Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) se je v veliki vnemi po monopolizaciji trga s smetmi oziroma z njihovo predelavo namreč pogovarjalo samo z Boštjanom Averjem, SDS-ovim direktorjem embalažne družbe Slopak, ki, to zdaj ni več skrivnost, predstavlja izbranca vladne politike za ravnanje z odpadno embalažo, kot si jo predstavlja minister Andrej Vizjak oziroma njegovo ministrstvo.
Kljub obilju dopolnil, ki jih je ZOV-2 doživel na matičnem parlamentarnem odboru, in kljub temu da je parlamentarna zakonodajnopravna služba raztrgala predlog zakona, je ZOV-2 za ministrstvo »sistemski zakon na področju varovanja okolja, ki je nujno potreben tako zaradi neurejenih razmer na področju odpadkov kot tudi zaradi prenosa direktiv EU v slovensko zakonodajo«. Ker trenutni sistem po mnenju MOP ne zagotavlja odgovornega ravnanja z odpadno embalažo, po njihovem pa tudi ne dosega okoljskih ciljev, je glavni namen novega zakonskega predloga »spodbujati k zmanjševanju proizvedenih količin odpadkov ter vzpostavitev učinkovitega, preglednega in stroškovno optimalnega sistema ravnanja z odpadki«.
Brez jasnega odgovora
Ključni namen ZVO-2 je po besedah MOP prenos evropskih določil, »med njimi predvsem načelo krožnega gospodarstva« prek tako imenovane proizvajalčeve razširjene odgovornosti, z zakonom pa MOP želi rešiti težavo kopičenja kupov odpadne embalaže na dvoriščih komunalnih podjetij. Na vprašanje, ali mar za takšno stanje ni krivo dejstvo, da obstoječim družbam za ravnanje z odpadno embalažo MOP ni pravočasno izdalo dovoljenj, z MOP niso nikdar jasno odgovorili.
Stroke ni poslušal nihče
Predsednik Zveze ekoloških gibanj Slovenije (ZEG) Karel Lipič pojasnil MOP ne more jemati resno, pravi. »Potreba po implementaciji proizvajalčeve razširjene odgovornosti se v našem pravnem redu ni pojavila z danes na jutri. MOP je s tem seznanjeno že bistveno dlje časa, zadnje spremembe EU-direktive na tem področju so iz leta 2018 in odtlej je imelo ministrstvo nedvomno dovolj časa za pripravo ustreznega modela organizacije, ki bi za proizvajalce izpolnjevala obveznosti sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti.« Na to, da trenutni sistem ne deluje dobro, stroka po Lipičevih besedah opozarja že več kot deset let, »a je nihče ni želel poslušati. Če bi družbe dejansko kršile zakonodajo, kot razlagajo na MOP, bi država kot dober gospodar od njih najbrž že izterjala teh 12 milijonov evrov«, ki naj bi jih Slovenija plačala za odvoz nakopičene embalaže v letih 2020 in 2021.
Lipič vztraja, da je ZVO-2 slab predlog zakona: »V primeru ZVO-2 še kako drži rek, da papir prenese vse. Menim, žal, da kljub razlagam MOP o učinkovitosti, nujnosti in ustreznosti ZVO-2 ter kljub obljubam, da bo nov zakon uredil področje ravnanja z odpadki, zakon tega ne bo uredil. Daleč od tega.« Kot dokaz za svoje besede Lipič izpostavlja dogajanje na zadnjem parlamentarnem odboru za infrastrukturo: »Odbor je na prvem nadaljevanju seje sprejel dopolnila h kar 154 členom predlaganega zakona, in to lahko kaže samo na to, da je področje, v katerega posega zakon, izjemno kompleksno ter izrisuje sum, da predlagani zakon, ki ga želi aktualna vlada nujno in na hitro sprejeti še pred volitvami, ni najboljša rešitev.« To, da zagotovo ni najboljša rešitev, Lipič okrepi z dejstvom, da »stroka in okoljevarstvene organizacije pri pripravi zakona niso oziroma nismo sodelovali. To o samem zakonu pove vse.«
