Simptome staranja pogosto odganjamo (oziroma želimo preprečiti njihov pojav) s pretiranimi dietami, telovadbo, barvanjem las, beljenjem zob, serumi za lepšo in bolj napeto kožo ter nenehnim zanikanjem obdobja, ki se nas dejansko loteva. Hkrati se razmišljanju o staranju izogibamo, ker v nas vzbuja najhujše strahove: da bomo priklenjeni na posteljo ali invalidski voziček, da bomo komu v breme, da ne bomo več zmožni trezno razmišljati ter da bomo sami in osamljeni.
Starši kot ogledalo naših let
O staranju in vsem, kar prinaša, začnemo intenzivneje razmišljati takrat, ko se postarajo naši starši. Za nas namreč mama in oče ostajata simbol modrosti in varnosti; tudi ko smo že odrasli in imamo svoje otroke, so starši za nas še vedno vir nasvetov, topline in zavetje pred nevšečnostmi zunanjega sveta. Ko se postarajo in postanejo delno ali popolnoma nemočni oziroma odvisni od zunanje pomoči, se vloge nenadoma zamenjajo: znajdemo se v vlogi skrbnikov svojih skrbnikov in zdi se, da se na glavo postavi sama narava življenja. Eden od najtežjih izzivov, s katerim se spopadamo pri staranju staršev, je čustveni. Ko vidimo, da se starši starajo, nas to opomni, da tudi mi nismo več mladi, kar je dodaten »napad« na naša srednja leta in našo samopodobo. Opomni nas na lastno smrtnost in opozori, da čas (pre)hitro beži. Ko se spomnimo, kako so nas vzgajali starši, se začnemo spraševati, v kakšnem spominu nas bodo ohranili naši otroci. Najtežje pa se je sprijazniti z dejstvom, da smo odgovorni za dobrobit staršev. Nočemo misliti na to, da se starajo in da bodo umrli, ker med nami in smrtjo ni ničesar. Mi smo naslednji. Neradi si priznamo, da se dogaja neizogibno: naši starši so se postarali in to pomeni, da se bomo prej ali slej postarali tudi mi.
Kdaj priskočiti na pomoč
Ko se odločamo o skrbi za ostarele starše, moramo najprej poznati osnove: so njihove bivanjske razmere primerne ali morda za to, da ostanejo v sedanjem domu, potrebujejo dodatne storitve oziroma pripomočke? Je notranja razporeditev v njihovem sedanjem domu primerna (stopnice, pohištvo, dostop do stanovanja ...)? Kakšne so njihove želje glede bivanja in oskrbe? Ali potrebujejo pomoč pri kopanju, kuhanju, oblačenju, negi, higieni? So še sposobni sami uporabljati javni prevoz? Ali primerno upravljajo svoje finance in ali vemo, kje imajo spravljene nujne dokumente in ključe? Imajo težave s sluhom, vidom, spominom?
Skriti znaki nemoči
Opozorila, da roditelj nujno potrebuje dodatno pomoč, se kažejo skozi različne oblike: nenadna izguba teže, ki je lahko znak, da ne jé (dovolj) oziroma da si ne pripravlja hrane (noče/ne zna/ne zmore); neredno jemanje zdravil ali predoziranje, ki je lahko posledica zmedenosti, pozabljivosti ali napačnega razumevanja zdravnikovih navodil; opekline ali poškodbe lahko kažejo na težave, kot so splošna šibkost, pozabljivost in zloraba alkohola; opuščanje osebne higiene: neredno prhanje, prenehanje britja, neredno menjavanje spodnjega perila in oblačil je lahko posledica mentalnih ali duševnih težav; pogostejše prometne nesreče so lahko posledica upočasnjenih refleksov, slabega vida, telesne šibkosti ali splošne nezmožnosti upravljanja vozila; splošna pozabljivost, denimo neplačevanje računov, zamujanje na dogovorjena srečanja, pozabljanje imen, naslovov, telefonskih številk, časa za obrok in podobno; ekstremna sumničavost je lahko resna motnja: oseba o ljudeh, ki jih pozna ali je z njimi kakorkoli v stiku, sumi, da jo zalezujejo in kujejo zaroto proti njej; kakršnokoli čudaško vedenje (sprehajanje v zimskih oblačilih sredi poletja ali obratno); dezorientiranost: oseba se ne zaveda, kdo je, kje je, kdo je njena družina, ali celo govori z ljudmi, ki jih sploh ni v prostoru.
Čas za pogovor
Ko vse kaže na to, da bosta morala eden ali oba starša zaživeti drugače, v oskrbi, je čas za pogovor. To je lahko eden od bolj neprijetnih pogovorov, ki jih boste imeli s svojimi starši, zato dobro načrtujte teme, ki jih želite zajeti, ter odločitve oziroma sklepe, do katerih želite priti. Pogovor naj se ne zdi naučen oziroma pripravljen vnaprej. Prisluhnite staršem in vsemu, kar želi(ta) povedati, saj je možno, da imata sama že izdelane načrte. Bodite pripravljeni sprejeti njuno odločitev, kakršnakoli že je; ne nazadnje gre za njuno življenje. Uspešnost pogovora je odvisna od kakovosti odnosa z roditeljem, a tudi od njegovega mentalnega, čustvenega in fizičnega zdravja. Ko predlagamo spremembo, je pomembno, da ga pritegnemo v pogovor, namesto da poskušamo ukazovati in usmerjati. Obnašajmo se kot nekdo, ki je pripravljen ponuditi pomoč in olajšati stvari, ne pa kot svetovalec, ki želi izsiliti spremembo. S starši se podrobno pogovorimo o njihovih željah in možnostih, delimo z njimi svoje občutke in zagotovimo, da jim bomo nudili vso podporo.
»Sendvič« generacija
Vse naštete dileme lahko povzročijo tudi težave in včasih se tudi najboljši nameni izjalovijo. Starajoči se roditelj se denimo noče odreči neodvisnosti, obenem pa je očitno, da sam ne zmore več. Želite si, da bi lahko živel pri vas, a doma nimate prostora. Skrbi vas, kako bo taka odločitev vplivala na vaš zakon, otroke, službo, življenje. Tehtate med domačo oskrbo in domom za ostarele, druga možnost pa je povezana z novim problemom – finančnim. Prav zato se še vedno večina odraslih odloča, da ostarele starše, ki sami ne (z)morejo več skrbeti zase, vzamejo pod streho svojega gospodinjstva (pa naj je to prostorsko izvedljivo ali ne). To generacijo ljudi imenujemo »sendvič generacija«; izraz je v rabi za odrasle, ki že imajo otroke, za katere morajo skrbeti, hkrati pa skrbijo za ostarele (ali bolne) starše. Stisnjeni so torej med dva niza nasprotujočih si zahtev, gospodinjstvo, ki ga krmilijo, pa je sestavljeno iz (vsaj) treh generacij: otrok, staršev in starih staršev.
Pod skupno streho s starši
Odločitev o tem, ali naj se ostareli (bolni) starš vseli pod skupno streho, mora biti seveda odločitev vse družine. Vsi vključeni se morajo pogovoriti o željah, potrebah, pričakovanjih in o možnih težavah ter pri tem ves čas imeti v mislih, kaj takšna odločitev pomeni za odnose s partnerjem in otroki in kakšni so potencialni konflikti. Značilen konflikt izvira iz zamenjave vlog: odrasli utegnejo imeti občutek, da so pretirano starševski do svojih staršev, te pa moti, da jih lastni otroci obravnavajo kot otroke. Tega občutka ne smejo dobiti: čeprav ste lahko staršem osnovni vir čustvene, finančne ali fizične podpore, to še ne pomeni, da jih lahko tudi vzgajate. Zapomnite si, da so tudi oni posamezniki, ki se spopadajo z izgubami prijateljev in sorodnikov, z lastno smrtnostjo, z izgubo smisla, telesne zmogljivosti in tako naprej.
Ne vzemite jim vse samostojnosti
Ko se starši vselijo, jasno, a obenem čim bolj taktično določite hišna pravila ter odgovornosti in meje za vsakega člana gospodinjstva. Vsaka družina ima svojo identiteto, in ko se vseli nov, starejši član, se utegne harmonija začasno porušiti, četudi ravnamo skrajno previdno. Otroke poučite, da se morajo do dedka in babice obnašati obzirno, in obratno: dedek in babica morata paziti, da vaših otrok ne vzgajata namesto vas. Zagotovite tudi, da bo imel vsak dovolj zasebnosti in prostora, ter čim prej ugotovite, kako boste odslej ravnali z denarjem: bodo starši prispevali del pokojnine za plačevanje računov ali boste vse plačevali sami oziroma skupaj s partnerjem? Če želijo starši pomagati pri hišnih opravilih in so za to sposobni, jim to omogočite. Občutek, da so koristni, jim bo dobro del. Spodbujajte jih, naj ohranijo svojo neodvisnost in ostanejo dejavni ter tako koristijo svojemu fizičnemu in emocionalnemu zdravju. In končno, bodite potrpežljivi; nekaj časa bo trajalo, da se bo v gospodinjstvu po tako veliki spremembi spet uveljavil normalen ritem.
Čas, da vzamemo avtomobilske ključe
»Žal mi je, mama, ampak moram te prositi, da mi daš avtomobilske ključe.« To je nekaj najhujšega, kar lahko odrasel otrok reče svojemu staršu; a v nasprotnem primeru so lahko posledice, žal, tragične. Statistike o starejših ljudeh v prometu namreč kažejo, da so pogosteje kot drugi vozniki vpleteni v verižna trčenja, pogosto nepravilno zavijajo, prevozijo rdečo luč in stop znak; vse to so pokazatelji zmanjšane sposobnosti za vožnjo. Statistike tudi kažejo, da bo oseba, starejša od 65 let, verjetneje huje poškodovana v prometni nesreči kot mlajša oseba oziroma bo v enakih okoliščinah verjetneje umrla. Število nesreč s smrtnim izidom po 70. letu strmo narašča. Glavni vzrok hudih prometnih nesreč, ki vključujejo starejše voznike, so bolezni, ki prizadenejo kognitivne sposobnosti, kot so spomin, presoja in razumevanje. Bolezni, kot je denimo alzheimerjeva, so celo krive za večino nesreč, ki jih povzročajo starejši vozniki.
