Predvolilne aktivnosti so na vrhuncu. Ste utrujeni? Je za vas to obdobje zelo naporno?
Dnevi so res polni, ogromno je treba postoriti. Ta čas zaznamuje veliko aktivnosti na stranki, številna volilna soočenja, ogromno je tudi stika z ljudmi, še več kot prej, kar pa bi označila za najlepši čas dela v politiki. Druženje z njimi me polni, rada se pogovarjam, jih spoznavam, jim prisluhnem o pričakovanjih, željah. Včasih mi namenijo tudi kritike, ampak vse to je prav.
Na kakšno novo vlado upate? Enkrat ste jo že sestavili.
V stranki SAB bi najprej radi izpostavili, da je treba to neodgovorno vlado, ki finančno in tudi drugače izčrpava ter uničuje državo, 24. aprila zamenjati. Prepričani smo, da bo Slovenija po volitvah dobila trdno levosredinsko vlado, ki se bo dobro zavedala, da je treba najprej nekaj ustvariti, da potem lahko zagotavljaš socialno državo, javno šolstvo, javno zdravstvo, višje pokojnine, stanovanja za mlade in preostalo. Predvsem mora biti to odgovorna vlada, ki sprejema odločitve s pogledom v prihodnost. Aktualna vlada tega ni počela. Vse je bilo uperjeno samo na danes ali največ jutri. Nikoli niso nakazali, da bi jih zanimala Sloveniji čez dve leti, kaj šele čez desetletje ali več. Če potegnem črto in izpostavim nekaj njenih največjih napak – neodgovorno se je zadolževala, tako da je naš javni dolg danes tako visok kot še nikoli doslej. Znaša več kot 40 milijard evrov, konec tega leta pa bo že 41,8 milijarde evrov, kar je okoli 20 tisoč evrov na državljana. Seveda bo taka zapuščina naslednji vladi krepko zavezale roke. Sem je treba prišteti tudi vse slabšo gospodarsko situacijo zaradi vojne v Ukrajini. Že zdaj nas bremeni visoka inflacija, pričakujemo lahko še višjo. Naslednja vlada bo prevzela tudi breme nesprejetja dogovora o plačah v javnem sektorju in v zvezi s tem napovedane stavke. Z vsem tem novo vlado čaka takojšnje soočenje.
Se nič ne bojite stopiti v te čevlje?
Pravzaprav sem že bila v podobno zahtevni situaciji, in sicer leta 2013, saj sem v največji finančni krizi vodila vlado. Takrat je bilo na mizi vprašanje ekonomske suverenosti Slovenije. Nismo se ustrašili, zavihali smo rokave in začeli reševanje, pri čemer ljudem nismo grozili in jih strašili, ampak smo delali in reševali situacijo. Če sklenem – pripravljeni smo na izzive, ki nas čakajo. Imamo znanje, izkušnje in smo odločeni, da Slovenijo postavimo nazaj na pravo pot. Potencial nove vlade vidim v opoziciji KUL, v katero smo povezane štiri stranke. Skupaj s stranko Roberta Goloba Gibanje Svoboda bomo sestavili trdno levosredinsko vlado. Stranka SAB pa bo znotraj te vlade med drugim garant, da bomo poskrbeli za upokojence, ki so bili do zdaj od več vlad povsem prezrti. Da je tako še naprej, ne bomo dovolili.
Ste edina Slovenka, ki je zasedala res visoko državno funkcijo kot predsednica vlade. Nikoli do zdaj pa še nismo imeli predsednice države. Višje po lestvici moči se pomikamo, manj je žensk.
Na žalost je tako, kot pravite, da sem bila edina predsednica vlade in da še nikoli nismo imeli predsednice države niti državnega zbora. To veliko pove o naši družbi. Očitno je še vedno v prepričanju, da višji položaji niso za ženske. Ampak jaz si jih želim, tudi v politiki. Naša lista za DZ je sestavljena iz skoraj 50 odstotkov žensk, čeprav je zahtevana zastopanost nižja. Vedno ko me novinarji sprašujete o poziciji ženske, povem tudi, da je prihodnost ženskega spola in da naš čas še prihaja.
Kako pa dojemate vse bolj množične in glasne napade na ženske, na primer pogrome nad civilno aktivistko Niko Kovač, seksistične opazke na noge Tanje Fajon, izjave ministrov, da smo ženske bolj za gospodinje in mame? Pa na splošno njihov nekulturen dialog in pomanjkanje osnovnih manir?
Hudo neprimerno! Pa tudi nevarno, ker se to, kar izpostavljate, širi v vso družbo, zato je danes Slovenija tako razdeljena. To je poglaviten razlog, zakaj je treba v nedeljo na volitve – da temu naredimo konec. Ne piše se nam dobro, če nameravamo naslednja štiri leta iti po enaki poti. Treba je zamenjati to neodgovorno vlado, ki državo vodi po vzoru sosednje Madžarske, in verjetno vam je dobro znano, da se tam pogovarjajo o tem, ali je treba spoštovati človekove pravice ali ne, na primer pravico do splava, ki je pri nas zapisana v ustavo in je nedotakljiva pravica vsake ženske. Če bomo po 24. aprilu šli po poti Madžarske, se Sloveniji ne piše nič dobrega. Zato še enkrat poziv vsem, da se volitev udeležijo, saj so zelo pomembne. Vsi najdite čas, saj gre samo za nekaj minut. Če ne 24. aprila, pa naj se ljudje udeležijo predčasnih volitev, ki potekajo danes, jutri in v četrtek med sedmo in 19. uro na voliščih za predčasno glasovanje na območju njihovega volilnega okraja. Namenimo tistih deset minut za to dejanje, saj odločamo o svoji usodi!
Ostajava pri ženskah. Katero Slovenko občudujete?
O, teh je pa več. To so zagotovo podjetnice, ki so ustvarile uspešna podjetja; Nika Kovač, ki je civilno družbo zelo angažirala. Mednje bi prištela še Manco Košir, ki je poleg novinarskega, profesorskega in igralskega udejstvovanja tudi velik človek. Pri njej zelo opazim njeno prostovoljstvo, v okviru katerega je dolga leta v hospicu spremljala umirajoče. Pomislim tudi na Elzo Budau, ki je s svojimi besedili slovenskih popevk zaznamovala Slovenijo, in še bi jih lahko naštevala. Veliko jih je, a so žal javno tudi nevidne. Jim kar ne namenjamo prostora v javnosti. Še nekoga želim posebej omeniti, in to so vse mame, ki z nadčloveškimi napori skrbijo za svoje otroke s posebnimi potrebami. Te pa res občudujem, kaj vse zmorejo.
Pojdiva še v vašo mladost. Iz nje gotovo štrli vaša povezanost z glasbo.
Res je. Igrala sem klavir in pela v pevskem zboru. No, v slednjem zdaj ne več, sem pa celo osnovno in srednjo šolo. V uspešnem zboru pa poje moja hčerka, zato sem posredno povezana z zborovskim petjem, kar mi je v veselje. Za klavir pa spet sedem vedno pogosteje. Imam tudi skladatelja, ki mi je še posebej pri srcu – to je Frederic Chopin. Njegova glasba je romantična in me pogosto spremlja kot glasbena kulisa, ko kaj delam.
Ko ste že omenili hčerko, nam, prosim, povejte, na kaj ste v zvezi s svojima otrokoma – imate namreč dva – najbolj ponosni?
Ponosna sem na dejstvo, da sem lahko ponosna nanju, ker imam biti za kaj. Zrasla sta v odgovorna človeka. Z njima niti ko sta bila mlajša, nismo imeli posebnih težav. Veseli me, da sta našla vsak svojo pot, da se imata rada in si pomagata.
Za katere vrednote pa sta si s svojim življenjskim sopotnikom prizadevala, da jima jih privzgojite?
Poštenje in odgovornost. To se mi zdi pomembno – da si v življenju pošten in odgovoren do sebe in drugih.
Kako (po)skrbite za dober zakon?
S partnerjem nisva poročena, res pa je, da sva skupaj že skoraj 34 let, kar se sliši zelo veliko in tudi je. Ključna so razumevanje, spoštovanje in podpora drug drugemu. Pa potrpljenje tudi. (smeh) Tega se mi zdi, da zlasti mlajšim zakoncem malo manjka. Zato je po mojem mnenju tudi toliko razhodov.
Katero lastnost bi vaš življenjski sopotnik izpostavil kot najbolj pozitivno?
Rekla bi, da poštenje, in da kar govorim, tudi delam. Oboje ni prisotno samo v mojem političnem delu, ampak tudi doma. Sicer bi bilo treba to njega vprašati, ampak imam občutek, da bi šel odgovor v tej smeri. Morda bi dodal še vztrajnost; kar si zadam, izpeljem. To lahko včasih koga ob meni tudi spravlja ob živce, ampak načeloma se meni zdi tak pristop pravi. Če je cilj jasen, če veš, kaj je prav, se pač za to boriš do konca.
Kaj pa bi rekel, če bi ga vprašali o kakšni lastnosti ali navadi, ki mu je pri vas manj prijetna?
Verjetno ravno vztrajnost, zaradi katere včasih rinem z glavo skozi zid. No, zagotovo bi bila še kakšna, ampak saj veste, kako je; vsi imamo pozitivne in malo manj pozitivne lastnosti. Če jih ne priznamo, še ne pomeni, da jih ni. Če se jih zavedamo, pa se da marsikaj popraviti.
Ste bili kdaj pri astrologinji ali jasnovidki?
Enkrat, in to bolj slučajno. To niso področja, ki bi me spremljala, zanimala v življenju. Živim v prepričanju, da je naša usoda v naših rokah.
Kaj vas polni?
Narava in vse povezano z njo nedvomno. Uživam v hoji, kolesarjenju. Zlasti hoja mi je ljuba. Živim praktično v naravi, čisto ob gozdu. Samo superge si obujem in lahko izbiram med dvema hriboma, Šmarjetno goro in Joštom. Tudi kakšen dober film me sprosti, pa že omenjena glasba seveda.
V letih, odkar ste aktivni v politiki, smo vam novinarji najbrž zastavili že vsa možna vprašanja. Obstaja kakšno, ki vam ga še nismo, pa bi nanj radi odgovorili?
Zdaj se ne spomnim nobenega, bi pa rada videla, da bi novinarji vprašanja, ki jih zastavljate ženskam, postavili tudi mojim moškim kolegom. Na primer tega, ki je zelo pogosto: kako usklajujem politično in zasebno oziroma družinsko življenje. Moji kolegi tega niso deležni, ker njihova vloga v družbi ni prepoznana kot taka. Žensko vedno povezujemo z družino, domom – skrbjo za oboje, moških pač ne. Pa bi morali. Smo znova pri temi o ženskah, ki sva jo danes že obravnavali, in stereotipih, povezanih z njo, ter enakopravnosti spolov. Sicer ni reči, o kateri z novinarji ne bi hotela govoriti. Edina meja, čez katero ne grem, je, družina, saj so domači izrazili, da ne želijo biti del javnega življenja.
Če ne bi bili v politiki, kam bi zapluli poklicno?
Že pred vstopom v politiko sem opravljala službo, ki je bila na neki način povezana s politiko. Na ministrstvu za finance sem delala kot direktorica direktorata za proračun. Kar sem tam delala, mi je prineslo veliko znanje in izkušenj, kar je v politiki moja velika prednost. Tu mislim predvsem na poznavanje proračuna. Mogoče bi to še kdaj počela. Uživala sem v tej službi. Imela sem tudi imenitno ekipo.
Če bi se imeli možnost srečati s komerkoli, s kom bi se?
Ko sem bila predsednica vlade, sem imela priložnost spoznati ogromno ljudmi. Med njimi Angelo Merkel, ki je name naredila velik vtis, prav tako Barack Obama. Spoznala sem papeža. Kljub temu, da nisem verna, je bil najin pogovor zelo, zelo zanimiv. Mogoče bi si, če v času pogledam nazaj, želela srečati dve ženski. Ena je Marie Curie, prva ženska Nobelova nagrajenka, druga pa Coco Chanel, ki je vzpodbudila nošenje hlač pri nežnejšem spolu. Ženske pred tem niso nosile hlač. Ob tem bi rada poudarila, da položaj, ki so nam ga izborile prednice, ni samoumeven. Moramo ga nadgrajevati, zaščititi. Ne smemo pristati na to, da bi se kaj zgodilo z našimi že pridobljenimi pravicami. Moramo iti v smer, kaj še lahko storimo, da bomo ženske enakopravne. Morale se bomo še naprej boriti, zato v tem boju ženske naprošam, naj si stojijo ob strani, si pomagajo in se podpirajo.
