Čim bolj sveža hrana, po možnosti pridelana ekološko, v našem okolju ter brez umetnih gnojil in škropiv, je pomembna tudi za naše zdravje. Zakaj se torej nič ne premakne? Trije inovativni mladi kmetje, ki so ta laskavi naslov dobili v zadnjih letih in kmetujejo ekološko, so nam povedali, kaj bi bilo po njihovem treba storiti takoj, da bi čim bolj povečali samooskrbo in s tem prehransko varnost.
Povezati je treba vse kmete!
»V Sloveniji bi lahko imeli veliko večjo samooskrbo s hrano. Vendar bi morali za to marsikaj spremeniti. Trenutni zadružni sistem ni v pomoč ne kmetom ne kupcem. Kmetijske zadruge ne opravljajo naloge, ki bi jo morale, ampak delujejo kot podjetja. Na prvem mestu bi bilo zato treba ustanoviti centralni sistem kmetijskih zadrug, ki bi povezoval kmete iz vse Slovenije. Potrebovali bi panožne, specializirane zadruge, ki bi pridelke od kmetov odkupovale po sprejemljivih cenah. Tako bi z večjimi količinami pridelkov imeli večjo pogajalsko moč in bi lažje dosegali višje cene pridelkov pri trgovcih. Kmetje bi tako imeli bolje organizirano pridelavo in odkup pridelkov, saj bi natanko vedeli, kaj pridelati in koliko. Tako bi se tudi več slovenskih kmetij odločalo za pridelavo zelenjave, ki jo je treba hitro prodati. Kmetijske zadruge bi obenem pridelke neposredno prodajale končnim potrošnikom, kar bi bilo dobro za oboje, tako kmete kot potrošnike. Če bi bil odkup pridelkov urejen po panožnih zadrugah, bi mladi kmetje raje ostajali na kmetijah in jih ne bi opuščali. Vse to bi vodilo v precej večjo pridelavo hrane na domačih kmetijah in v precej višjo samooskrbo v Sloveniji,« je prepričan Toni Kukenberger, univerzitetni diplomirani inženir zootehnike, ki je bil zaradi svojega inovativnega kmetovanja na ekološki kmetiji Kukenberger na Gorenjih Ponikvah pri Trebnjem z ekosirarno Kukenberger izbran za inovativnega mladega kmeta leta 2016. Glavna dejavnost njihove ekološke kmetije, na kateri živijo štiri generacije, je prireja ekološkega senenega mleka in njegova predelava v precej širok nabor izdelkov. Na kmetiji večino hrane zase pridelajo sami.
S premajhnimi kmetijami ne bo šlo
»Drugi največji razlog za opuščanje kmetij na Slovenskem in za manjšo pridelavo hrane so razdrobljena zemljiška struktura in premajhne kmetije. Strategijo v Sloveniji bi bilo treba usmeriti v povečanje števila srednje velikih kmetij, ki imajo okoli 50 hektarjev kmetijskih površin in so družinske. Na Dolenjskem je ogromno travinja, ki bi ga, kjer je to mogoče, lahko preusmerili iz živinoreje v pridelavo hrane za ljudi oziroma žit. Vendar to v Sloveniji ni pravilo. Veliko je namreč območij z omejitvenimi dejavniki, kjer lahko hrano pridelamo samo z živinorejo. Ne moremo imeti samo poljedelstva, tudi živinorejo je treba ohraniti, kmetije pa v vsakem primeru povečati.«
Prepričan je, da bi bilo marsikaj treba urediti na ravni države. »Kmetijsko ministrstvo bi moralo pomagati zgraditi močne blagovne znamke, ki bi bile v lasti kmetijskih zadrug in s pomočjo katerih bi lažje tržili slovensko hrano. V Sloveniji bi potrebovali enega ali dva logistična centra, ki bi pobirala pridelke pri kmetih ter jih dostavljala v trgovine. Če bi kmetje dobili vso to pomoč, bi se lahko usmerili v količinsko precej večjo pridelavo hrane. To bi zelo povečalo slovensko samooskrbo s hrano,« je še poudaril Toni Kukenberger, ki je zelo predan ekološki pridelavi hrane.
Čim bolj raznolik nabor pridelkov!
»Slovenija je čista dežela. Pri nas imamo vse možnosti, da bi pridelali dobro, zdravo ekološko hrano. Naša dežela je pravzaprav dežela majhnih kmetij in tega bi se morali bolj zavedati. Moja filozofija je, da bi morala biti kmetija na Slovenskem taka, kot je nekoč že bila. To je kmetija z veliko različnimi dejavnostmi, na kateri se prideluje zelo širok nabor pridelkov. Vsaka slovenska kmetija bi morala posaditi čim več sadnih dreves, gojiti zelenjavo čim bolj različnih vrst in sort, vzrejati krave, koze, kokoši, zajce, prašiče ... Za pridelavo bi morali izbirati avtohtone sorte rastlin in avtohtone pasme domačih živali, saj so te veliko bolj prilagojene na naše okolje in je potem kmetovanje uspešnejše. Biti bi morali bolj prilagodljivi in se ne usmeriti le v eno dejavnost, obenem pa se dobro povezovati z drugimi kmetijami. Tako bi bila vsaka kmetija veliko bolj samooskrbna, obenem pa bi lahko na enem mestu večji nabor različnih pridelkov ponudili končnim potrošnikom. Ti z ekološko pridelano hrano dobijo dosti več kot z intenzivno pridelano zelenjavo oziroma mesom. Tako bi manjše kmetije z več raznolikimi pridelki lahko več prispevale k povečanju skupne slovenske samooskrbe s hrano,« pa meni Gregor Slavec z ekološke kmetije Slavec, inovativni mladi kmet leta 2021, ki je prejel tudi evropsko nagrado za obuditev kmetijskega gospodarstva v Knežaku. Med drugim redijo cikasto govedo, drežniške koze, bovške ovce, štajerske kokoši, kranjsko sivko, ekološko kozje mleko pa predelujejo v sladoled. V njihovem malinjaku na leto pridelajo do 700 kilogramov malin, ki jih ročno oberejo in sveže prodajo. Dejavnosti so tako razpršili, da so skoraj samooskrbni. Obenem so izobraževalna in izletniška kmetija; rešitve v kmetijstvu radi pokažejo drugim.
Kupca bi moralo vse čakati na eni kmetiji
Pri povečevanju samooskrbe z domačo hrano ne bi smeli pozabiti na slogan, da je ekološko in obenem lokalno – idealno. »Morali bi si prizadevati, da bi kmetje čim več pridelane in predelane hrane kupcu ponudili lokalno. Pomembno je neposredno povezovanje kmetov in kupcev, ki bi jim morali kmetje večkrat prisluhniti in jim prilagoditi pridelavo pridelkov. Kupci danes nimajo časa, da bi se po posamezne pridelke odpravili na različne kmetije. Na kmetiji z zelo raznolikimi dejavnostmi in pridelki pa bi na enem mestu dobili vse, kar potrebujejo, in to je velika prednost. Tudi male kmetije bi se morale zato med seboj veliko bolj povezovati. V deželo bi morali vrniti zadružništvo, saj bi bila za majhne kmetije rešitev prav prodaja pridelkov in izdelkov preko zadrug. Država bi morala bolj podpirati tudi male kmete, saj pri nas ugaša preveč malih kmetij. Vse to bi pripomoglo, da bi pridelali več hrane in povečali samooskrbo.«
A to še ni vse. »Poleg vsega naštetega bi bilo treba bolj ceniti slovenskega kmeta in hrano, ki jo pridela. Bistveno več bi morali narediti za promocijo pomena samooskrbe. Premalo se zavedamo, da ni vedno vsega v izobilju in je zato pomembno, da čim več hrane pridelamo sami, saj smo sicer odvisni od drugih. Na državni ravni bi morali prebivalstvo izobraževati in spodbujati, da si lahko vsaj nekaj hrane pridela tudi samo na vrtovih. Vse to vodi do večje samooskrbe,« še meni Gregor Slavec, ki je prepričan, da nas pri povečanju slovenske samooskrbe čaka še precej dela.
Slovensko hrano zadržimo doma!
Na prvo mesto bi morali postaviti pridelavo hrane za slovenski trg, za domačega kupca. »Hrano, ki jo pridelamo v Sloveniji, bi torej morali zadržati na slovenskih krožnikih in prodajnih policah. Naša hrana je namreč kakovostna in sveža, vemo, kako smo jo pridelali in s kakšnimi dodatki. Jejmo malo, pa to kakovostno. A na žalost se pri nas premalo podpira in vzpodbuja slovenskega kmeta ter lokalno pridelano hrano, ki bi morala biti prva na prodajnih policah in nato šele uvoz po potrebi. Trenutno je na žalost ravno obratno. Zdaj gre pri nas veliko hrane v izvoz in za bioplinarne, zato bi se morali bolj osredotočiti na večjo pridelavo hrane za domačega kupca,« pa pravi Igor Paldauf z ekološke kmetije Paldauf v Vučji vasi, ki je bil izbran za mladega inovativnega kmeta leta 2019. Na kmetiji se ukvarjajo s pridelavo in predelavo žit ter oljnic, vzrejajo krškopoljskega prašiča slovenske avtohtone pasme in rjave kokoši nesnice. Pod blagovno znamko BeEko se povezujejo s številnimi drugimi kmetijami, saj je zanje prav povezovanje domačih kmetov izrednega pomena.
Na mladih svet stoji!
»V Sloveniji je še veliko možnosti za povečanje samooskrbe s hrano. Država bi morala bolj vzpodbujati kmete, da bi pridelali več hrane. Pri tem bi morala pomagati pri reguliranju cen pridelkov, ki bi omogočale delovanje in ohranitev kmetij. Kmetje smo preveč obremenjeni, saj mora vsak sam skrbeti za vse, od pridelave, prodaje do birokracije. Delo traja od jutra do večera, in to je eden od razlogov, zakaj mladi opuščajo kmetije. Veliko jih odhaja v tujino in si tam poiščejo službe. Država bi z večjimi spodbudami in prijaznejšimi razpisi morala bolj pomagati mladim kmetom, da bi ostali na podeželju. S tem bi preprečili opuščanje kmetijskih zemljišč. Na mladih svet stoji, tega bi se morali držati,« sklene Igor Paldauf.
