Novice Svet24

Epidemija covid-19 je razkrila, v kako slabem stanju je naš zdravstveni sistem. Na eni strani slabe plače, zgarani in demotivirani posamezniki, na drugi priviligirani zaslužkarji, ki hodijo po robu korupcije in mažejo ugled nekoč najbolj spoštovanega poklica. Temelj javnega zdravstva, družinski zdravniki, obupujejo in zapuščajo poklic. Na njihovih plečih se je reševala epidemija, medtem ko so se v nekatere zasebne zavode na račun testiranj stekale reke denarja. Pred nami so volitve in stranke so v svojih programih že nakazale, kako si predstavljajo rešitve. A poglejmo, kateri so največji izzivi, s katerimi se bo morala spopasti nova vlada, katerakoli že bo.

Sašo Švigelj

Najprej o plačah

Minister ali ministrica za zdravje in novi predsednik ali predsednica vlade se bosta morala najprej usesti za mizo s sindikati. Tako z zdravniškim sindikatom kot sindikati zdravstva in zdravstvene nege. Tema pogovora bo enaka: višje plače in boljši pogoji dela, ob tem pa dve popolnoma različni izhodišči. Zdravnikom je vlada namreč obljubila višje plače, a jih je ustavilo ustavno sodišče. Boj, ki ga bijejo zdravniki, ima tudi širši pomen za celoten državni plačni sistem, saj bi njihova izločitev iz enotnega plačnega sistema zagotovo pomenila tudi propad tega sistema. Kot so s stavko nakazali šolniki, se lahko obeta pravi cunami zahtev za višje plače.

Nagrade za bolj prizadevne

Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije, je ob predstavitvi težav zdravstva, ki jih bo morala nagovoriti nova vlada, poleg izhoda iz plačnega sistema izpostavila zahtevo, »da se razmerja med posameznimi poklicnimi skupinami uredijo na način, kot ga poznajo razviti in delujoči evropski zdravstveni sistemi«. Kot pomemben del teh razmerij je izpostavila tudi stimulativno nagrajevanje po rezultatih in količini opravljenega dela. »To je osnova za ohranjanje zaposlenih v zdravstvu znotraj javnega sistema,« je poudarila predsednica zbornice. Menijo tudi, da bi morali vzpostavili sistem, v katerem bi zdravnik lahko izbiral, ali dela kot javni uslužbenec ali kot zasebnik – samostojni zdravnik.

Sindikat zdravstva in socialnega varstva Slovenije

Pogovarjali smo se tudi z Ireno Ilešič Čujovič, predsednico sindikata zdravstva in socialnega varstva, pri katerem si prav tako želijo višjih plač za svoje člane. Menijo, da bi bilo plačni sistem  treba nadgraditi tako, da bi omogočal nagrajevanje, a ob tem zagovarjajo dejstvo, da je nujno, da zdravstvo ostane del enotnega plačnega sistema. »Delodajalci povedo, da s plačilom, ki ga lahko ponudijo, ne dobijo kadra, ki ga potrebujejo. A kljub temu menimo, da je treba ohraniti enoten plačni sistem, saj bi v primeru izstopa »večji« oziroma bolj profilirani poklici lažje prišli do boljši pogojev, drugi, manj izpostavljeni, pa bi potegnili kratko,« nam je povedala.

Financiranje zdravstva

Ob plačnih pritiskih se tako izpostavlja druga težava, ki jo bo morala urediti vlada. Gre za financiranje zdravstva. Zadnji dve leti sta na področju financiranja zdravstva zaradi epidemije popolni anomaliji. Pred pojavom novega koronavirusa je po dolgem času Zavod za zdravstveno varstvo ustvaril presežek, a hkrati so številni zdravstveni zavodi imeli izgube, pri številnih storitvah pa so se čakalne dobe, kljub nekaterim ukrepom, daljšale, ne krajšale. Nastajajoče luknje krpa država s posamičnimi posegi, a kot kaže, bi bile potrebne korenite spremembe. Nekateri jih vidijo v povišanju prispevnih stopenj in ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, drugi v financiranju iz proračuna, tretji bi odprli vrata zasebnim zavarovalnicam in zasebnemu zdravstvu. Irena Ilešič Čujovič meni, da bi morali urediti dodatno proračunsko financiranje zdravstva in uzakoniti »varovalko«, kot jo pozna pri svojem financiranju pokojninska blagajna. Torej če zavod posluje z izgubo, to pokrije proračun.

Javno ali zasebno?

Primož Lavre

Kot nam je povedal dr. Marko Noč, ugledni zdravnik, ki je večkrat opozarjal na korupcijo v zdravstvu in pomagal tudi urediti zmedo, ki je nastala pri nabavi ventilatorjev za predihavanje kovidnih bolnikov, je stvar zanj zelo preprosta: »Vzpostaviti je treba sodoben evropski model javnega zdravstva, v katerem poleg državnih ustanov delujejo tudi zasebniki koncesionarji. Za pacienta ne sme biti razlike, ali obišče koncesionarja ali javni zavod, storitev pri enem ali drugem pa plača Zavod za zdravstveno zavarovanje.« Isto meni tudi Irena Ilešič Čujovič: »Dejstvo je, da zdravstveni sistem potrebuje celovito reformo, začenši z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v katerem ni določena raven pravic, ki zavarovancu pripadajo, ampak je to prepuščeno Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), kar je unikum. In za tako ureditev je tudi ustavno sodišče odločilo, da ni v skladu z ustavo. Torej se absolutno zavzemam za javno zdravstvo, saj v trenutku, ko se mu odpovemo, ne zagotavljamo več pravic univerzalno, torej za vse, ampak priviligiramo bogatejše, ki si lahko privoščijo dodatna zavarovanja in nadstandard, tako da zagovarjam javno zdravstvo, v katerega štejem tudi zdravnike koncesionarje.«

Potrebno tudi zasebno zdravstvo

Irena Ilešič Čujovič ob tem poudarja, da bi bili sicer tudi tu potrebni določeni popravki. »Koncesionarji delujejo pod različnimi pogoji kot javni zavodi in v tem smislu je veliko elementov, ki bi jih bilo treba izenačiti. V primeru epidemije so tako breme nosili samo javni zavodi, koncesionarji pa ne,« razloži in doda: »Zavedam se tudi, da bo del zdravstva vedno v zasebnih rokah, s čimer ni nič narobe, ampak ne v delu, ki bi onemogočil dostop do zdravstva finančno šibkejšemu sloju prebivalstva.«

STA

»Dvoživke« anomalija ali nujnost?

Naslednja težava, s katero se bo morala ukvarjati vlada, je sistem tako imenovanih dvoživk, torej zdravnikov in zdravnic, ki so redno zaposleni v javnem sektorju, a hkrati delujejo tudi v zasebnem. Ravno na to je opozorila tudi Ilešič Čujovič: »To, da je v naši državi normalno, da je nekdo zaposlen v javnem zavodu in je zaposlen še na petih drugih koncih, pri koncesionarjih in zasebnikih, in se očitno zna klonirati, to pač ne gre. Potrebujemo junaka, ki se bo znal spopasti s tem nevzdržnim stanjem.« Zdravniki, združeni v skupini Zdravstvo.si, menijo, da so zdravniki, ki kot »dvoživke« izigravajo sistem, anomalija. Na svoji spletni strani tako predstavijo prav primer dr. Marka Noča: »Prof. dr. Marko Noč, dr. med., mednarodno priznani vrhunski strokovnjak, je v matični ustanovi šikaniran in mu je onemogočeno opravljanje posegov (TAVI), za katere je izučen, ker je opozarjal na nepravilnosti in korupcijo v svoji ustanovi; z dovoljenjem delodajalca pri koncesionarju opravlja po 20 posegov na mesec in tako pripomore k skrajšanju čakalne dobe bolnikov, pri katerih je smrtnost 20 odstotkov na leto, tako z delom pri koncesionarju rešuje življenje 50 bolnikov na leto. Prof. dr. Noč tako ustreza vaši definiciji dvoživke in zaslužkarja.«

Korupcija

Dr. Marko Noč je skupaj s še nekaterimi zdravniki, ki so javno spregovorili o korupciji pri nabavah zdravstvenega materiala, pripomogel k sprejetju nekaterih ukrepov, ki so, kot nam je povedal v telefonskem pogovoru, korak v pravo smer. Sprejete so bile spremembe zakona o javnih nabavah na področju zdravstva, ustanovljen je tudi Urad za centralno nabavo medicinskih pripomočkov in opreme, zdaj pa sledi implementacija zakona. V prihajajočem mandatu bomo videli, ali bomo tako zdravniki kot pacienti imeli koristi od novega urada in ureditve, ali smo dobili zgolj še eno birokratsko ustanovo, ki bo parkirišče za strankam zveste kadre, ki bodo skrbeli, da bodo nabave še naprej dobivali »pravi« ljudje. Kako pomembno je, da dobave dobijo »naši« in ne »njihovi«, smo lahko videli v primeru nabave medicinske in zaščitne opreme v času epidemije. 

STA

Kadrovska stiska

Kadri iz zdravstva odhajajo. V Sloveniji je kar 130 tisoč ljudi brez osebnega zdravnika. V času epidemije se je stanje še poslabšalo. Na nevzdržno stanje opozarjajo vsi, a hitrih rešitev ni. Delež BDP, ki ga namenjamo zdravstvu, je vedno nižji. Nizke plače, ki jih imajo predvsem mladi zdravniki na začetku svoje kariere, zdravnike silijo v tujino ali druge poklice. Zagotovo so del rešitve boljše plače, a hkrati tudi boljši delovni pogoji. Dr. Marko Noč meni, da bi se dalo del kadrovske stiske rešiti že z boljšo organizacijo delo in boljšim sistemom vodenja. Irena  Ilešič Čujovič opozarja, da je vzrok za kadrovsko stisko tudi demografska slika, ki je bolj ali manj enaka po celotni Evropski uniji in da ne moremo računati, da bi kadre lahko uvozili iz tujine. »Največ pozornosti je treba posvetiti delovnim pogojem, da bomo zadržali kader, ki ga potrebujemo, in stimulirati mlade v izobraževalnem procesu. Poiskati moramo tudi nove možnosti in s pomočjo novih tehnologij z obstoječimi kadri izboljšati pogoje,« meni Irena Ilešič Čujovič.