Kako bi ocenili dozdajšnji potek predvolilne kampanje? Občutek je, da smo priča najbolj umazana predvolilni kampanji do zdaj.
Občutek ne vara. Živimo v državi, kjer so odpovedala vsa pravila oziroma ta veljajo le za nekatere. Vladne stranke imajo že več kot pol leta izobešene oglasne plakate, hkrati pa s prstom kažejo na Inštitut 8. marec, češ da ni prijavljen v volilno kampanjo. Inštitut 8. marec zgolj poziva ljudi na volitve, vladajoča garnitura pa bi jih zaustavila kar s policijo. Ob tem pa vladne stranke kršijo čisto vsa pravila glede plakatiranja in financiranja predvolilne kampanje. Mediji, kot so Nova24TV, Demokracija in Domovina, delajo popolnoma odkrito volilno kampanjo za vladne stranke, pa prav tako niso nikjer prijavljeni. Zelo povedno metaforo lahko najdemo v dogodku iz Zagorja, ko je stranka NSi med svojo kampanjo s predimenzioniranim avtobusom zapeljala na glavni trg in ga uničila. Hočem reči, Sloveniji se dogaja Zagorje – vladne stranke bi najraje čeznjo zapeljale s predvolilnim avtobusom.
Kako v tej kakofoniji obračunavanja in blatenja sploh predstaviti volivcem, za kaj se kdo zavzema in kakšni so programi strank?
Mediji so že dolgo senzacionalistični in prek njih je do ljudi težko spraviti relevantno vsebino. Prostor je le še za poudarke, ki niso daljši od pol minute. Za poglobljeno debato, razlago in za intelektualno pošteno polemiko prostora ni več. Po drugi strani pa je desnici uspelo ukriviti medijski prostor tako, da številni mediji, kot so Nova 24TV, Demokracija, Domovina, delajo kampanjo nedvoumno zanjo, pa prav tako niso nikjer prijavljeni kot izvajalci volilne kampanje. Problem je, ker se moramo skozi vso kampanjo boriti proti eklatantnim lažem. Primer: mi govorimo, da v Sloveniji primanjkuje stanovanj, da je treba zgraditi 30 tisoč novih stanovanj in da bi bilo treba izdati obveznico, s katero bi spodbudili ljudi, ki imajo na bankah kar 25 milijard evrov prihrankov, da bodo investirali v stanovanjsko politiko, in da je treba obdavčiti prazna stanovanja. Desni mediji pa o tem sporočajo, da želimo ljudem pobrati hiše. To je ta disonanca, ki jo ustvarjajo. Smo v vzporednih vesoljih.
Ste skrajna levica? Si želite spet uvesti komunizem?
Na to vprašanje bi odgovoril kar s Slavojem Žižkom, ki pravi: »Glejte njihova dejanja in videli boste, da je Levica naša zmerna stranka.« Poglejte ključne točke, za katere se zavzemamo: smo za to, da je stanovanje pravica, ne privilegij. Smo za to, da je treba podnebne spremembe jemati resno. Smo za to, da se zdravstva ne privatizira in da se hkrati ne bo čakalo po leto in več na pregled. Smo za to, da se ob višanju stroškov in cen, višajo tudi plače in pokojnine. In smo za to, da se ljudi začne vključevati v lastništvo podjetij, torej da se ljudi postavi pred kapital. Če je vse to »skrajno«, potem to več pove o preostanku političnega prostora kot o nas.
Kaj lahko pridobijo podjetniki, če svoj glas namenijo vaši stranki?
Mislim, da veliko. Vsak dober podjetnik razume, da njegovo podjetje ni otok in da ni izolirano od družbe. Mi se ukvarjamo z okoljem, v katerem podjetja poslujejo. Želimo preprečiti, da bi mladi odhajali v tujino, ker si pri nas ne morejo privoščiti stanovanj. Ukvarjamo se s tem, da se ne bo degradiralo okolja. Želimo sprožiti zeleno preobrazbo. Na podjetniški ravni pa si prizadevamo vnovič sprožiti debato o zadružništvu in delavskem lastništvu. Tu se sklicujemo na primere dobrih praks, kot sta španski Mondragon in ameriški koncept ESOP (Employee stock ownership plan, op. p.), ki dokazujeta, ne le da tudi na kapitalističnem trgu podjetja v delavski lasti delujejo bolje in lažje preživijo v krizah, ampak da so ljudje tam bolj zadovoljni. To dokazuje ameriški primer, kjer si pokojninski skladi v lasti ameriških delavcev lastijo približno deset odstotkov ameriškega gospodarstva, ob tem pa imajo ljudje v teh podjetjih, ko gredo v pokoj, približno desetkrat več premoženja kot ljudje na primerljivih delovnih mestih v »običajnih« kapitalističnih podjetjih. To je naša vizija in mislim, da bo vsak podjetnik, ki razmišlja malce širše in družbeno osveščeno, v tem prepoznal tudi svoj interes. Si kdo ne želi živeti v solidarni in kohezivni družbi, brez velikih konfliktov vojn in uničenja okolja okoli nas?
Kaj za vas pomeni biti bogat v materialnem smislu?
Ljudje se najbolje počutijo v družbah, ki so ekonomsko enake, kot na primer v Skandinaviji. Vem, kritiki bodo odgovorili, da v Sloveniji velikih razlik v plačah ni. Ampak smo pa precej neenaki po premoženju, zgornji odstotek prebivalstva si lasti skoraj četrtino vsega. Tudi zato smo predlagali davek na prazne nepremičnine. Ginijev koeficient meri stopnjo neenakosti: pri 0 je enakost popolna, pri 1 pa si en človek lasti vse in ostali nimajo nič. Mi smo pri prihodkih iz dela na koeficientu 0,27, pri razdelitvi premoženja pa smo na 0,9. In to je problem naše družbe. Naš davčni sistem bomo morali začeti usmerjati proti premoženjski neenakosti. Imamo ljudi, ki imajo celo pet, deset ali celo sto stanovanj. Naš predlog zakona o obdavčitvi praznih nepremičnin nikakor ni uperjen proti tistim, ki imajo družinske hiše. Nikakor nočemo obdavčiti ljudi, ki so si sami zgradili hiše in v njih živijo. Obdavčiti želimo tiste, ki so si nagrabili velike količine premoženja – in od kopičenja odvrniti tiste, ki stanovanja špekulativno kupujejo. Če se pogovarjava o tem, kaj je sprejemljiva raven neenakosti, imamo v našem programu zapisano, da bi plače v javnem sektorju morale biti v razmerju oziroma razponu ena proti pet in v zasebnem sektorju v razmerju ena proti deset. Mislim, da je tu vmes dovolj prostora, da se lahko ustvari razlike glede na zahtevnost in odgovornost dela, ki ga posameznik opravlja.
Ste politiki pri nas dovolj plačani?
Dobro vprašanje. Jaz se nad svojo plačo ne pritožujem. Imamo pa problem drugje. Moja težava je na primer cena stanovanj. Za nakup stanovanja sem vzel kredit za dobo 25 let. Ta kredit mi skupaj s stroški mesečno odnese skoraj 40 odstotkov mesečnih prihodkov. In to ob poslanski plači. Kako naj si potem drugi kupijo stanovanja? Skratka, ne, ne rabim višje plače, bom pa naredil vse, kar bo v moji moči, da bodo vsi prišli do stanovanja, ne da bi zaradi tega obubožali.
Kako boste nagovorili težave v zdravstvu? Izstop zdravnikov iz enotnega plačnega sistema najbrž pomeni njegov konec?
Prva Janševa vlada je enotni plačni sistem vzpostavila, tretja pa ga je zrušila. Po volitvah se bo treba začeti pogovarjati o novem plačnem sistemu, kjer se bo treba odločiti, koliko denarja bomo namenili za plače in kako poskrbeti, da bodo vsi čim bolj zadovoljni. Jasno je, da vsi ne bodo, a trenutni sistem je prestreljen s krivicami in neenakostmi, ki jih je treba preseči.
Zdravstvo pa ima resne probleme: imamo dolge čakalne vrste, nezadovoljne zdravnike, nezadovoljno zdravstveno osebje in zastarele bolnišnice. Skrbi pa me stališče, kot ga ima na primer gospod Bešič Loredan, ki si želi, da bi ob javnem sektorju zgradili še zasebni zdravstveni sistem. To je pot, po kateri bo slovensko zobozdravstvo postalo prihodnost slovenskega zdravstva: na eni strani nadstandardna oskrba in nič čakalnih vrst za tiste, ki si to lahko privoščijo, na drugi strani pa čakalne vrste in obubožano javno zdravstvo za vse ostale. Če mi ne verjamete, poglejte v zobozdravstvo. Poznate kakšnega zobozdravnika, ki je še pripravljen delati v javnem sektorju? Na to pot ne smemo stopiti. Rešitev slovenskega zdravstva je treba poiskati v okvirih javnega.
Kakšne rešitve predlagate?
Začeti je treba na primarni ravni. Težava je v tem, da nam usiha družinska medicina. Vsako leto je razpisanih približno sto mest za specializante, izpolni pa se jih približno 25, od katerih jih 18 nato študij dokonča. Interesa za ta poklic med študenti medicine torej ni. Treba je poiskati način, da popolnimo kadrovske zmogljivosti. Moj predlog je, da se na medicinski fakulteti enostavno odpre popolnoma nova smer, družinska medicina, in da se interesentov za ta poklic ne išče samo pri tistih, ki so doštudirali medicino, ampak že med gimnazijskimi maturanti. Na ta način bi po moje brez težav zapolnili 100 vpisnih mest na leto. Potem pa je treba organizacijsko in tehnološko okrepiti primarno zdravstvo, tako da bi se del preiskav lahko izvajal že na primarni ravni, ne pa da imamo sistem, v katerem preobremenjeni družinski zdravniki paciente pošiljajo na prve preglede k specialistom in s tem tako obremenjujejo še vse ostale ravni, zaradi česar nato nastajajo zamude in čakalne vrste pri pregledih in posegih. To bi morala biti glavna naloga naslednje vlade.
Kako urediti plače v zdravstvu?
Mislimo tudi, da je treba v zdravstvu izvesti notranjo reorganizacijo. Tako kot na univerzi ali pa še kje v javnem sektorju je v zdravstvu na vrhu elita, kjer najdemo daleč najbolj plačane uslužbence v javni upravi. Ampak to velja le za to zgornjo »kasto«, sledijo pa vsi ostali in mladi zdravniki, ki tako visokih zaslužkov niti vidijo ne in delajo nekje za od 1600 do 1700 evrov mesečno ter čakajo v vrsti, da bodo morda nekoč lahko vstopili v to elito. Potrebna je reorganizacija v bolj enakopravne time, kjer bo prostor tudi za mlade, ki šele prihajajo v zdravstvo.
V obeh mandatih in tudi zdaj imate v programu boj proti prekarizaciji. Občutek je, da bistvenega napredka na tem področju ni. Zakaj?
Treba je potegniti ločnico med tistimi, ki si želijo bolj fleksibilno delovno razmerje, kar je popolnoma legitimno, in tistimi, ki so v takem položaju na zahtevo delodajalca. Pri nas imamo bizarno situacijo, da imamo npr. v gostinstvu natakarice in natakarje, ki morajo imeti s. p., da lastniku lokala ni treba plačevati prispevkov za redno zaposlitev, da se izogne plačilu bolniške in dopusta ter da lahko zaposlenega tudi čez noč odpusti. Zakonodajno je to sicer že delno urejeno na način, da lahko v primeru, da s. p., ki dela le za enega delodajalca, od njega zahteva pogodbo o zaposlitvi. Se pa v praksi to enostavno ne upošteva. Mi smo v parlamentu naredili, kar se je dalo, ampak parlament ima vpliv samo na zakone, na regulativo. Kar potrebujemo, je politična volja znotraj vlade, posebej na ministrstvu za delo, da se začne veljavne predpise tudi uveljavljati. Okrepiti moramo inšpekcijo za delo in z vrha politike mora priti jasen znak, da država tega več ne bo dopuščala. Ob tem bi izpostavil še en vidik prekarizacije. Imamo okoli milijon delavno aktivnih ljudi, od tega jih je redno zaposlenih 750.000, ostali pa so prekarci. In ti v rednih delovnih razmerjih v državno blagajno prek prispevkov na osebo prispevajo trikrat več, kot tisti, ki so v prekarnih delovnih razmerjih. Odpravljanje prekarnosti je zato tudi reševanje socialne države, pokojnin in zdravstva.
Ankete javnega mnenja vam kažejo vse od izpada iz parlamenta (Parsifal) do 7,5 (Ninamedia) oziroma 8 odstotkov (Mediana) dobljenih glasov volivcev. Kaj menite o rezultatih anket javnega mnenja?
Od anket, ki ste jih omenili, sta dve legitimni. Rezultati agencije Parsifal pa po mojem mnenju, ne odražajo volje volilnega telesa, ampak želje stranke SDS. Mi smo si že jeseni zadali cilj, da želimo na teh volitvah popraviti rezultat iz prejšnjih za 30 odstotkov. Je pa res, da je bilo to pred pojavom novih strank. In konkurenca je letos res ogromna. Osebno to zelo pozdravljam, že dolgo se ni politično aktiviralo toliko ljudi, kot se jih je letos. To je zelo dobro, je pa res, da bomo morali v zaostreni konkurenci malce prilagoditi svoja pričakovanja, a cilj ostaja izboljšati rezultat s prejšnjih volitev in z demokratičnimi silami postaviti vlado. V vladi pa ne želimo sestavljati 60-stranske koalicijske pogodbe, kjer bo kup lepih želja. Določiti želimo enostavne cilje in imeti redna preverjanja, kako se k tem ciljem premikamo. Zarisati hočemo horizont Slovenije leta 2030, izhajati iz vprašanja, v kakšni družbi želimo takrat živeti. Levica bo tista stranka v vladi, ki bo ostale potiskala k temu, da bomo to tudi dosegli – in na to se lahko zanesete, naše vodilo do zdaj je vedno bilo, da se je treba dogovorjenega tudi držati.
Katere resorje v vladi si želite?
Tu žal še ne smem preveč odpirati kart.Na ožjem seznamu imamo sedem ministrstev, za katere menimo, da imamo kadrovske zmogljivosti in znanje, da bi jih lahko uspešno vodili.
Kdo so ljudje, ki ste jih predvideli za vodenje resorjev? Bodo prišli iz poslanskih vrst?
Med ljudmi, ki jih pripravljamo in s katerimi smo pripravljeni voditi vlado ali pa posamezna ministrstva, so deloma ljudje, ki jih javnost že pozna iz poslanskih klopi, delamo pa nekoliko manj znani člani stranke in simpatizerji. Notranje smo se v tem mandatu precej okrepili in upam si reči, da je Levica stranka z največjim intelektualnim zaledjem.
Ste pripravljeni tudi voditi vlado?
Če bi nam volivci izkazali takšno zaupanje, absolutno.
Vaš kolega Miha Kordiš je v svojih izjavah včasih precej provokativen. Ali stranka stoji za njegovimi izjavami, npr. oceno poslovnega uspeha Iva Boscarola?
Levica je, kot jaz pravim, »broad church party«. To pomeni, da imamo znotraj stranke široko zastopanost različnih mnenj, ki se vrtijo okoli ekoloških, socialnih in demokratičnih vprašanj. Naša stranka nosi tri barve: zeleno, rdečo in vijolično. Znotraj stranke pa je zato veliko prostora za različna mnenja, poglede in interpretacije. Kar pa se tiče Mihe Kordiša: da, je provokativen in zelo pogosto opozarja na prave stvari: na zdravnike dvoživke, na podjetja, ki so zgolj poštni nabiralnik, na izkoriščanje delavcev ... Kot sem večkrat povedal tudi javno, pa se z nekaterimi njegovimi izjavami ne strinjam in tak je tudi tudi zapis o Ivu Boscarolu. Deloma ima prav: ko gledamo najbogatejše ljudi na svetu, kot so Elon Musk, Bill Gates, Mark Zuckerberg in podobni, imamo opravka z oligarhijo. Ti ljudje niso bili izvoljeni, imajo pa večjo moč od držav: določajo, kaj bomo brali na Facebooku, imajo svoje vesoljske programe ter neverjeten vpliv in politično moč. Njihovi tviti lahko premikajo stotine milijard evrov. Ta neverjetna moč kapitala je problem, s katerim se bo treba soočiti.
Je v slovenskem političnem prostoru nujno, da se stranka opredeli, ali je pripravljena sodelovati z Janezom Janšo ali ne?
Seveda. Na tej točki je to ključno vprašanje. Pri nas na žalost ne gre več za neki klasičen konflikt med levico in desnico. 24. aprila bomo odločali o tem, ali bomo pustili, da bo Slovenija podobna Orbanovi Madžarski in Putinovi Rusiji, ali bomo naši domovini zagotovili svobodno in demokratično prihodnost.
Kaj je bila največja napaka stranke v tem mandatu?
Odgovor se seveda ponuja sam, ampak ne bom rekel, da je bil razhod z vlado Marjana Šarca napaka. V točki, ko je vseh naših 14 projektov dobesedno letelo v smeti, nismo imeli več druge izbire, kot da rečemo, da tako ne moremo več delati. Je pa bila napaka, in ne samo naša, pač pa od vseh, da sodelovanja nismo uspeli izpeljati.
Katere dosežke iz tekočega mandata bi izpostavili?
Levica je stranka, ki se nikoli ni prodala. Nismo se zapletli v nobeno afero, v noben škandal, v nobeno korupcijo. Sicer pa si najbolj v čast štejemo dosežke, s katerimi smo konkretno izboljšali življenja ljudi. Na prvem mestu je zagotovo zakon o minimalni plači. S tem smo se začeli ukvarjati okoli leta 2016. Če pogledamo obdobje pred 2016, vidimo, da se je minimalna plača od leta 2010 zvišala le za drobiž, s 730 na 790 evrov bruto. Torej za 60 evrov, v obdobju od 2016 do 2022 pa se je povišala s 790 evrov na 1074 evrov bruto, torej za skoraj 300 evrov. Drugi pomemben uspeh je zaprtje trgovin ob nedeljah. To je zgodba, ki smo jo rešili dvajset let po tem, ko so se ljudje odločili na referendumu, da bi bilo to treba narediti. Tretji dosežek pa je dvig minimalnih pokojnin za polni delovni čas na 636 evrov, s čemer smo marsikomu olajšali starost. Omenil bi tudi predlog za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. V 20 letih, odkar se govori o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, se nobeno ministrstvo, nobena vlada ni odločila pripraviti zakona o tem, zdaj pa imamo na mizi dva zakonska predloga, ki sta pripravljena za sprejem.
Kaj je prva stvar, ki jo mora storiti vlada, v kateri boste sedeli vi?
Najprej bomo sprejeli zakon, ki bo podoben temu, ki ga je spisal Inštitut 8. marec in bo v veliki meri odpravil vse anomalije, ki so bile v zadnjih dveh letih vnesene v naš pravni sistem. Upam, da bo to storjeno nekje do konca poletja. Potem pa je treba odpreti horizont leta 2030 in se začeti pogovarjati, v kakšni družbi želimo takrat živeti. Kako bomo rešili stanovanjski problem? Kako bomo rešili podnebno krizo? Kako se bomo soočili z draginjo? Kako bomo rešili slovensko zdravstvo?
Bodo potrebne tudi kadrovske menjave?
Seveda. Pa ne zato, ker bi bil revanšist, ampak zato, ker morajo institucije imeti avtonomijo. Policija ne sme biti aparat v rokah ene stranke. RTV Slovenija ne sme biti trobilo vlade. In ljudje, ki so zlorabili oblast, morajo za to odgovarjati. Še pomembneje pa je, da z lastnim zgledom pokažemo, da ne bomo delali na enak način. To je najboljši znak, ki ga lahko damo ljudem.
Kakšna je vaša napoved, koliko ljudi bo 24. aprila glasovalo za vas?
Vsaj deset odstotkov. Bo pa močna Levica v vladi porok, da se stvari, ki jih zdaj obljublja celotna leva sredina, končno tudi uresničijo. Ne bomo pristali na še eno koalicijsko pogodbo, ki bo ostala mrtva črka na papirju.
