S prijateljema, s katerima je bil na smučanju, so se po tistem usodnem petku, 14. januarja, večkrat spraševali, kako je z Zdenekom, saj se je vse odvilo tako hitro, da si niso uspeli izmenjati kontaktov, je povedal mladi zdravnik Borut Gostiša. Po mesecih trdega dela z ogromno dežurstvi in nadurami na intenzivnem oddelku za covidne bolnike v novomeški bolnišnici je bil teden dni oddiha daleč stran od piskajočih aparatov in bele halje zanj zelo dobrodošel, da si malo napolni baterije – čeprav, poudarja, ima svoje delo zelo rad. Drugi teden v januarju se je s prijateljema odpravil v Dolomite. Ves teden jih je spremljalo lepo sončno vreme in so povprečno presmučali tudi do 75 kilometrov na dan. Dan pred odhodom domov pa se je zgodilo nekaj, česar vsi udeleženi verjetno ne bodo nikoli pozabili. »Malo po deveti uri zjutraj smo odložili nahrbtnike v smučarski koči in se spustili po strmini. To je bila naša prva vožnja tisti dan,« je povedal. Obetal se je torej še en lep smučarski dan. Peljali so se po črno označeni progi, torej najzahtevnejši, ki se je končala z zavojem v levo, tam je bila postavljena približno dva metra visoka varovalna snežna stena. Zadovoljno so drseli po sveže steptanem snegu, ko se je pred njihovimi očmi nenadoma odvila drama. Smučar pred njimi je nenadoma izgubil nadzor nad smučmi in se z vso silo z glavo zaletel v zamrznjeno sneženo steno. »Skoraj bi že odpeljali naprej, saj si nismo mislili, da je tako hudo, ko nas je ustavilo vpitje. Moški, ki se je zaletel v steno, je bil ves okrvavljen in ni dihal,« je dogodek opisal Gostiša, ki se mu je seveda zdelo povsem normalno, da s prijateljema priskoči na pomoč. Eden Čehovih prijateljev je bil sicer zdravnik, vendar je bil v takšnem šoku, da je vodenje reševanja v svoje roke prevzel Gostiša. »Ponesrečencu je iz ust in nosu tekla kri, bil je nezavesten, ni dihal in postajal je moder v obraz. V nekaj minutah bi lahko doživel srčni zastoj. Sumili smo na hudo poškodbo glave in vratu, zato ga nismo smeli premikati. Eden od njegovih čeških prijateljev je poskrbel, da je imel pri miru glavo in vrat, ko smo to stabilizirali, smo ga obrnili tako, da se mu je iz ust scedila kri, nato pa smo mu s prilagojenim trojnim manevrom dvignili brado tako, da se je jezik odlepil od žrela. Zdenek je zadihal in reanimacija k sreči ni bila potrebna. Po dvajsetih minutah so prispeli reševalci. Zaradi hudih bolečin je bil ponesrečenec nemiren, tako da ga nismo mogli spraviti v sani in smo počakali še petnajst minut na helikopter, ves čas pa spremljali njegove vitalne funkcije. K sreči smo bili ob pravem času na pravem mestu!« je Gostiša vesel, da se je vse srečno končalo. Naslednjo vožnjo so s prijatelji pretreseni nadaljevali v tišini, vsak s svojimi mislimi. »Vedeli smo, da ima moški hude poškodbe, in upali, da bo preživel.« Pozneje so večkrat pomislili na ta dogodek.
Ponovno rojstvo
Petintridesetletni Zdenek Šimek iz Telč, sicer direktor ene od čeških zavarovalnic, je navdušenec nad ekstremnimi športi. Med drugim se potaplja, kajta na snegu, se spušča po ekstremnih poteh z gorskim kolesom, smuča pa že od svojega šestega leta. Pri vseh podvigih se ni še nikoli resneje poškodoval niti ni razmišljal o nevarnostih, pravi. Do Kronplatza, kjer se je ponesrečil, je bil v tej sezoni že na petih smučiščih. »Na smučeh sem se počutil kot doma,« je povedal, še vedno pretresen nad nesrečo. Očitno je bil odločilen le trenutek nepazljivosti, da se mu je življenje za vedno spremenilo. Zadnje, kar se iz tistega usodnega petka spominja, je, kako so parkirali in se odpravili na smučišče. Potem pa se je znova zavedel šele tretji dan po nesreči, ko se je v bolnišnici v Bolzanu prebudil s hudimi poškodbami in v velikih bolečinah. Imel je številne zlome, med drugim orbite, nosne kosti, grudnice, ključnice, rebra, poškodovano arterijo v vratu, pretrgane kolenske vezi ... Šele po operaciji desne roke so se bolečine vsaj malo umirile. Po dveh tednih bolnišnice v Italiji je deset dni preživel še v bolnišnici na Češkem, zdaj pa je na dobri poti okrevanja, ki bo trajalo še vsaj šest mesecev, nam je povedal. Kaj natančno se je zgodilo, so mu seveda pozneje povedali prijatelji. Na žalost pa jim ni uspelo dobiti kontakta slovenskega zdravnika, ki mu je rešil življenje. Hvaležen, da mu je podaril še eno priložnost, si ga je želel poiskati, da se mu lahko zahvali v živo. Najprej se je zdelo, da bo to misija nemogoče, a je bil vztrajen. »Dva tedna sem zaman iskal po družbenih omrežjih. Nato sem se domislil in svojo zgodbo poslal na deset vaših pomembnejših Instagramovih naslovov. Že takoj drugi dan so se odzvali z Radia 1.«
Zahvala
Potem se je vse odvilo zelo hitro. Brat Boruta Gostiše je po naključju slišal objavo in o tem obvestil Boruta, ko se je ta iz Ljubljane peljal v službo v Novo mesto. Posnetek, ko se je Zdenek preko radijske postaje zahvalil svojemu rešitelju, je bil izjemno ganljiv. Ne samo zanju, temveč tudi za poslušalce. Sama sem obsedela v avtu in čakala na razplet zgodbe. Dočakala sem jo s solzami v očeh, prepričana, da jo je treba deliti! »Zelo sem vesel, da je Zdenek preživel, da okreva in celo že hodi! Bali smo se namreč tudi nevroloških posledic,« je kasneje povedal Gostiša. »Hvala bogu za znanje, da sem lahko pomagal.« S Čehom sta se potem slišala tudi zunaj etra in se dogovorila, da se ob prvi priložnosti srečata. Zdenek namreč dobro pozna Slovenijo, ne nazadnje je lani pri nas preživel poletni dopust. Obiskal je Piran, Portorož, Bohinj, Bled in Bovec, tam se je preskušal tudi v ekstremnih športih, pri katerih bo odslej veliko previdnejši. Opremil se bo z vsemi mogočimi zaščitnimi sredstvi, poslušal pa bo tudi opozorila svojega telesa, pravi. K nam bo prišel na dopust, če bo le mogoče, že to poletje, ko se želi v Ljubljani v živo zahvaliti Gostiši, ki bo prav gotovo za vedno imel posebno mesto v Čehovem življenju. Zaradi njega mu je življenje dalo novo priložnost!
