Novice Svet24

Ta hip so najbolj glasni predstavniki najstarejših Slovencev, med njimi združenje za dostojno starost Srebrna nit. Njihova predsednica Biserka Marolt Meden je poudarila, da že ves čas opozarjajo, kaj je treba storiti za prepotrebne premike, ki bodo starejši populaciji vrnili dostojno življenje, a da so jih dozdajšnje vlade, vključno z aktualno, bolj zaobšle kot ne.

Kaj vse bi bilo treba urediti na področju skrbi za starejše, so v pisni obliki posredovali vsem parlamentarnim in tistim političnim strankam, ki so najavile udeležbo na volitvah, nekaj ključnih točk pa razkrili tudi nam. »Glavno vodilo pri iskanju rešitev glede skrbi za starejše mora biti spoštovanje dostojanstva in temeljnih človekovih pravic starejših. Pogoji za dostojno starost pa so medgeneracijska solidarnost, sodelovanje in predvsem močna socialna država z javnim zdravstvom, šolstvom in socialo ter dobro pokojninsko politiko, ki bo odpravila dolgotrajno revščino med starejšimi. Pričakujemo ne samo solidarnost med generacijami, temveč tudi pošten in zaslužen odnos do starejših,« je strnila Marolt Medenova.

Šimen Zupančič

Opozorila je, da imamo v Sloveniji cel kup resolucij in strategij, ki obljubljajo dostojno starost za vse, ampak da se kljub temu »soočamo z dvoličnostjo, družbenim izgonom starejših in istočasno poudarjanjem skrbi za starejše, ki so največja ranljiva skupina prebivalstva brez ustrezne sistemske podpore in politike. Od besed in papirjev je treba preiti k dejanjem. Dovolj imamo hvalisanja, katere vse drobtinice so namenili starejšim, sploh v zadnjih dveh letih, ko vemo, kako težko je epidemija prizadela starejše, še posebej v domovih za upokojence. Ta črni madež na »skrbi« za starejše nikoli ne bo izbrisan«, je dejala.

Katastrofalno stanje

Izpostavila je kadrovsko problematiko na področjih zdravstva in sociale ter vnovič opomnila, je treba nujno takoj sprejeti nove kadrovske normative za področji zdravstvene nege in socialne oskrbe ter urediti dostojno plačilo vsem, ki skrbijo za vse, ne samo starejše. Da bi se izognili prelaganju odgovornosti med ministrstvom za zdravje ter ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnost, pa zahtevajo samostojno ministrstvo za starejše.

Kandidatom so sporočili še, da se bo treba prej ko slej soočiti tudi z odpravljanjem vseh pomanjkljivosti, ki jih je pokazala revizija računskega sodišča, ko je preverjala, ali so bili vlada, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrstvo za zdravje uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva. »Revizija je namreč pokazala katastrofalno stanje na področju zagotavljanja dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva v zadnjih letih. Premalo je bilo narejeno za starejše v zadnjih dvajsetih letih, kar pa ne more biti opravičilo, da se s takšno prakso nadaljuje,« razlaga Biserka Marolt Meden.

Čakalne dobre in patronaža

Ne pozabi niti na zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je bil sprejet lani. Pričakuje, da bo doživel nadgraditev na način, »da bo res zagotavljal storitve dolgotrajne oskrbe na načelih solidarnosti vsem, ki jo potrebujejo, ne glede na kraj bivanja in debelino denarnica. Torej so nujne spremembe, ki bodo zagotavljale krepitev javne mreže, uvedbo zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, dostopnost različnih oblik storitev, da bo možna izbira in solidarnostno urejeno plačevanje«.

Našteje še nekaj poudarkov: krepitev pravic uporabnikov socialnega varstva in jim omogočiti soodločanje, zaustavitev privatizacije zdravstva in izboljšanje kakovosti bivanja v vseh domovih za starejše, zagotovitev več sredstev za dolgotrajno oskrbo iz državnega proračuna.

»Pričakujemo tudi sprejem zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga bomo letos vložili v parlamentarni postopek. Nujne so še izboljšave v zdravstvenem sistemu glede potreb starejših, med drugim v smislu izboljšave dostopnosti do zdravstvene obravnave na vseh ravneh: primarni, sekundarni in terciarni, skrajšati je treba tudi čakalne dobe.«

Po njihovem je nujno povečati tudi število negovalnih postelj v bolnišnicah na državni in regionalni ravni, sistemsko ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ker to zavarovanje ni solidarno, okrepiti patronažne službe na lokalni ravni, urediti in povečati pravice za starejše na področju zobozdravstvene oskrbe, ker so njihove potrebe po teh storitvah z leti večje. Poleg tega naslednji vladi nalagajo še, da razišče nepotrebne smrti v domovih za starejše med epidemijo in poišče konkretno odgovornost.

(Ne)vzdržen pokojninski sistem

Kaj pa naj bo v mislih naslednje vlade po mnenju Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS)? Po njihovih ugotovitvah bo treba zaradi številnih parcialnih rešitev v pokojninskem sistemu odgovoriti na temeljno vprašanje, kaj je pokojnina in na čem temelji. Prav tako bo treba rešiti zagonetko, kako ločiti socialne prejemke od pravic iz dela po obstoječem pokojninskem sistemu. Pri tem se sprašujejo, ali se bo prihajajoča vlada zavzemala za ohranitev obveznega zavarovanja kot temelja za pokojninski sistem ali bo dala prednost drugim oblikam varčevanja za varno starost.

Tako kot Srebrna nit ima tudi ZDUS več vprašanj, povezanih z zakonom o dolgotrajni oskrbi. Zlasti jih zanima, kako bo financirano uresničevanje zakona po letu 2025 v praksi. »Zakon namreč določa, da se bo dolgotrajna oskrba do leta 2025 financirala iz že obstoječih sredstev v ta namen, pri čemer bo razliko kril državni proračun. V letu 2025 pa je predvidena uveljavitev posebnega zakona o obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki naj bi uredil financiranje po letu 2025,« so povedali.

Nejc Falež

Zanima jih tudi, na kakšen način bo prihajajoča vlada reševala dileme ugotavljanja dejanske socialne ogroženosti državljanov, kdo so resnično socialno ogroženi ali  statistično ogroženi, kako bo  nagovorila starejše, da prevelika stanovanja zamenjajo za manjša, bolj ekonomična, še zlasti pa, kakšen bo njen pristop k financiranju  dostopnosti  z dvigali,  klančinami  in kako bo zagotovila dostojne stanarine v najemnih stanovanjih.

Podražite in preživetje

O naslednji vladi in s tem povezanih volitvah razmišlja tudi  zdravnica in humanitarka ter predsednica društva Humanitarček Ninna Kozorog. Ogromno je v stiku s starejšimi Slovenci ter dobro pozna njihove stiske in težave. Volitve vidi kot novo možnost, a ne nujno zmožnost za spremembe. »Navadno novosti resda prinesejo neki »reset«, ampak po drugi strani se na ničelno točko postavi marsikatera že začeta pot, ki pa še ni bila formalizirana, tako je treba marsikaj na novo doreči. Kar se  tiče starostnikov, menim, da ta trenutek želijo le preživeti v ekonomsko nestabilnem svetu, v katerem smo vsak dan znova soočeni s podražitvami,« izpostavlja.

Društvo Humanitarček kot zelo pomembno vidi avtomatizacijo pravic, ki senirojem pripadajo. Ugotavljajo namreč, da so nekatere, z zakonodajo že predvidene pravice zanje nedostopne, saj teh ne poznajo ali pa je sistem vlog zanje prezapleten. »Med pomembnejšimi, a slabo dostopnimi, je tudi varstveni dodatek. Ta je namenjen osebam, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere oni ne morejo vplivati. Dodatek v Sloveniji prejema le okoli 22.600 ljudi, čeprav pod pragom revščine živi 92 tisoč starejših od 60 let. Do leta 2012 so bili starostniki, ki niso prejemali zadostne pokojnine iz naslova svojega pokojninskega zavarovanja, upravičeni do t. i. starostne oz. državne pokojnine, ki je bila skoraj avtomatična kompenzacija do praga preživetja. Z veliko spremembo socialne zakonodaje leta 2012 pa so bile vrste pokojnin, ki niso izvirale iz plačil v pokojninsko blagajno, iz nje izključene. Tako je dodatek za tiste z najnižjimi pokojninami postal socialni transfer iz socialne blagajne, pogojevan z istimi pogoji kot druge vrste socialnih pomoči,« je opozorila Kozorogova.

Taka je realnost

Od leta 2012, nadaljuje, lahko za varstveni dodatek zaprosijo tisti, ki so trajno nezaposljivi ali nezmožni za delo, ali ženske, starejše od 63 let, in moški, starejši od 65 let, pa tudi ljudje, ki prejemajo denarno socialno pomoč ali pa bi tako pomoč lahko prejemali. »Denarna socialna pomoč kot tudi varstveni dodatek sta se z novim zakonom takrat sicer nekoliko zvišala, a ob spremenjenih pogojih. Skladno z novim zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev se je pri odločanju o upravičenosti do pomoči poleg dohodka posameznika ali njegovih družinskih članov začelo upoštevati tudi premoženje. S to spremembo je pravico do varstvenega dodatka izgubilo precej dotedanjih upravičencev. Še več se jih je dodatku prostovoljno odreklo, ker se je izkazalo, da je država začela bistveno dosledneje upoštevati zakon o  zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ta sicer že od leta 1976 otrokom praviloma nalaga dolžnost preživljanja staršev,« še razlaga Ninna Kozorog.

Sogovornica opozarja še na sodna prakso, ki je, da so dediči v dednem postopku državi morali vrniti prejeta sredstva upravičencev, sicer je država dolg lahko izterjala tudi z zaplembo deleža nepremičnin. »Dediči so tako s stanovanjem ali hišo svojih pokojnih staršev lahko razpolagali šele, ko so iz lastnega žepa ali iz zapuščine državi povrnili varstveni dodatek, ki so ga zaradi finančne stiske dobivali njihovi starši. Nova praksa je povzročila dramatično zmanjšanje prejemnikov, saj so starejši raje životarili v revščini kot obremenjevali svoje otroke po svoji smrti,« je povedala.

Ena Ninina želja

Že v prvem letu, torej leta 2012, razlaga, se je število prejemnikov varstvenega dodatka zmanjšalo s 46.752 na 10.217, kar pomeni 78 odstotkov. »Ureditev so nato popravili in od leta 2017 varstvenega dodatka ni treba vračati, vendar se še vedno število prejemnikov zelo počasi veča. Veljavna zakonodaja pri ugotavljanju upravičenosti do varstvenega dodatka med drugim (dohodki in premoženje) preverja tudi, ali si vlagatelj lahko zagotovi preživetje s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati. V tem primeru je praviloma potrebna notarsko izvršljiva pogodba med otroci in starši. Marsikdo si je ne more privoščiti, saj mora zanjo plačati vsak okoli 50 evrov. Velika težava so tudi družine s skrhanimi odnosi ali drugimi težko premostljivimi okoliščinami (otroci na prestajanju zaporne kazni, popolna izguba stikov, nasilje v družini, nekooperativnost otrok ...). V omenjenih primerih starostniki včasih do varstvenega dodatka ne morejo priti in životarijo v revščini,« je realnost.

»Če bi vse strnila v eno samo željo, za začetek naredimo pravice, ki jim pripadajo na papirju, dostopne tudi v praksi. Začnimo se zavedati, da je to generacija, ki je nedigitalizirana, a vedno znova to pozabljamo. To bo začetek, prvi korak k dostojni jeseni življenja, nato pa je treba razmisliti, kako bomo izvedli vse ostale korake (zamrznitev cen, energetika, osnovne trošarine, zakon o dolgotrajni oskrbi),« so sklepne besede Ninne Kozorog.