Novice Svet24

V Sloveniji radi poudarjamo pomen visokega šolstva ter vlogo fakultet in javnih inštitutov, ki usposabljajo kadre, ki so zmožni ne zgolj zadovoljiti aktualne potrebe trga, temveč tudi s svojimi znanji te potrebe preseči. Pomemben del te sestavljanke napredka gospodarstva in družbe nasploh so mladi raziskovalci. Njim namenjen program, ki uspešno deluje že od leta 1985, zagotavlja finančno kompenzacijo za mlade, ki namenjajo več let raziskovanju raznih področij v sodelovanju s starejšimi kolegi. Tako se zagotavlja stalen dotok svežih kadrov in idej na raziskovalnem področju, od vlade pa je odvisno, ali se bodo za takšno delo tudi v prihodnje odločali najboljši študenti.

Malo denarja, veliko muzike

Sašo Švigelj

Četudi ta sistem še deluje uspešno, na fakultetah in v sindikatih že dlje opozarjajo, da trenutne finance ne zadostujejo več, saj se mladi v iskanju boljšega zaslužka raje podajajo v zasebni sektor, ki tako pobere najperspektivnejše kadre. Na to so z javno peticijo že februarja opozarjali mladi raziskovalci; v pozivu so ponovili besede rektorja Univerze v Ljubljani, prof. dr. Gregorja Majdiča, ki je na državnem svetu dejal: »Raziskovalci in visokošolski učitelji delamo iz entuziazma, ampak vsi delamo končno tudi za to, da živimo, da dobimo plače.« Ob tem je Majdič poudaril, da s sedanjimi plačami niso več »konkurenčni gospodarstvu ali tudi drugim delom javnega sektorja«.

Plačna nesorazmerja

Matematika ne laže. Če je leta 2008 neto plača mladega raziskovalca znašala skoraj 110 odstotkov povprečne neto plače za leto 2008, je danes ta delež le še približno 80 odstotkov. »Porušitev razmerja plač mladih raziskovalcev je v zadnjem obdobju še bolj očitna, saj smo se namesto ohranitve omenjenih desetih odstotkov nad povprečno neto plačo tekočega leta znašli v situaciji, ko je naša neto mesečna plača le še za nekaj več kot deset odstotkov višja od neto mesečnega zaslužka študenta z osemurnim delovnikom in minimalno študentsko urno postavko,« jasno sporočajo mladi raziskovalci. Dopis s to vsebino so 15. marca poslali na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) ter ministrstvo za javno upravo (MJU). Medtem ko MIZŠ že skoraj en mesec ni podalo odgovora, so mladi raziskovalci z MJU šele minuli petek dobili skop odgovor z jasnim sporočilom, da njihovi predlogi ta čas pač ne pridejo v poštev.

Pomembno je razumeti, da javni zavodi v tekmi za talente ne tekmujejo zgolj z gospodarstvom, temveč tudi z raziskovalnimi ustanovami v tujini, zato beg možganov postaja vse večja nevarnost – za slovenski akademski sektor in posledično za celotno družbo. Spodbujeni z aktualno inflacijo, ki stanovanjske stroške dodatno potiska v višave, so mladi raziskovalci v peticiji pozvali k zvišanju plač v razponu desetih plačilnih razredov, saj bi se tako lahko v celoti posvetili raziskovalnemu delu, namesto da so ob tem primorani opravljati še druge poklice, kar se neredko dogaja. Podpisniki dopisov tako ciljajo na 42. plačni razred, kar bi pomenilo 2198,84 evra bruto oziroma 1414,21 evra neto plače.

Nadalje mladi raziskovalci v peticiji pozivajo k doslednemu spoštovanju zakonodaje in pravičnemu plačevanju pedagoškega dela, ki ga morajo opravljati poleg svojih raziskovalnih obveznosti; 67. člen kolektivne pogodbe za raziskovalno dejavnost namreč določa, da mora visokošolska ustanova dodatno financirati pedagoško dejavnost mladih raziskovalcev, ki tedensko obsega več kot osem asistentskih ur. »Pogosta praksa, ki smo jo zasledili, je, da fakultete v takih primerih presežnega pedagoškega dela z mladimi raziskovalci sklepajo avtorske pogodbe, v katerih je navedeno manj ur, kot jih v resnici opravijo, ali pa zanje določajo nesorazmerno nizke honorarje. Spet drugič se mladim raziskovalcem nalaga dodatno delo zgolj na podlagi obljube plačila, brez sklenitve kakršnekoli pogodbe,« je še zapisano v dopisu. Je komu sploh mar? Če v politiki radi govorijo o dodani vrednosti in ohranjanju domačih kadrov v Sloveniji, je zdaj pravi čas, da se tudi zavežejo k finančni podkrepitvi teh izjav.