V literarnem delu Šurla ponuja vpogled v zakulisje slovenskih medijev, gospodarstva in politike od druge polovice devetdesetih let do danes. Razpiše se o stvareh, za katere bi mnogi raje videli, da bi ostale skrite. Med drugim razkriva slovensko novinarsko sceno, lažno solidarnost, ki se konča, ko se začnejo osebni interesi prepletati s političnimi, zato bo ob branju marsikdo zardeval.
Knjiga z naslovom Ozadje Reporterja in Maga je sicer knjižni prvenec Silvestra Šurle, ki ima za seboj skoraj četrt stoletja dolgo novinarsko in uredniško kariero. Na 384 straneh nastopa kar 560 bolj ali manj vplivnih posameznikov iz medijev, politike, gospodarstva in druge civilne družbe, kot so, če jih naštejemo le peščico, Borut Pahor, Janez Janša, Boško Šrot, Matej Makarovič, Jože Možina, Igor Pirkovič, Vinko Vasle in Miro Cerar.
Jezni klici in nagajanja
V knjigi med drugim razkriva: kdo je hotel preprečiti izid prve številke Reporterja in je novinarjem grozil, da jim bodo pobrali vse premoženje, zakaj je na uredništvo omenjene revije prišla žena odvetnika Mira Senice in kaj je povedala o aferi bulmastifi, o razburjenem klicu očeta Melanie Trump Viktorja Knavsa na njihovo uredništvo, pa tudi to, da je prav Reporter odigral ključno vlogo pri tem, da Zoran Janković ni dobil 46. glasu in sestavil vlade.
V knjigi je tudi odgovor na vprašanje, zakaj je Janša patološko obseden z Reporterjem in kaj vse je počel v ozadju, da bi ga uničil, kdo je Janševa »Mata Hari«, ki za predsednika SDS opravlja najbolj umazane posle v političnem in medijskem zakulisju, kdo je bil najeti bagrist, ki je nekega sobotnega jutra pred vhodna vrata časopisne hiše Dnevnik stresel tovor premoga ...
Janševi tviti
V enem od poglavij razkriva, da je bil Janša pogosto nezadovoljen tako s pisanjem Maga kot Reporterja. »Janša je imel z Reporterjem drugačne načrte; želel ga je vključiti v svoj novi medijski imperij Nova24TV, da bi nas tako imel lažje pod nadzorom,« je zapisal avtor knjige. Sledilo je več poskusov uničenja revije, je dodal. »Na Twitterju je Janša sledilce prvič pozval, naj ne naročajo revije Reporter (20. decembra 2016 se je odzval na naročniško akcijo, v kateri naročnikom podarjamo knjige, z naslednjim zapisom: 'In z vsako novo naročnino se bo denarnica tajkuna Odlazka še malo odebelila, vpliv F21 pa povečal.'), kar je v naslednjih letih ponovil še nekajkrat.«
Je pa, kot piše Šurla, Janša podobno kot pri Magu na prelomu tisočletja vsem svojim poslancem in vidnim članom SDS prepovedal kakršnokoli komunikacijo z novinarji Reporterja. »Intervjujev z njimi tako ni bilo več, saj so jih po Janševi direktivi odklanjali. Izjema je bil le Vinko Gorenak,« je dejal.
Raje metlo v roke
V knjigi Ozadje Reporterja in Maga avtor pravi, da v dolgoletni novinarski in uredniški karieri nikoli ni privolil v to, da bi mu politiki ukazovali, kaj lahko piše in česa ne. »Če bi bila ogrožena moja profesionalna avtonomija, bi se temu javno uprl, kot sem se na Magu, ko sta po reviji začela šariti nameščenca laškega tajkuna Boška Šrota Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek. Raje bi pometal cesto, kot pa se pustil politično instrumentalizirati,« se je pridušal.
V knjigi pripoveduje tudi, kako so potekali intervjuji z Janšo, kolikor jih je bilo, pa da ga je omenjeni snubil, naj se pridruži novemu medijskemu projektu, ki ga pripravlja, in da se mu bo oglasil, ko bo kaj več znanega. To se je tudi zgodilo. »Sredi januarja 2008 je pozno zvečer zazvonil moj mobilni telefon, na drugi strani je bil Janša, ki me je prosil za stacionarno številko, saj naj mobilno omrežje ne bi bilo varno pred morebitnim prisluškovanjem. Seveda smo ponudbo za zaposlitev na tem brezplačniku zavrnili iz več razlogov. Še najbolj nas je motilo, da je šlo za strankarski projekt, namenjen predvsem predvolilni propagandi, pri čemer kot novinarji nismo želeli sodelovati,« razkriva novinar in urednik.
V Ozadju Reporterja in Maga razloži tudi, zakaj je aktualnega predsednika vlade tako razburila kolumna v Reporterju, ki jo je prispevala Ana Jud. Omenjena novinarka je namreč vanjo napisala vse, kar ji je prišlo na uho, ter na koncu vse skupaj še izdatno posolila in popoprala.
Udbovski prijemi
V knjigi lahko preberemo tudi, da je Janša Šurli na enem od njunih srečanj dejal, da ima svojega človeka: »Vse vem, kaj se pogovarjate v uredništvu.« Da bi bil Janšev vohun na Reporterju, ki vodji SDS redno poroča, kaj kdo govori v uredništvu, ali da mu celo nosi natisnjeno e-pošto, si ni mislil niti v sanjah. »Takšne stvari je v bivšem režimu počela Udba, ko so njeni sodelavci po uredništvih vlekli na ušesa, kaj kdo govori čez komunistični režim. Bolj ko sem o tem razmišljal, bolj sem bil zgrožen. Nismo mogli verjeti, da bi Janša uporabljal takšne udbaške metode in se nato z njimi še celo hvalil. Poklical sem hišne računalničarje in jih vprašal, ali bi se dalo ugotoviti, ali je kdo vdrl v moj elektronski poštni predal. Odgovorili so mi, da je to mogoče, in me ob tem pobarali, ali sem spremenil vstopno geslo, ki so mi ga na začetku dodelili. Ne, nisem, pozabil sem,« je takoj obžaloval. »Prvotno geslo je lahko kdorkoli v uredništvu uganil, saj je bilo za vse novinarje generirano po enakem kopitu,« pripoveduje.
Zanimiv je tudi del, v katerem avtor piše, kako so predstavniki medijev na enem od sestankov, ki ga je sklical Janez Janša, bili priča njegovi zelo slabi volji, češ da mu ne pomagajo dovolj, čeprav so lahko le njemu hvaležni, da so bili imenovani na vse te uredniške in direktorske funkcije. Napet je tudi del, v katerem »obdeluje« Mira Cerarja, ki naj bi bil »pijan od oblasti«.
Tako jih odpravi prvak SDS in premier
Še najmanj težav od politikov pri intervjujih je delal Borut Pahor, »ki smo mu bili na Reporterju, ko je prevzel premiersko funkcijo, vse prej kot naklonjeni. Pahor posnetih intervjujev namreč pred objavo v tiskani obliki sploh ne avtorizira. Zaupa novinarjem, da bodo pravilno prenesli njegove besede, da ga ne bodo zmanipulirali. Pravo nasprotje pri tem je Janez Janša. Ne samo da je bila pri njem avtorizacija obvezna, pogosto je zahteval vprašanja vnaprej v pisni obliki, potem pa je nanje odgovoril kar pisno, pri čemer je odgovor na kako vprašanje, ki se mu ni zdelo primerno, tudi preskočil ali pa si je celo drznil spreminjati njihovo vsebino. Novinar je nato na intervju prišel le za nekaj minut, da je fotograf posnel slike, pa še za to mu je Janša odmeril čas. Včasih je potem v živo še odgovoril na kako podvprašanje, včasih za to niti ni bilo možnosti, saj je novinarju, ko naj bi delal intervju v živo, enostavno porinil šop papirjev z odgovori v roke, se zahvalil in odšel,« je zapisal.
