Vprašanje, ki si ga je verjetno postavil in si ga postavlja vsakdo: na kateri točki, kako in zakaj je Dejan Zavec, nekdanji boksar in ljubljenec množic, postal Dejan Zavec politik?
Zgodilo se mi je povsem naključno. Zgodilo se mi je preprosto ob spremljanju dogajanja v naši državi, pri obveščanju o dogodkih in ljudeh, ki oblikujejo naš vsakdan. Kot povsem običajnega spremljevalca me je vse boj srkalo v sfero, v kateri določenih stvari nisem mogel razumeti in kjer se z marsičim nisem mogel strinjati. Kaj se dogaja? Kaj je z nami? Kaj je z našo družbo? In zakaj smo pri tem tiho, zakaj ne spregovorimo, zakaj se ne angažiramo? Strašno me je motil razkroj kulture dialoga in svoboščin, in bolj ko sem se o tem pogovarjal z ljudmi, bolj sem spoznaval, da nisem edini oziroma da pojav moti mnoge. In kar je bilo še huje, od ljudi sem sprejemal sporočila, da so se s tem sprijaznili, da so zgubili upanje in vero v prijaznejšo družbo, v toplejšo državo. Na tej točki sem se začel počutiti podobno, kot ko sem verjel v svojo boksarsko zgodbo, čeprav marsikdo okoli mene ni verjel. Tedaj sem šel z vsem srcem v svojo zgodbo, čeprav se nisem zavedal marsičesa, kar me čaka, in čeprav sem zelo veliko tvegal – tako kot se zagotovo ne zavedam zdaj. V smislu, da me bodo doletele stvari, ki jih ne potrebujem in ki bi se jim s pasivnostjo lahko izognil. Toda nisem hotel biti pasiven. Brez lažne skromnosti sem vedno verjel, da sem tej družbi nekaj dal. Toda hkrati sem vedno čutil, da sem od družbe še mnogo več dobil in ji še marsikaj dolgujem. Ta družba me je naredila, dala mi je status, ljudje so me postavili nekam, kamor si nisem upal niti pogledovati, in ob njih sem se vedno izjemno dobro počutil. Ko med temi svojimi ljudmi gledam razhajanja, razdore, egoizem in celo sovraštvo, mi ne more biti vseeno. Začutil sem, da lahko prispevam k temu, da bi se to spremenilo. Začutil sem, da moram poskusiti to spremeniti.
Mar ne bi bilo precej enostavneje, da bi tudi vi šli po egoistični poti – navsezadnje ste imeli za to sijajno izhodišče? Bili ste junak vseh, nihče ni bil na noben način proti vam, niste imeli enega samega sovražnika, imeli ste popolno, brezmadežno javno podobo – vse to bi lahko zadržali, namesto tega pa ogromno tvegate.
Ko sem se doma začel pogovarjati s svojimi dekleti, z ženo in hčerkama, nato pa še s prijatelji in znanci, sem prišel do vedno enakega zaključka. Ne samo da tega ne potrebujem v nobenem pogledu, tega mi resnično ni treba v smislu izpostavljanja in tveganja na vseh področjih. Tako lepo, kot mi je bilo v tem obdobju po karieri, si nisem nikoli upal misliti, da bi mi lahko bilo. Vau! Kariera je seveda imela drugačne vrhunce, ki jih ne bom nikoli pozabil, toda po svoje je bilo moje življenje še lepše po njej. Imel sem vse, ustalil sem se, srečno sem živel in se dobro zavedal, da imam privilegij biti kreator svoje sreče. Vsak dan sem si lahko rekel le to, naj traja in naj se čim dlje nič ne spremeni. Ko me je torej začelo neustavljivo vleči v to, v čemer sem zdaj, sem se večkrat vprašal, ali sem zdrav. Da ne govorim, kolikokrat so me to vprašali ljudje okoli mene, predvsem moji najbližji. Moja žena je ves čas postavljala točno tisto prej omenjeno vprašanje – kaj mi je tega treba.
In kaj je odgovor na ženino vprašanje? Kaj vam je tega treba?
Preprosto čutim, da je treba. Ne morem pustiti na cedilu vseh teh ljudi, ki so zame naredili tako zelo veliko. Vseeno mi je, kako te stvari o svoji karieri dojema kdorkoli drug, toda jaz čutim, da so me naredili ljudje. Vsakemu, ki je kadarkoli šel v dvorano, sem hvaležen. Vsakemu, ki bi tisti dan lahko počel kaj drugega, ki se je čemu drugemu odpovedal, ki je vzel dopust ali celo plačal za pot v tujino. Ne igram ne mučenika ne odrešitelja – preprosto čutim te stvari. Čutim, da lahko nekaj dam v svojem in v njihovem imenu. Navsezadnje tudi za svoje in njihove otroke, ki prihajajo za nami in ki si bodo sicer morali krojiti sami svojo srečo, a jim bo lažje v topli in prijazni družbi. Če take družbe ne bo – kako lahko pogledam kateremukoli otroku v obraz in rečem, »tako pač je, tako pač imamo, takšen je pač pri nas sistem«? Ko sem dobro premislil, sem ženi na tista vprašanja, »Dejan, kaj nam je tega treba«, odgovoril točno to. Če je ne bi prepričal in če ne bi dobil njenega soglasja, bi idejo opustil. Toda ko me je poslušala in ko sem na vsa vprašanja, na katera sem najprej moral odgovoriti sebi, odgovoril še njej in otrokoma, me je podprla. Spoznala je, da sem preprosto začutil neki klic, neko poslanstvo. Zavedam se, da nisem dovolj dobro premislil vseh vidikov in si bom nakopal marsikaj – toda ni mi žal in trdno verjamem, da sem naredil edino pravilno.
Zakaj?
Vedno bom športnik. Tudi če mi uspe postati poslanec, bom poslanec, ki bo v duši športnik. Šport me je naučil zelo veliko, med drugim me je naučil najpomembnejšo stvar – če želiš nekaj imeti, moraš nekaj dati. Moraš se boriti, če se ti kaj zdi vredno tvojega boja; kajti samo od sebe ne bo prišlo. In zdaj se počutim tako. Rad bi imel drugačno družbo, rad bi imel drugačno kulturo sobivanja in dialoga in rad bi imel drugačne ljudi, ki nas vodijo. Ne bom konkretno o imenih, že tako ali tako se bo po meni zaradi pomanjkanja prej omenjene kulture vsulo vse mogoče. Toda spomnim se pred leti, ko sem, ne glede na politično usmerjenost kogarkoli, videl svojega predsednika države, videl svojega predsednika vlade in pri tem čutil tisto, kar najbolje ubesedi izraz »Gospod Predsednik«. Oboje z veliko začetnico. To sem čutil. In tega dandanes ne čutim več. Ker se politiki ukvarjajo sami s seboj, s svojo stranko, s svojimi interesi – ne slišijo pa ljudi. Ljudje potrebujemo posluh, ljudje potrebujemo usmeritev, ljudje potrebujemo spoštovanje, ljudje potrebujemo pomoč, ne glede na to, kdo smo, kje smo in kakšni smo.
Težko bi vam kdo očital, da zvenite ideološko. Kdorkoli vas pozna, zagotavlja, da nikoli niste bili ideološki, da nikoli niste bili strankarski. Toda zagotovo se zavedate, da pomemben del slovenske družbe tega ne bo hotel sprejeti in vas bo vlačil po gnojnici trenutne realnosti?
Hočete reči, da me že vlači. Na tak ali drugačen način. Lahko vam povem, da sem se nekega dne usedel v avto z dobrim prijateljem in je beseda nanesla na mojo odločitev. »Ti že veš, zakaj to delaš,« mi je dejal in najprej sem ga razumel tako, kot sem ga želel razumeti. Nekako tako v slogu, kot sem vam razlagal v prejšnjih odgovorih. Potem pa sem, ko je zadevo ponovil večkrat, ugotovil, da želi povedati nekaj povsem drugega. Da moj dober prijatelj ne more razumeti in sprejeti tega, da bi samo rad nekaj spremenil. Da bi samo rad prispeval k temu, da se v tej državi ljudje ne bi kregali na osnovi take ali drugačne različnosti, različnih prepričanj ali različnih pogledov. Samo to, da bi se spoštovali, pogovarjali in v miru živeli vsak s svojimi mnenji. V tistem trenutku mi je dokončno »potegnilo«, kaj vse si morajo o meni misliti šele tisti ljudje, ki se z menoj ne strinjajo in niso moji prijatelji. A to me ni odvrnilo – ravno to me je še bolj prepričalo, v kako zelo skrb vzbujajočem okolju živimo. Kako je to mogoče? Kam gremo na tak način? In čeprav si ob vsaki taki izkušnji ponovim tisto ženino, »kaj mi je tega treba«, si ravno zaradi tega odgovorim, da je treba. V svoji vasi vidim, kam smo prišli. Vidim to razdvojenost, vidim to grozo, v katero smo prišli v zadnjih dveh letih. Edina svetla točka so mladi, ki temu v veliki meri vendarle kljubujejo in ki te norosti ne dovolijo. Toda mi v srednjih in zrelih letih smo se tako močno razšli, tako močno razdvojili, nekateri celo skregali.
Zagotovo vas je kdo iz okolice vprašal tudi, zakaj menite, da lahko svoje dosežete ravno na tej listi, na kateri ste. Zakaj niste – če ne razmišljate o levih in desnih – poiskali kakšne drugačne, tudi bolj lokalne možnosti?
Ves čas me sprašujejo točno to, a je moj odgovor vedno enak. Odločil sem se za tisto, kar se mi zdi najboljše v smislu, da se najbolj poistovetim in najbolj najdem. To mi je najpomembnejše. Poslušal sem vse, razmišljal sem o vsem in se odločil za tisto, v kar sem verjel in za kar sem bil prepričan, da mi lahko ponudi poligon za dosego ciljev. Potem pa sem poslušal kritike svoje odločitve in so mi o gospodu Robertu Golobu znali »slabega« povedati le to, da je imel visoko plačo. Kako zelo slovensko! Ivo Boscarol je nekoč dejal, da Slovenci oproščamo vse, samo uspeha ne. In če z uspehom pride višji dohodek, še toliko manj. V šali pravim, da v Sloveniji Luka Dončić ne more dobiti volitev, ni šans. Ko bi enkrat želel kandidirati, bi njegov sedanji uspeh in njegova sedanja plača nenadoma postala nekaj slabega. Požrli bi ga. Vsi bi govorili le o tem, koliko je zaslužil in koliko zdaj še namerava zaslužiti v politiki. To me pretrese. In pretrese me, ko me vprašajo, koliko lahko v politiki zaslužim jaz. Odgovor je, da nimam pojma. Še ženi nisem znal povedati. In me v resnici niti ne zanima. Jaz nisem tukaj zaradi tega. In jaz nisem tukaj, ker bi bil levi ali desni – ker nikoli nisem bil ne eno ne drugo. Jaz sem Dejan, jaz sem ljudski, jaz sem človek veselja in spoštovanja. Verjamem, da me družba potrebuje s takim pristopom. Ne verjamem pa, da trenutna politika tak pristop dopušča. In točno to bo treba spremeniti, to je moje poslanstvo.
V ringu ste prejeli udarce, a ste jih lahko tudi vračali. Če vas prav razumem, ste jih zdaj pripravljeni zgolj prejemati, da bi nekega dne živeli v državi, v kateri udarcev ne bi bilo?
Bo kar držalo. Pri tem je dobro, da sem iz časov kariere udarcev resnično vajen – pa ne samo tistih vidnih v ringu. Vajen pa sem tudi tega, da sem do vsakogar znal biti spoštljiv. Do nekoga, ki me je premagal, tako ali tako, pa tudi do koga, ki mi je metal polena pod noge. Če mi je uspelo vse to, resnično verjamem, da bom z vsemi temi učnimi urami športa in življenja zdržal tudi to, kar me čaka zdaj. Imam dovolj debelo kožo, pripravljen sem na udarce, pripravljen sem potrpeti karkoli in pri tem z iskrenimi nameni predstavljati drugačno pot. Ki bo združevala ljudi in preprečevala, da bi še naprej hodili v smeri, v kateri družba hodi zdaj. Oziroma vanjo drvi. To pa je smer, kjer demokracija obstaja zgolj v teoriji in kjer potrebujemo čim več podobno mislečih, ki želijo to spremeniti. Politiki in oblasti vrniti spoštovanje in čast, ki sem ju bil vajen iz boksa in športa nasploh. Kajti če sva že govorila o udarcih v ringu – kljub temu, na zunaj nasilnem elementu, je boks šport spoštovanja in časti, slovenska politika pa je trenutno nasprotje tega. Moja misija je to spremeniti. Če nas je več takih, ki bomo razmišljali tako, bodo naši pogledi prevladali. Morajo prevladati. In zagotovo nas je več takih, zagotovo smo v resnici država spoštljivih, prijaznih, svobodomiselnih optimistov. Naj se sliši njihov glas.
Z več mislimi ste že pogledovali v to smer, a naj vas vprašam povsem konkretno: smo po vašem mnenju v Sloveniji izgubili svobodo?
Nismo izgubili svobode v smislu iti ven, v smislu prostosti. Zagotovo pa korak za korakom hitro izgubljamo svobodo govora, svobodo razmišljanja, svobodo izražanja lastnega mnenja. Človeštvo je doseglo najvišjo točko svojega razvoja, v Sloveniji pa se igramo z omejevanjem tega, kaj kdo lahko reče in česa kdo ne sme reči. Ter drvimo v smeri omejevanja pogledov, mišljenja, svoboščin. To je nedopustno in to je treba spremeniti.
Ste sami tudi čutili v športu, da politika pride zraven le, ko se je treba fotografirati in zajahati populistični val evforije in pozornosti? Da politika vzame šport, ko ga potrebuje, in ne obratno – torej ko šport potrebuje njo?
Da. Lahko, prosim, napišete zraven tri klicaje? Da!!! Šport ne dobi marsičesa, kar potrebuje. Hkrati pa so vsi vedno zraven, ko pridejo največji uspehi in ko je treba izkoristiti veselje, srečo, ponos ljudi.
Kaj vi v politiki lahko naredite za slovenski šport?
Zagotovo je delati za slovenski šport in mu pomagati eden od mojih političnih ciljev. Želim se truditi vzpostaviti sistem, v katerem bi država znala prisluhniti potrebam aktivnih športnikov, a tudi poskrbela za športnike po koncu njihovih karier. Morda tukaj velja izpostaviti panoge, ki v času kariere niso tako finančno donosne, so pa zahtevale enako odrekanja kot donosnejše, uspehi pa so prav tako razveseljevali prebivalce naše države in jo risali na svetovni zemljevid. Taki športniki pogosto ostanejo preveč sami in bi neko podporo, neko potrditev, neko pomoč pri iskanju samega sebe potrebovali tudi, ko so stari 50 let in ko nase več ne lepijo množic. Marsikdo dobi občutek, da je med kariero zaradi svojih uspehov bil vse, nato pa postane en velik nič, za katerega ni nikomur mar. Ko pogledamo na slovenski šport kot celoto, politični vrh do njega kaže premalo spoštovanja, premalo dostojanstva – resnično ga ima samo za tiste trenutke priložnostnega izpostavljanja. Fotografiranja, če hočete.
Celoten intervju si lahko preberete v današnji izdaji športnega dnevnika Ekipa SN.
