Zoran, sožalje zaradi smrti vaše mame. Kako se spoprijemate z njenim slovesom?
Imela je bolezen, ki se je bojim tudi jaz – reče se ji demenca. Ko je ostala sama, za 18 let je preživela očeta, je demenca začela napredovati. V nekem trenutku nas ni več prepoznala, takrat je bilo jasno, da odhaja. Ta trenutek si sicer predstavljaš. A te preseneti in prizadene bolj, kot si misliš, da te bo. V bistvu se še vedno poslavljam od nje, to bo trajalo še nekaj časa. Sem pa vesel, da ne trpi več, da je ne boli več, da se je vrnila v večnost, kot se bomo vsi. Zdi se mi pomembno, da se ohranja naravni red – da gredo najprej ta stari, potem pridemo na vrsto mi, da se to ne preskakuje. Nihče ne sme pokopati svojega otroka. Dokler je ta red, potem je to pač naša usoda.
Zakaj se bojite demence?
Vidim, kako to pahne človeka v človeka nevredno stanje. Občudujem ljudi, ki so v pozni starosti duhoviti, bistri, radovedni, takšen bi bil rad tudi jaz. Če pogledam Milana Kreslina, ki je ravno dopolnil 94 let, pa Toneta Prosenca, prijatelja iz Kranjske Gore, ki jih bo letos imel devetdeset. To so ljudje, ki so ohranili prisebnost, smisel za humor. Ne delam si iluzij, vstopil sem v zadnjo četrtino svojega življenja, upam, da bo res četrtina, da bo trajala 20 let. (nasmeh) Za 20 let takoj podpišem vse pogodbe s katerokoli višjo silo. Upam, da bom doživel še veliko lepega. Upam, da zdrav in priseben.
Ali kaj počnete, da se boste izognili demenci?
Seveda, s tem, da sem čim bolj aktiven, fizično in umsko. To ohranjam z nastopanjem in pisanjem. Zaključujem svoj drugi roman; s tem je kar precej dela; berem, ostajam radoveden, učim se ravnati z računalnikom, telefonom, poskušam ostati na nivoju in zraven ohranjati stik. Fizično pa me v naslednjih letih čaka operacija na srcu, treba bo zamenjati zaklopke, upam, da se bo to dalo narediti »zunaj«, to zdaj že počnejo. Za nastope in za to operacijo moram ohranjati tudi fizično kondicijo. Stabilizirati želim prehrano, ki sem jo v zadnjem letu precej spremenil – postati moram spet do-cent. (Imeti do sto kilogramov, op. a.) Brez tega več ne gre, spoštovati je treba nutriste. Rad bi se spravil v garderobo izpred 20 let. Znanstvenike tega sveta, ki se ukvarjajo z izdelavo atomskih bomb in tankov, bi rad spodbudil, naj nam rajši naredijo nove notranje organe, ki se bodo dali zamenjati, ledvica, jetra, žolč.
Kako doživljate epidemijo covida-19? Videvala sem vas na petkovih protestih.
Petkovi protesti so načelno izražanje nestrinjanja z aktualnim načinom vladanja. Covid pa je najbolj zaznamoval mlado generacijo – to vidim pri sinu Črtu, ki je gimnazijec, covid mu je ukradel nekaj najlepših trenutkov srednješolskih let, njim bo treba pomagati, da nadoknadijo zamujeno. Upam, da bo spomladi tega konec. Porabil sem vse skrite zaloge, zdaj bom moral začeti prodajati nekaj stvari, da bom lahko plačeval račune. To je kruta realnost.
Kaj menite o cepljenju?
Cepil sem se trikrat, prvega januarja sem zbolel za covidom, ga v desetih dnevih v osami naše spalnice prebolel, tri dni sem se slabo počutil, v enem tednu sem bil spet na nogah, očitno sem imel lažjo inačico.
Kaj pa o vseh sprejetih ukrepih v zvezi s covidom?
Za nazaj je lahko biti pameten. Nekateri so v tem videli priložnost za zaslužek, drugi za uveljavitev političnih idej. Imeli smo pač smolo, da sta nas istočasno napadla dva virusa – eden bolezenski in drugi politični, in ju je bilo toliko težje prenašati. Za zdaj se zdi, da bi bilo bolj pametno, kot je ravnala naša nekdanja država pri črnih kozah – brez debatiranja je pocepila prebivalstvo. Po drugi strani razumem vsakega posameznika, ki ima pravico, da odloča o svojem telesu. To so stvari in odločitve, ki jih mora sprejeti vsak človek sam pri sebi, in to odločitev moramo spoštovati. Najprej smo počili po dolgem, na partizane in belogardiste, v drugem letu pa smo počili še po sredini, navpično, na cepilce in proticepilce. In zdaj imamo resno težavo – zavestno organizirati se in odločiti ter vzeti usodo v svoje roke. Upam, da bodo te volitve prinesle spremembo in da bo v tistem času tudi bolezen prebolena.
Da bosta izginila oba virusa. (smeh) So petkovi protesti dosegli svoj namen?
Tisti prvi, kolesarski del protestov je bil izredno duhovit. Inštitut 8. marec je lučka na koncu tunela. Zdi se mi, da so ti mladi ljudje, zbrani okrog nevladnih skupin, naša prihodnost. V svojih zadnjih albumih, ki sta končno izšla, tudi v obliki LP-plošč, sem v besedilih zavestno stopil v bolj intimno, poetično sfero in sporočil, da sem boj za boljši jutri prepustil mlajšim generacijam. To ne pomeni, da ne bom več kritičen ali da ne bom več povzdignil glasu za resnico, ampak pomeni, da čutim, da prihaja čas za spremembe, in te spremembe bodo izvajali mlajši, ljudje nove generacije. Odločitev ni bila enostavna, a mislim, da je bila pravilna.
To pomeni, da ste se sprijaznili z »zrelostjo«, s svojo zadnjo četrtino?
Točno to. Sprijaznil sem se, da je to del življenja. Znam se pa tudi pohecati iz tega, kako moder sem postal v preteklih šestih desetletjih. Odstopam prostor. To je poziv mlajšim kolegom in novim generacijam, da prevzamejo stvari v svoje roke, to ni umik.
Kaj pa družinski klan Predinovih, ko sedete za mizo, kako teče vaš pogovor o politiki? Se krešejo iskre?
Pri nas doma se ne pogovarjamo kaj dosti o politiki. Intenzivnost njihovega razmišljanja o teh stvareh pa je zelo različna.
Kakšna pa so sicer vaša srečanja?
V polnem številu se že težko zberemo, ko pa se, je zelo veselo in pestro. To je moje največje bogastvo, velika družina, pet otrok in pet vnukov.
Na kaj pa ste pri svojih otrocih najbolj ponosni? Na njihovo ustvarjalnost, morda kritičnost?
Najbolj sem ponosen, da mi je v njih uspelo uveljaviti neke osnovne principe: vsi fantje so gentlemani, spoštujejo starejše, vzgojeni so tako, da vzbujajo pri ljudeh prijetne občutke in vtise. Vsi so ustvarjalni, vsak na svojem področju, imajo več talentov. Najbolj me razveseli, ko odkrijem, da imamo radi podobne stvari, najljubše pisatelje na primer, slikarje, glasbene skupine, športnike. Potem pa pridejo razlike. Ogromno vlogo pri vzgoji je imela tudi Barbara, otroci so se z njo bistveno lažje pogovarjali kot z mano, jaz sem pri komunikaciji bolj »štorast«. Zato imam veliko srečo, da jih je znala Barbara povezati tako, da danes dobro funkcioniramo, da smo povezani.
Otroci gredo najprej k njej, zanimivo.
Tako je, njene antene so dosti bolj občutljive od mojih.
Je ljubezen do otrok različna od ljubezni do vnukov?
Do otrok si bolj odgovoren in kritičen, do vnukov pa ne. Oni ti lahko sedijo na glavi, jedo čokolado pet minut pred kosilom in tam se jaz raztopim kot sladoled. A ko bodo enkrat pubertetniki, bomo spremenili pravila igre. (smeh) Če me bodo upoštevali, seveda. Še svoje otroke sem vzgajal različno, saj sem bil različno star, ko sem jih imel. Zdaj se je prvič v zgodovini zgodilo, da otroci vedo več kot njihovi starši. Otroci nas učijo stvari. Pri teh stvareh je modrost samo ovira. Obvladam tretjino tega, kar se da narediti s telefonom in računalnikom, drugi dve tretjini sta trda tema. Črt nekaj napravi v pol minute, jaz pa potrebujem debelo uro. In sem hvaležen najmlajšima sinovoma, da si vzameta čas zame in me učita. (smeh)
Ste kantavtor, pisatelj, ustvarjalec, imeli ste dva razprodana koncerta v Cankarjevem domu, a pravite, da boste načeli zaloge oziroma začeli prodajati stvari. Kaj menite o tej situaciji?
Mi smo najbolj kaznovani z boleznijo in z obema virusoma. Prvim so nam prepovedali nastopanje in zadnjim nam bodo dovolili vrnitev na rockovske odre. A nekako sem se znašel, in če hočem preživeti, moram ponuditi serijo različnih koncertnih programov, če me povabijo v klub za sto ljudi, grem tja sam s kitaro, če je prostora za 300 ljudi, grem v duetu, če je sedeča publika, jim ponudim akustičnega Lačnega Franca, če je trg ali poletna prireditev, jim ponudim rockovski koncert ... Na Hrvaškem in v Srbiji najdem dovolj sorodnih duš in centrov, da lahko od tega živim, upam, da se bo umirila tudi Bosna ... To je moja formula preživetja. Huje je pri kolegih, ki so zaprti v Slovenijo in jih čas rine na obrobje.
Kaj pa menite o revščini v naši državi? Bi država res lahko ukinila revščino, če bi tako hotela?
Neoliberalizem v spregi s populizmom je v zadnjih 30 letih rodil sadove – kapital je vzgojil volivce in potrošnike na svoj način. Vedno več ljudi opozarja in poziva in pravi, razmišljaj s svojo glavo. Čeprav nas sistem ni tako vzgajal, ravno nasprotno: »Verjemi reklamam, pusti nam, da mislimo namesto tebe, bodi veren, ljubi svojo domovino in ubogaj gospodarja.« Populizem najbolj nesramne sorte pač. Zato prihaja do lakote. Dolgo vrsto let sem v Petki (dobrodelnem društvu Petka za nasmeh, op. a.) in sramota je, da država mora imeti Petko. A ni druge, kot da smo optimisti. Inštitut 8. marec bo pometel s starimi praksami, 40 let pozneje bomo morali narediti tisto, česar nismo uspeli prej – postati bomo morali nevtralni, izstopiti iz Nata, s tem bomo prihranili milijone in milijone, ki jih Nato zahteva od nas. Uvesti bomo morali socialne korektive, mogoče temeljni dohodek, in ustvariti pravičnejšo družbo. Potem bomo lahko prosperirali. Namesto da se silimo in hlapčujemo v višegrajski skupini, se rajši povežimo s Skandinavci.
