Dva metra visokemu mladeniču je bila žoga dobesedno položena v zibelko. »Mama Mojca prihaja iz Šempetra v Savinjski dolini in je bila odbojkarica. 60-krat je nastopila za jugoslovansko reprezentanco. Bila je tudi slovenska reprezentantka. Po končani karieri se je podala v podjetniške vode. V Mariboru ima že skoraj dve desetletji cvetličarno in dobesedno živi v rožicah,« o svoji mami pove Rok. Oče Peter, ki je iz Selnice pri Dravi, je bil prav tako od malega zaljubljen v šport. Do drugega letnika srednje šole je predano treniral smučanje, nato pa toliko zrasel, da mu nobene smuči in smučarski čevlji niso bili več prav, zato se je moral odločiti za drug šport. Našel se je v odbojki in tudi hitro prišel v reprezentanco. Na reprezentančnem srečanju v Kopru je spoznal lepo, visoko, prijazno in postavno Mojco. Hitro sta ugotovila, da sta za skupaj. Pred 28 leti se jima je rodila Miša, sedem let zatem še Rok. Peter je po končani tekmovalni karieri ostal v športu kot trener.
Žoga v zibki
»Tudi Miša je trenirala, a ker ni tako zrastla, kot sem sam, je kariero končala pri 22 letih. Zdaj je že zaposlena, poročena in nas je osrečila s prikupnima vnukoma oziroma nečakoma Maksom in Luko, ki ju imam neznansko rad, čeprav z njima zaradi obveznosti ne preživljam toliko časa, kot bi si želel. Velikokrat se doma šalimo, da sem jaz pri babici v Osilnici, kjer imamo manjšo kmetijo in odbojkarska igrišča, zavil podajat žogo, ona pa v štalo k živalim,« se muza mladenič, ki je žogo dobil v roke zelo zgodaj. Oče ga je, ker ni imel varstva, že kot mulčka jemal s sabo v telovadnico in tam je v kotu metal žogo, medtem ko je oče treniral dekleta. Ker mu je bilo všeč, je precej zgodaj začel trenirati tudi sam. Že kmalu so treningi postali normalen del njegovega življenja, čeprav ga starša nista silila k ničemur. »Oče je bil dolgo tudi moj trener. Na igrišču pa je bil samo trener, ki za ekipo želi najboljše, zato sva se nekajkrat sprla. Zame je bilo kar zahtevno krmariti med obema odnosoma. Verjetno tudi zanj ni bilo preprosto. Vendar mi je dal izjemno popotnico za življenje,« je hvaležen mladenič, ki sprva niti ni bil tako visok. Ob rojstvu je sicer bil malo večji od preostalih dojenčkov, v srednji šoli je meril 185 centimetrov, dodatnih petnajst pa je pridelal v zadnjih letih. Zelo je vesel, da je rastel počasi in sorazmerno, saj se je s tem izognil številnim poškodbam, kakršne so pestile druge zelo visoke športnike.
Sam in mlad v tujino
Potem ko je v domačem Mariboru dosegel, kar se je doseči dalo (ob vseh treningih in tekmah je še pridno hodil v šolo in končal gimnazijo), je od lani član prestižnega kluba iz Verone. »Po evropskem prvenstvu sem imel dva dni prosto, nato pa sem se preselil v Verono. Na začetku me je kar malo stisnilo pri srcu, kako se bom znašel, saj sem prvo leto v tujini, pa še sam, nisem poznal nikogar niti znal jezika. Na srečo so v klubu dobro poskrbeli zame, pa še trener, Bolgar, govori tudi srbsko, tako da je bilo nekoliko lažje. Nekaj mesecev pozneje pa že lahko rečem, da se v Veroni, mestu umetnosti, izvrstne hrane, Romea in Julije, počutim kot doma. Seveda sem se moral naučiti kopice stvari, ki so mi bile pred tem prihranjene, denimo pospravljanja, pranja perila in drugih 'malenkosti', ki jih običajno opravijo mame,« brez zadrege pove mladenič, ki zdaj že dobro govori italijansko. Nekaj je k temu pripomoglo tudi to, da njegovi soigralci, Italijani, pač ne razumejo najbolje angleško. Na srečo je Verona le štiri ure vožnje iz Maribora, tako da Mojca in Peter pogosto obiščeta sina, velikokrat pa na tekme pridejo tudi njegovi prijatelji, česar je zelo vesel. Oče pride skoraj na vsako tekmo, mama velikokrat in sta med najbolj glasnimi navijači. Sin pa ju lahko tudi že v skoraj tekoči italijanščini povabi v restavracijo na kosilo ali večerjo. Vendar stvari še malo niso preproste, uspehi namreč ne pridejo sami od sebe, temveč ima brutalne treninge.
Zagrizen boj za vsako točko
»Treniram vsak dan, nekajkrat tudi po dvakrat na dan. Potem pa so tu še tekme in reprezentanca. Vendar mi ni nič težko, saj vem, zakaj to počnem. Že kot majhen sem si dejal, da želim postati profesionalni odbojkar in osvojiti vse, kar lahko. Moja največja želja je zmagati na vsaki tekmi. Vendar pa ne gre vedno tako, kot si želim, in je včasih kar izziv, kako sprejeti poraze. Ko sem bil mlajši, je bilo huje, jokal sem in se jezil, zdaj pa sem odrasel in se s tem spopadam bolj zrelo. Porazov mi ni lahko sprejeti, vendar zdaj bolj razmišljam, kaj bi lahko še spremenil, da bi bilo bolje,« pove mladenič, ki ni odličen samo v športu, temveč tudi zelo podjeten. Skrb za svojo medijsko podobo je zaupal agenciji, ki mu organizira vse intervjuje, tako se lahko posveča samo svojemu delu – odbojki. Že zdaj pa razmišlja tudi o tem, kaj bo počel po koncu kariere. Svoje ime je že posodil jogurtom, njegovi oboževalci lahko kupijo njegove kape, puloverje, kmalu bodo še nogavice in druge stvari. »Veliko športnikov se po koncu kariere znajde v resnih težavah, ker se niso naučili, kaj z denarjem, ki so ga tako trdo zaslužili, ne poznajo osnov investiranja in grajenja svoje blagovne znamke. V prostem času se tako učim tudi tega, saj kljub temu, da sem mlad, moja kariera ne bo trajala večno. Že zgodaj si je treba postaviti temelje za naprej,« razlaga ambiciozni mladenič, ki zasluži veliko več od svojih vrstnikov, vendar ostaja skromen. Za življenje ne potrebuje veliko, pravi, stanovanje in hrano mu priskrbijo v klubu, za kakšno kavico ali pijačo s prijatelji pa mu nikoli ni žal dati denarja. »Ker tako veliko delam, nimam ravno takšnega življenja kot moji vrstniki. Zato sem toliko bolj vesel, kadar dobim proste dneve. Najraje jih preživim z družino, želel pa bi tudi potovati. Mikajo me topli kraji in eksotika. Pa tudi za dobro hrano z veseljem plačam. Italija ima še eno prednost – kamorkoli greš jest, je vse zares dobro, in tako razvijam še kulinarično širino,« pove športnik, ki ima za prihodnost jasno začrtane cilje – biti najboljši odbojkar na svetu. Ne misli se ustavljati, zaveda se, da lahko še zelo napreduje in se v marsičem izboljša. Na tem svetu želi osvojiti vse, kar se osvojiti da. »Sem na dobri poti in pri tem res uživam. Saj pridejo trenutki, ko si rečem, kaj mi je vsega tega treba, a ko pomislim, koliko ljudi mora vsak dan vsaj osem ur preživeti v službi, pa je nekateri niti ne marajo preveč, si rečem, da sem pravi srečnež, ker počnem nekaj, kar mi je res pri srcu. Potem se mi ni več težko truditi,« zaključi.
