Misleč, da so po ugodni ceni kupili apno, s katerim bodo razkisali zemljo, da bo bolje obrodila, so se kmetje znašli pod inšpekcijskim nadzorom. Izkazalo se je, da so namesto apna po svojih poljih trosili s svincem močno onesnaženo sadro. A zaradi tega, kot kaže, ne bodo nastradali samo oni. Posledice že občutijo tudi preostali koroški kmetje, ki s tem nimajo popolnoma nič.
Pristojni so že opozorili, da bodo nekaterim kmetijam, če bo treba, prepovedali prodajo pridelka, da zavarujejo potrošnike. Obljubili so poostren nadzor, ljudi pa opozorili, da površine, kjer je bila posipana sadra, niso primerne za sprehajanje, kaj šele za nabiranje regrata ali drugih užitnih travniških rastlin, saj je regrat ena izmed tistih, ki iz onesnažene zemlje vsrkajo največ svinca in težkih kovin nasploh.
Kako se sploh lahko zgodi kaj takšnega?!
To se sprašujemo vsi, ki spremljamo to zadnjo koroško nesrečno zgodbo. Kar je pristojnim doslej uspelo odkriti, je, da se je novica o tem, da nekdo prodaja poceni apno, med kmeti širila od ust do ust. Kar 510 ton sadre naj bi skupno uporabili, misleč, da po svoji zemlji trosijo apno. Uporaba tega ni sporna: zaradi intenzivne rabe tal, kislih padavin in pretirane uporabe gnojil postane prst prekisla in takrat je menda rešitev apno, ki zemljo nevtralizira in zmehča, da je manj zbita (čeprav je tudi to agresiven poseg v zemljo, kot je zapisala Miša Pušenjak, saj uničuje mikroorganizme v tleh). A tokrat se je beli prah izkazal za nekaj precej hujšega – za sadro, znano tudi kot mavec, ki je naravni mineral v sedimentnih kamninah. V čem je torej problem? V tem, da sadra, prodana koroškim kmetom, ni naravnega izvora, temveč je nastala v industrijski proizvodnji, kar je tudi razlog za njeno onesnaženost s svincem. Kateri »junak« se je pod pretvezo odločil kmetom prodati sadro, ki bi jo bilo treba odpeljati na deponijo, še ni jasno. Čudno je pa, da kmet številka ena – torej tisti, ki je začel z reklamo od ust do ust – osebka, ki je vse skupaj zakuhal in se navsezadnje finančno okoristil tudi z njim, ne izda inšpekciji, da bi preiskava hitreje stekla.
Potrebna bo sanacija
Inšpekcije še vedno preiskujejo vzorce zemlje in izvor materiala. »Imamo samo to informacijo, da kmetje dobivajo odločbe inšpekcijskih služb, da morajo v določenem roku sadro odpeljati na deponijo,« nam je povedala Dušica Majer, vodja oddelka za rastlinsko pridelavo pri Kmetijsko gozdarski zbornici. In ob tem omenila, da so bili »kmetje v tej zgodbi vsekakor zavedeni z zagotovilom, da so jim dostavili ustrezen material za apnenje, saj zaradi strogih kontrol in visokih stroškov pridelave nobenemu kmetu ne pride na pamet, da bi nabavil in uporabil neustrezen pripravek. Če bodo analize pokazale previsoko vsebnost težkih kovin v tleh, se bo pripravil program za sanacijo površin, kjer je bila sadra uporabljena, na teh površinah se bodo analizirali tudi pridelki.« Posebna previdnost bo potrebna pri solati, špinači, korenju in peteršilju, ki bodo pridelani na takšni zemlji, saj te vrtnine posrkajo največ težkih kovin. Manj problematični naj bi bili hmelj, vinska trta, stročnice, bučke, kumare, paradižnik, paprika, pa tudi krompir, čebula in žita.
Zdaj pa še to
Pogovarjali smo se tudi s koroškimi kmeti, ki v zgodbo niso vpleteni. Ti pravijo, da že čutijo posledice, čeprav sadre na svoji zemlji sploh niso uporabili. Eden takšnih je Mitja Krevh s kmetije Krevh v Slovenj Gradcu. »Naj najprej povem, da na naši kmetiji sadre nismo posipali,« je želel razčistiti takoj na začetku, zatem pa nadaljeval: »Razmere v kmetijstvu trenutno niso rožnate. Gnojila, gorivo, skratka vsi vložki so se nenormalno podražili, odkupne cene kmetijskih pridelkov pa se v nekaterih primerih celo znižujejo. Mislim, da so bili kmetje, ki so vzeli to sadro, zavedeni in napačno informirani. V želji, da bi obogatili svojo zemljo z ugodnim apnom, so jo očitno kontaminirali in 'obogatili' s težkimi kovinami. Če gre za sadro iz steklarske industrije, v njej težkih kovin sploh ne bi smelo biti, saj se že nekaj let ne uporabljajo v proizvodnem procesu. Vsekakor bi bil potreben strožji nadzor nad ravnanjem z nevarnimi odpadki iz industrije, da se takšne in podobne zgodbe ne bi ponovile.« Zgodba se mu zdi še toliko bolj žalostna, saj so v preteklosti že porabili milijone za sanacijo Zgornje Mežiške doline. »Tudi tam je bil po mojem mnenju največji problem uporaba rudniškega odpada, ki se je znašel na dvoriščih in fasadah mnogih hiš. Z zamenjavo s težkimi kovinami obremenjene zemlje in drugimi ukrepi se stanje tam končno izboljšuje.«
Škoda za vse pridelovalce hrane
Krevh verjame, da bodo pristojne institucije spremljale kmetijska zemljišča, na katerih so zaznali sadro s težkimi kovinami, in v primerih povečanega tveganja za zdravje tudi reagirale. Predvsem vidi problem uporabe sadre pri pridelovalcih zelenjave, saj ta težke kovine najlažje veže nase, svinec pa ostane v zemlji več desetletij. »Afera ne vpliva samo na kmete, ki so jo uporabili, temveč meče slabo luč na vse pridelovalce hrane, tudi tiste, ki v zgodbo nismo neposredno vpleteni. Na naši kmetiji proizvajamo hladno stiskana olja (konopljino in ričkovo) ter izdelujemo jogurte, sire in skuto. Iz prve roke lahko potrdim, da aprila beležimo upad povpraševanja po naših mlečnih izdelkih, kar pripisujem tej aferi s sadro. Leta smo delali za prepoznavnost in pridobivanje zaupanja strank, ki ga lahko, tudi zaradi podobnih afer, čez noč izgubimo – in to ne po svoji krivdi,« omeni aktualno kruto resničnost koroškega kmeta.
Na družbenih omrežjih že doživljajo linč
Tudi Edo Kocjan s kmetije Kocjan v Dravogradu z grenkim priokusom ugotavlja, da bodo zaradi škandala nastradali nič krivi kmetje, ki z oporečno sadro niso imeli nobenega opravka. »Na naši kmetiji hvala bogu nismo trosili te snovi, saj se sploh še ne ve, od kod izvira in kaj natančno vsebuje. Treba pa je povedati, da bodo najkrajšo potegnili vsi kmetje in ne samo tisti, ki so to reč trosili po svojih površinah, saj se je po družbenih omrežjih in različnih medijih že zgodil ter se še dogaja linč 'požrešnih in neizobraženih kmetavzarjev', ki večino svojega dela posvečajo onesnaževanju našega okolja. Kmetje, ki so to snov v dobri veri potrosili po svojih poljih in travnikih, da bi izboljšali sestavo zemlje, pa se mi res smilijo, ker sam bog ve, kaj vse jih sedaj čaka. Bili so premalo pazljivi in grdo zavedeni. Pristojne službe pa so v tem primeru ukrepale veliko prepočasi in nerazumljivo, saj bi morali takoj, ko so zaznali pojav neznane bele snovi, kmetije obveščati ter opozarjati na spornost in neustreznost, saj je niso vozili samo dan ali teden, ampak je to trajalo mesece,« komentira.
Se bomo iz te zgodbe končno kaj naučili? In zakaj se nam zdi, da bi še bolj kot industrijo nemara morali nadzorovati prevoznike, ki nevarne odpadke odvažajo na primerna mesta? Spomnimo, tudi s težkimi kovinami močno onesnažena zemlja, ki so jo zaradi varnosti otrok sanirali v celjskih vrtcih, je pred štirimi leti namesto na deponiji končala v pregradi pri Velenjskem jezeru. Pa blato iz čistilnih naprav, ki bi ga morali odpeljati na sežig in se je lani znašlo na vseh mogočih delih Slovenije. Se še komu zdi, da bi morale biti kazni za nelegalne odvoze mnogo strožje in nadzor bistveno večji?! Prevečkrat se je že zgodilo, da so prevozniki tovrstnih odpadkov dvakrat zaslužili in ogrozili naše zdravje. Ter nas prav vse imeli za norce. Ker lahko.
