Umetniški prispevek Bernarda k razvoju slovenske umetnosti je po mnenju umetnostnega zgodovinarja Tomaža Brejca mogoče označiti kot doslej najvidnejšo in najuspešnejšo sintezo načel modernizma z likovnimi iznajdbami postmodernizma. Sprva je ustvarjal v različnih kolažnih in asemblažnih tehnikah. Te slike objekti so bile po kompoziciji in uporabljenih gradivih blizu novemu realizmu.
V začetku 80. let minulega stoletja pa je kolažno tehniko povezal s poetično ikonizacijo krajinske podobe, vezano na istrski genius loci. Enega vrhov tega obdobja predstavlja monumentalna Materada, ki z asociacijami na roman Fulvia Tomizze sintetizira obdobje istrskih palimpsestov.
Slike iz 90. let odlikuje likovno visoko urbanizirana gradnja, ki spominja na cezannovski premislek o oblikovanju prostora in barvnega nanosa v krajinski podobi. Bernard je bil tudi umetnostni filozof, poznavalec zgodovine in teorije slikarstva, filozofije in literature. Svoje izvirno zasnovane spise s tega področja je zbral in objavil leta 2000 v knjigi Približevanja, leta 2008 je izšla še knjiga esejev Deleženja.
Bernard se je rodil leta 1937 v Celju. Po Šoli za oblikovanje v Ljubljani je študiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je diplomiral leta 1965 in leta 1968 končal še specialko pri profesorju Gabrijelu Stupici.
Več let je bil svobodni umetnik, leta 1985 je postal docent za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost, kjer je bil vrsto let redni profesor. Leta 2001 je bil na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti izvoljen za izrednega in leta 2007 za rednega člana.
Leta 1986 je prejel Župančičevo nagrado, leta 1987 nagrado Prešernovega sklada in leta 1989 Jakopičevo nagrado. Leta 1997 je prejel še Prešernovo nagrado za vrhunske dosežke v likovni umetnosti.
