»Škofja Loka je najlepše mesto v Sloveniji, sploh za nas, ki že vse življenje živimo tu. Vse je kot na dlani, mestno jedro obkroža narava, pa še ljudje so prijazni. Prva leta svojega otroštva sem preživela v najožjem središču, tam smo se vsi poznali in skupaj igrali, v odraslosti pa sem si gnezdo spletla nekaj sto metrov proč,« začne svojo zgodbo oblikovalka, ki jo je mama rodila pri komaj šestnajstih letih, ko je bila sama še skoraj otrok in ni bila sposobna skrbeti zanjo. Sprva sta živeli pri babici in tam ji je bilo zelo lepo, saj je bila babica dobra in ljubeča ženska. Imela je tudi občasne stike z očetom, ki je imel drugo družino, vendar je Jasmina redno hodila tja, pa tudi za rojstne dneve in praznike jo je vedno čakalo darilo. Jasminina mama si je čez nekaj let našla novega partnerja in takrat se je za vse začel pekel.
Vsi obrazi pekla
»Do petindvajsetega leta je eno za drugo rodila še tri hčerke. Že kmalu je bilo ljubezni konec, naši dnevi so bili obilno začinjeni z zmerjanjem, preklinjanjem, psovkami, udarci. Očim je bil res peklenski. Karkoli sem naredila ali pa tudi ne, sem bila vedno ozmerjana in tepena. Bila sem zapuščen otrok. V šolo sem hodila brez vsega. Spominjam se, kako sem s kruhovo sredico brisala črte od svinčnika, ker nisem imela radirke. Tudi zvezkov, učbenikov in drugega ne, saj za to ni nihče poskrbel, pri naši hiši namreč nikoli ni bilo denarja. Vedno so govorili, da sem socialni problem, vendar ni nihče nič ukrenil. Včasih je bilo kruto poslušati zbadljivke drugih otrok, a si tega nisem toliko jemala k srcu, še posebej ker niso vedeli, kaj se dogaja pri nas doma, temveč so videli le zunanjo sliko tega, česar nisem imela,« pripoveduje brez grenkobe. Pri njenih dvanajstih letih pa je očim dobil čudno idejo, da ji je vrata meter in pol krat dva metra velike sobice, v kateri je imela le posteljo, radio in ubogo omaro, zabil z žeblji, da ni mogla v preostale prostore v hiši. Vanjo je lahko lezla le skozi okno. Kadar pa jo je tam iskal in če je ni bilo, je svojo jezo obilno podkrepil z udarci. Umivala se je v šoli, k dvema sovrstnicama pa je pogosto hodila na kosilo. Hudo ji je bilo pri trinajstih letih, najobčutljivejših za deklice, ko je dobila prvo menstruacijo, saj ni imela ničesar, da bi si pomagala. Nikomur ni govorila o svojih stiskah, pa se nihče niti ni zmenil za to. Kaj šele da bi se vmešal in kaj ukrenil. Čeprav so vsi vedeli, kaj se dogaja.
»Prijateljice, ki so živele v urejenih družinskih razmerah, so bile pogosto jezne name, ker o svoji mami nisem govorila z zamero, jezo, prizadetostjo, niso razumele, zakaj jo opravičujem. Vendar preprosto ni znala ravnati drugače. Bila je žrtev nasilja, stara je bila 25 let, ni znala najti izhoda, upala je, da bo enkrat bolje. Tudi ona je naokoli pogosto hodila z modricami, vendar se ni znala učinkovito soočiti s tem in rešiti. Ko sem bila starejša, sem ji pomagala, da je šla v varno hišo in se distancirala od vsega. Naučila sem se, da nikoli ne smemo obsojati ljudi, ki se znajdejo v taki situaciji. Tako lahko je nekoga obsoditi, bi pa bilo veliko lepše, bolje in učinkoviteje, če bi jim pomagali. Ljudje vedno delajo po svojih najboljših močeh. Če bi zmogli in znali drugače, bi verjetno tako tudi ravnali. Če bi moja mama hotela proč, bi zagotovo dobila nove batine. Sama sem šla velikokrat prijavit očima, ko me je pretepel, a se ni zgodilo nič. Tudi moj oče je ukrepal, a je vse nekako razvodenelo,« pove Jasmina, ki je veliko noči prespala zunaj, saj jo je očim tudi zapiral ven. A se ljudem ni zdelo nič čudno, ko so jo ob šestih ali sedmih zjutraj, ko so hiteli v službo, videvali samo na cesti. Preprosto so šli mimo po svojih opravkih, pravi.
Odrešilna kraja
Nekega dne, stara je bila trinajst let, ko je noč spet preživela zunaj, je premražena do kosti s sosedove vrvi za perilo vzela tri puloverje. Oblekla se je in šla v šolo. Tam so otroci opazili, da nima svojega puloverja, jo zatožili učiteljici in obtožili kraje. Učiteljica je ukrepala, poklicala je kriminalista in šli so domov. »Takoj sem vedela, da je nekaj hudo narobe, saj sem lahko vstopila skozi vhodna vrata in ne skozi okno, kot sem morala tako dolgo prej. Kriminalist je bil zelo strog in tako se je začel odvijati klobčič. Nekaj mesecev sem še ostala doma, nato pa so me poslali v Višnjo Goro, in tam se mi je odprl nov svet. Začela sem živeti. Ni me bilo več strah, da bom lačna, da me bo kdo tepel, da me bodo zapirali ven. Lahko sem normalno hodila v šolo, dali so mi zvezke in učbenike, zjutraj sem dobila zajtrk, pa kosilo in večerjo. Z vsemi sem se lahko pogovarjala. Za punce , s katerimi sem živela, se mi je zdelo, da imajo veliko hujše probleme od mene. Ene se bile še posiljene, kar se mi je zdelo grozno. S tem sem se tolažila, razčistila in zaključila, da sem prava srečnica, da mi ni treba več nazaj v staro življenje. Z vso zavzetostjo sem se lotila učenja. Lahko bi si izbrala poklic kuharice, slaščičarke ali šivilje. Odločila sem se za slednjega, saj sem slutila, da se bom nekako začela razvijati. Naučila sem se, kako se naredi kroj, kako se kaj sešije, imeli smo možnost, da smo šivali pri praktičnem pouku in nato obdržali oblačilo. Kako lepo je bilo vsak mesec imeti nekaj novega!« se spominja drobnih radosti. V zavodu je preživela tri šolska leta in pol. Domov je hodila le občasno, za kak konec tedna. Več jih je preživela pri prijateljici, ki jo je vzela pod svojo streho, ko je končala šolanje in ni imela kam iti. Junija je naredila maturo, nato pa sta začeli pisati prošnje za delo in septembra ga je že dobila. Eno leto je živela pri prijateljici. Lepo sta se imeli, nato pa je pri rosnih 19 letih našla svoje stanovanje, mini garsonjero.
Na svoj nogah
»Rekla sem si, da ne glede na to, kaj se mi bo še zgodilo, ne grem domov, ne bom več prestopila praga tiste hiše. K mami sem hodila na obisk, kadar očima ni bilo doma, pomagala sem ji pri sestrah, jih šla iskat v vrtec ali šolo. Bala sem se ga srečati doma. Kadar sem slučajno naletela nanj na cesti, sem se začela tako tresti, da nisem mogla naprej. Mami sem tudi pomagala zbrati pogum, da je šla v varno hišo v Novo Gorico. Nato je šla naprej na Jesenice in tam pred dvema letoma tudi umrla. Mrtev je tudi očim. To, kar se je dogajalo pri nas, je vsem pustilo posledice. Še zdaj imam težave s samozavestjo, v podzavest so se usidrale besede, da smo debeli, da iz nas nikoli nič ne bo. Tudi kadar mi kakšen posel dobro uspe, se ne znam tako veseliti, kot bi bilo primerno,« je iskrena Jasmina, ki je dolga leta delala kot šivilja. Dve leti je bila na praksi v podjetju Kroj Škofja Loka in tam dobila dragocene izkušnje s težkimi materiali za plašče. Pri Nancy Aljančič se je naučila kakovosti in natančnosti pri šivanju. V Odeji v Škofji Loki je dolga leta delala za tekočim trakom. Vedno in vsakemu je rada priskočila na pomoč, ko so jo prosili. Tako je bilo tudi pred mnogimi leti, ko so s prijatelji obiskali picerijo, v kateri je delal fant, ki je bil tudi pri amaterskem gledališču. Zbral je pogum in jo prosil, ali bi lahko pomagala pri izdelavi kostumov za predstavo Mali princ. Pristala je in še sanjalo se ji ni, da ji bo to odprlo vrata v nov svet. Predstava je krasno uspela, ljudi pa je zanimalo tudi, kdo je sešil kostume. Počasi se je začel širiti glas o njenem delu. Dobivala je čedalje več naročil in jih vestno izpolnjevala. Potem so prišli družbeni mediji, zadovoljne stranke pa so jo začele nagovarjati, naj si na njih naredi profil in se predstavi. Bolj za šalo kot zares je to tudi storila in sledila je pravcata eksplozija uspeha.
Med svetovnimi zvezdniki
»Mimogrede sem tam opazila zgodbo pevca Karla Marxa, ki je nastopil v šovu The Voice v Veliki Britaniji. Njegova zgodba je bila podobna moji, z bratom sta se sama prebijala, ker so bili njuni starši običajni delavci, in morala pošteno garati za uspeh. Čestitala sem mu, odpisal je in počasi se je začelo. Nato je objavil fotografijo suknjiča, ki si ga želi, jaz pa sem mu dejala, naj mi pošlje mere, pa mu ga bom naredila. Nekaj časa sva si dopisovala, ko pa je imel koncert, je dejal, naj prideva s fantom v London, da naju bo dal na seznam povabljencev. Nikomur nisem upala povedati, saj se mi je vse skupaj zdelo kot potegavščina. Res sva odpotovala, suknjič je pomerjal kar v kavarni. Na koncertu me je javno predstavil in se mi zahvalil. Nato pa se je vsulo. Začeli so me kontaktirati še drugi,« se spominja. Kmalu je po naključju na spletu opazila posnetke priljubljenega kazahstanskega pevca Dimasha Kudaibergna, mu pisala in čestitala. Začela si je dopisovati z njegovim menedžerjem. Čez čas je odpotovala v to državo in sprejeli so jo z odprtimi rokami. Ni mogla verjeti, kako tam cenijo vse evropsko in kako si želijo sodelovanja. Vozili so jo naokoli, sodelovala je pri raznih akcijah, pa na modnih šovih, družila se je z njihovimi največjimi zvezdniki, med drugim jo je sprejel celo minister za kulturo. Pozneje je sodelovala še z drugima mladima glasbenikoma iz te dežele, ki se prebijata tudi na Kitajskem. Zdaj jo vabijo, naj kadarkoli pride, in si želijo sodelovati z njo.
»Saj ne morem verjeti, da je to uspelo šivilji iz Slovenije! Še ko sem hodila v London in delala za Karla, je bil pravi paradoks, da sem bila nekaj dni na teden v halji za tekočim trakom, nato pa sem stopila na rdečo preprogo. Ljudje so mi prigovarjali, naj pustim službo in grem na svoje, saj se mi je medtem nabralo res veliko projektov. Sodelovala sem z mistri Slovenije, Raayjem in Marjetko, Modrijani in številnimi drugimi. Vendar se nikoli nisem počutila kot del vse te mašinerije. Raje sem ustvarjalna po svoje,« skromno pove in doda, da jo pri vsem že petnajst let podpira partner Gašper. Rad jo ima, spoštuje jo in je šel z njo skozi vse zdravstvene težave. O družini pa nista kaj veliko razmišljala.
Nepričakovano mama
»Po taki izkušnji družine, kot sem jo imela, me je bilo podzavestno strah, da bom nemara taka mama, kot je bila moja. Zato sem bila kar vesela, ko so mi zdravniki dejali, da je zaradi močnih zdravil le malo možnosti, da bom kdaj mama. Lansko zaprtje zaradi korone pa mi je pomagalo, da sem si malo odpočila, okrevanje sem potrebovala tudi po hudih težavah s ščitnico, ko so mi zdravniki zagotovili, da nisem plodna. Šele stranke so me opozorile na nosečnost. Dejale so mi, da se z mano nekaj dogaja, da žarim in cvetim. Še sosed, ki me je srečal v parku v Škofji Loki, je rekel, da sem zagotovo noseča. Kako pa, ko je zdravnik rekel, da ne morem imeti otrok, sem mu odvrnila. Vseeno sem šla v lekarno, kupila test in onemela od presenečenja,« se spominja. Ko je to storila, je bila noseča že enajst tednov in pol. Za oba z Gašperjem je bil to šok, saj je stara že čez štirideset let, bila je na hormonski terapiji in ni bilo veliko možnosti, da bo nosečnost potekala v redu. Preden sta novico povedala drugim, sta se želela temeljito prepričati, da je z njo, pa tudi dojenčkom vse v redu.
Osemnajstega februarja letos se ji je mudilo v porodnišnico in že kmalu je k sebi stisnila ljubkega fantka, za katerega se ji je že dolgo nazaj sanjalo, da mu bo ime Maks. Gašper se je s tem seveda strinjal. »Ta otrok nama je poslan od boga. Po prekrasni nosečnosti, ko sem bila polna energije, sem se tudi po porodu hitro postavila na noge. Gašper mi v vsem pomaga, Maks pa ne bi mogel biti bolj krasen dojenček. Srečna in hvaležna sem, da se je vse končalo tako, kot se je,« pove Jasmina, ki optimistično zre naprej. Po koncu porodniške bi rada Kazahstance pripeljala v Slovenijo, jim pokazala, kako krasno deželo imamo, in mogoče napletla še kakšna druga poslovna sodelovanja. Zanima pa jo tudi ustvarjanje za ljudi iz kakšnih bolj oddaljenih in nenavadnih neevropskih držav, kjer ne bi pokazala samo svojih del, temveč bi se tudi kaj naučila o njihovi državi. »A pojdimo lepo počasi. Covid me je naučil, da ne načrtujem nič vnaprej, saj se je vse postavilo na glavo. Rada bi spet naredila kakšno gledališko prestavo, saj obožujem ustvarjanje kostumov. Vendar se mi nikamor ne mudi. Vse se mi je postavilo na svoje mesto, vse je tako, kot mora biti. Imam dober občutek, sploh se ne obremenjujem. Kar bo, pa bo. Morda pa me bo zagrabilo in bom naredila novo kolekcijo. Morda se bom lotila tudi nove spletne strani. A to najverjetneje šele na koncu, saj imam najraje pristen stik z ljudmi,« veselo zaključi Jasmina s svojim Maksom v naročju.
