšni so kriteriji za sprejem v Združenje Ona ve?
Ravno danes, ko se pogovarjava, se nam je pridružila 255. strokovnjakinja. Krog bomo še širile. Zdaj, v nasprotju s prej, ženske že same kontaktirajo z nami in se zanimajo, kako bi se nam lahko priključile. Pogoj je samo eden: da dobro obvladajo neko področje. Ni nujno, da imajo akademski naziv. Lahko je to kozmetičarka, ki je v svoji dejavnosti mojstrica, ali pa odlična slaščičarka, ki svojo obrt res dobro obvlada, ima veliko znanja in izkušenj. Tudi jaz sem imela na začetku pomisleke, ali sem sploh primerna članica, saj nimam visokega akademskega naziva, ampak mi je naša Marta Kos lepo razložila, da mene strokovnjakinjo dela 20 in več let izkušenj na področju komuniciranja in organizacije. Takrat sem dojela bistvo Združenja Ona ve. Vesela sem, da smo že tako dobro okrepile svoje vrste ter da se mediji in ostali vse bolj obračate na naše strokovnjakinje. Ali veste, da se nam je hotel priključiti celo neki gospod, kar nas je zelo razveselilo, saj smo njegovo potezo dojele kot priznanje in podporo.
Zadnje čase je vseeno opaziti, da se nekaj spreminja. Na položaje, v javni prostor, prihaja vse več žensk. Kaj se je zgodilo?
Res je. Sestavilo se je več kamenčkov v mozaiku, eden pomembnejših je gotovo zgled – dogajanje v svetu, ko že samo na ravni Evrope spremljamo več žensk na položajih. Evropska centralna banka ima predsednico, prav tako Evropska komisija in Evropski parlament. V novi portugalski vladi je na primer več ministric kot ministrov: devet od 17 oziroma 53 in 50 odstotkov v celotni vladi, če upoštevamo še predsednika vlade. Vse to kaže, da se premika.
Nekatere države imajo celo ministrstvo za ženske.
To se mi zdi krasno, veliko se da za ta spol doseči tudi na takšen način. Ker treba je biti na preži, saj vidite, da se delajo koraki nazaj pri težko pridobljenih pravicah, kot je na primer pravica do splava. Veliko dela nas še čaka. Med drugim odprava razkoraka med plačami. Ženske v EU zaslužijo v povprečju skoraj 13 odstotkov manj na uro kot moški. Med državami članicami ima sicer največjo razliko v plačah med spoloma Latvija (22,3 odstotka), najmanjšo pa Luksemburg (0,7 odstotka). Na odličnem tretjem mestu je Slovenija (3,1 odstotka).
Slovenija bo dobila novo vlado. Kaže, da se bo močno popravil delež žensk v njenih vrstah.
V Združenju Ona ve smo bile zelo pozorne na izjavo Roberta Goloba iz Gibanja Svoboda, ko je še pred volitvami napovedal, da bo v novi vladi bistveno več žensk. To smo vzele resno in naznanile, da bomo zelo budno spremljale, ali bo res tako. Saj ne da propagiramo, naj se to zgodi za vsako ceno, če pa imamo nabor strokovnjakov, si želimo, da bi bile v njem opazne oziroma upoštevane in za različne položaje izbrane tudi ženske. Zdaj, ko so volitve za nami in je jasno, kakšna bo vlada, kdo bo prevzel ministrstva in kdo bo sedel v parlamentu, lahko potegnemo črto in sklenemo, da smo ženske lahko zadovoljne, saj bo v parlamentu sedelo kar 36 poslank (v trenutni sestavi jih je 26), kar je 40 odstotkov vseh poslancev. V Gibanju Svoboda je poleg tega kandidatkam uspelo zabeležiti izjemen rezultat – imajo kar 22 od 41 mandatov – 53,7 odstotka poslancev te stranke. Imamo tudi 43 odstotkov ministric v novi slovenski vladi! V aktualni vladi imamo samo dve, v novi pa jih bo, kot trenutno kaže, devet. Kakšen uspeh za ženske, ki v Sloveniji predstavljamo skoraj polovico prebivalcev! A ne gre le za odstotke in deleže. Gre za to, da ima od tega, če je na pomembnih mestih več žensk, koristi celotna družba. Temu dosežku ne gre oporekati zgodovinskosti. V zgodovini naše samostojne države namreč ni bilo še nikoli izvoljenih toliko žensk. Naj ob tem izpostavim še, da mnoge raziskave med drugim potrjujejo, da smo ženske učinkovitejše pri doseganju soglasja, nekatere pa celo, da delež žensk v vladi in parlamentu pozitivno vpliva na zdravje prebivalstva, ker se ženske močno zavzemajo za oblikovanje politik, ki koristijo ženskam, otrokom in družinam. Zaradi njih svet postaja lepši, boljši.
To so res velike spremembe. Letos bodo tudi predsedniške volitve. Mislite, da bomo dobili prvo predsednico države?
Menim, da bo naslednja predsednica Republike Slovenije ženska, in če bo, sem prepričana, da bo veliko doprinesla.
Kot kakšno pa si jo predstavljate? Katere kvalitete mora imeti?
Najpomembnejše je, da ima žilico za ljudi, empatijo, da bo lahko predsednica vseh, in da zna družbo aktivirati, da vsak postane aktiven državljan. Mora ji biti mar za svojo državo, znati mora narod držati skupaj, ga opogumljati in opominjati, kaj lahko naredimo skupaj, kaj imamo in kdo smo. Želim si tudi, da bi svojo funkcijo dojela ne samo kot protokolarno, ampak da bi jo izkoristila za več.
V svoji karieri ste se veliko ukvarjali tudi s promocijo Slovenije. Kako ste jo predstavljali?
Tujcem kot Disneyland; kot barvito, izjemno raznoliko, pestro deželo, z osupljivo naravo, kulinariko, zgodovino, znamenitostmi! Tudi kot varno državo, v kateri je kakovost življenja zelo visoka. Vsakega Slovenca bi poslala v tujino za nekaj časa, da bi videl, kako dobro mu je v resnici v domovini, ker dokler ne greš ven, ne veš, kaj imaš doma. Precej jamramo, sploh o sociali in zdravstvu, ampak naj povem, da bi za svojo sladkorno bolezen, ki sem jo na srečo že uspela obvladati, inzulin dobila na zdravstveno zavarovanje. V Ameriki je ena viala inzulina tudi 300 dolarjev! Kritična posledica tega dejstva je, da si zdravila marsikdo ne more privoščiti, in ker je tako, v razvitem svetu ljudje zaradi sladkorne umirajo!
Veliko imamo, a kaj nam potem manjka?
Uvid, da smo skupaj močnejši, in ponotranjenje dejstva, da lahko vsak nekaj doprinese k državi in za sodržavljane. S tem si tlakujemo pot do naravnanosti, ki smo jo imeli v času osamosvajanja Slovenija, ko smo dihali kot eno!
