Ivanka, katere vez s to revno balkansko deželo je bila Slovenka, sestra Vida Gergek, je v skupnost sester usmiljenk v Gramshu, kjer že več let pomagajo tamkajšnjim albanskim otrokom, znova odpotovala z avtobusom. Dvajset ur vožnje iz Slovenije. Tja se je odpravila z velikim kovčkom, saj ni šla praznih rok.
»Zdaj sem še bolj vedela, kaj albanski otroci potrebujejo. Nesla sem razna zdravila in sanitetni material, šolske pripomočke, pisala, pobarvanke, pa igrače in seveda tudi sladkarije. Pomagali so mi domači, prijatelji, šmarješki župnik Andrej Golčnik, pa nekateri pokrovitelji, največ šmarješki gospodarski gigant,« pripoveduje Ivanka, vsem hvaležna, da so se odzvali.
V Gramshu, kjer delujejo tudi šola, vrtec in sirotišnica, so je bili veseli. Ivanka se je nastanila v zbirnem centru misijonske skupnosti ter za mesec dni kot laična misijonarka pomagala otrokom in pomoči potrebnim. Ni ji bilo dolgčas – zna videti delo, predvsem pa ima čuteče srce. Rada je delala z otroki, kar ji ni bilo težko, saj je bila štiri desetletja vzgojiteljica. Jezik ni bil ovira: malo v angleščini, malo z rokami, nekaj malega albanščine pa se je Ivanka v vsem tem času že tudi naučila.
Kuhala, delila jedi ...
Vsak dan je pomagala v jedilnici, kajti otroci v Gramsh prihajajo vsak dan za nekaj ur v šolo, potem pa dobijo topel obrok in paket za domov, kar pač potrebujejo, saj so večinoma vsi zelo revni. Ivanka se je znova izkazala s svojimi kuharskimi spretnostmi, pripravljala jim je žgance, narastke, jedi na žlico, pa tudi pico in kolače. S sestro sta odšli na tržnico in nabavili, kar se je dalo. Pove, da imajo otroci najraje makarone, da o nuteli niti ne govori. Iz Slovenije jim jih je prinesla sedem. To je prava poslastica za na kruh ali palačinke. Ivanka je hrano tudi delila in na koncu pospravljala.
»Lepo je videti hvaležne obraze, ko z veseljem pojedo vse, kar smo jim pripravile – nobene izbirčnosti in norčevanja iz hrane. To bi morali videti naši otroci,« pripoveduje. Na dan so sestre nahranile po 120 otrok, kosilo ali kaj drugega pa so delile tudi bolnim, osamljenim in pomoči potrebnim starejšim v okolici.
K stoletnici, porodnici ...
Ivanka se je dvakrat na teden odpravila s sestro Vido, ki vodi ambulanto, z avtomobilom po gorskih albanskih vaseh, v katerih je revščina še posebno huda. Marsikje nimajo niti vode, poti so grozne, vasi težko dostopne. »Zaradi korone, ki jih je tudi tam prizadela, čeprav se je večina cepila, se mi zdi, da je vse še slabše,« pravi sogovornica in doda, da je videla tako revščino, da jo je skoraj kap. Določenih prizorov ni mogla niti fotografirati.
Spominja se obiska sto let stare ženice, ki živi sama in zapuščena. Sestre jo vsak dan obiščejo in prinesejo hrano, kaj pospravijo in naredijo. Kako je bila vesela sadja! Ali pa porodnice v nekih hribih, kjer je bilo vse v ledu. K sebi je stiskala pet dni starega otroka. Ni imela skoraj ničesar potrebnega. Nesle so ji nekaj hrane, pa posteljico, odejice in oblačila za malega. »Lepo je, če v revščini ne ostaneš sam,« pove Ivanka s solzami v očeh, ko brska po svojih dnevniških zapisih, kamor je skrbno shranila svoje vtise in občutja.
Spet videla Nacka
Nikoli ne bo pozabila obiska v sirotišnici Matere Terezije. Tu si je še posebno želela videti dva otročiča, ki ju ne bo nikoli pozabila, saj sta bila ob njenem obisku dojenčka, stara nekaj mesecev. Poimenovala ju je Nacek in Kamilca.
»Naj se sliši še tako neverjetno, vrnila sem se tudi zaradi njiju. Hotela sem videti, kako sta zrasla, kakšna sta. Strašno sta mi prirasla k srcu,« pove. Kamilce ni bilo več, domov jo je vzela mamica, ki zanjo zdaj lahko skrbi. Nacek – dobil je ime Mikeli – pa je bil še tam. »Pritekel je k meni in me stisnil. Dobil je balonček, sladkarije, pa avtomobilček za igro; posebej zanj sem ga kupila. A ni nič kaj registriral, ker je otrok z motnjami v razvoju kot veliko drugih. Star je dve leti in pol, luštkan, a nič ne govori, ker je gluhonem. Tekle so mi solze sreče in žalosti, ker mu ne morem pomagati,« pripoveduje Ivanka. Sicer pa se obeta novost – v Albaniji ne bo več sirotišnic, temveč možnost posvojitve. Sestre močno upajo, da bo to bolje.
Ivanka je na srečo imela ves čas stik s svojimi domačimi, kar ji je veliko pomenilo. »Odkrito povem, da če ne bi imela tako krasne in razumevajoče družine, moža in vseh treh otrok, bi ostala kar tam. Smisel življenja vidim v tem, da pomagam ljudem,« pravi Šmarječanka, ki je imela predavanje o izkušnji iz Albanije v Škofijski karitas Novo mesto. Ta prav v Gramshu podpira delovanje zdravstvene ambulante in nege na domovih. Tisoč tristo ljudem so pomagali z opremo ali drugim potrebnim, za dostojno življenje pa 39 družinam, pove Ivanka, ki se je krute zgodbe še kako dotaknejo.
Šesta slikanica
A v teh dneh je Ivanka Zagorc tudi vesela, ker ji je uspelo v samozaložbi izdati že šesto otroško knjižico, ki ima naslov Čebela Mihaela, povej. Kot vse njene slikanice je tudi to s čudovitimi ilustracijami opremil Rožle Matko, ki izhaja iz Gabrja, zdaj pa živi na Dvoru in dela kot hišnik v OŠ Vavta vas. »Poznava se še iz vrtca in dobro sodelujeva. Rožle, ki riše čisto ljubiteljsko, je po duši umetnik; odlično dopolnjuje moje pisanje,« pove Ivanka.
Knjigo, ki je dvojezična, saj je besedilo prevedeno tudi v angleščino, je namenila otrokom in starejšim, saj meni, da vsi premalo poznamo življenje čebel. »Čebela Mihaela v knjigi na preprost, a zanimiv način pripoveduje o življenju in delu čebel. Vesela sem, da je zanimanje zanjo veliko; po ugodni ceni sem jo razdelila med vzgojiteljice vrtcev v Šmarjeti, Škocjanu, Šentjerneju in Šentrupertu. Prepričana sem, da jim bo pri delu pomemben pripomoček,« pravi. Da čebele dobro pozna, ni dvoma, saj je mož Martin že nekaj let navdušen čebelar. V Mladih Gorah, kjer imajo tudi vinograd, ima 14 panjev, in Ivanka rada pomaga.
