Iz Mišev, zaselka vasi Dekani, je do devet kilometrov oddaljenega Kopra nemogoče priti brez avta. Ko sem bila še gimnazijka v Kopru, je pri meni ure in ure bivakiralo kar nekaj sošolcev in čakalo na redke avtobuse ali starše, da jih pridejo iskat. Študent iz Bovca se do Kopra z avtobusom vozi pet in pol ali šest ur, pri tem prestopi enkrat ali celo dvakrat. Avtobusne vožnje trajajo med uro in pol ter slabima dvema urama in pol iz Kopra do Ljubljane (11,1 evra), od Maribora do Ljubljane pa slabi dve uri (11,6 evra). Vlak vozi petkrat na dan iz Kopra v Ljubljano, petkrat nazaj, za vikend štirikrat na dan, železniške povezave med Mariborom in Ljubljano so veliko pogostejše. Vožnja iz obeh krajev v prestolnico traja nekje dve uri in pol in stane 9,6 evra.
Dve uri vožnje pred osemurnim delavnikom in po njem je ogromno, ni čudno, da ne moremo brez avtomobilov. Že vsakdanja avtomobilska vožnja v Ljubljano iz Kopra, Maribora, Kočevja, ki s prestolnico še vedno ni povezano s hitro cesto ali avtocesto, ali katerega drugega oddaljenega kraja je utrujajoča. Pri javnem prevozu je problem tudi v tem, da je, zlasti med manjšimi kraji, treba veliko prestopati in čakati na naslednji vlak ali avtobus, kar vožnjo zelo podaljša in podraži. Tlak nam znajo dvigniti tudi mestni avtobusi, zlasti v Ljubljani, kjer radi zamujajo prav zaradi premnogih osebnih vozil na cestah. Po podatkih ACEA je bilo konec leta 2019 v Sloveniji v uporabi 1.373.563 vozil, to je 598 na tisoč prebivalcev (povprečje v EU je 531). Manj kot 20 odstotkov slovenskih gospodinjstev je brez avtomobila.
Grem s Prevozi
Prevoz.org je spletna stran, na kateri se Slovenci z različnih koncev države dogovarjajo za prevoz. V pogovoru ji običajno pravimo preprosto Prevozi. Za zelo priljubljene poti je vsak dan objavljenih ogromno prevozov, in to ob raznih urah. Vozniki pobirajo in odlagajo sopotnike na različnih lokacijah, mnogi tudi po dogovoru, kar je luksuz, ki ga javni prevoz preprosto ne more zagotoviti. Za prevoz od Kopra do Ljubljane so včasih računali pet evrov, zdaj večinoma računajo šest. Pred dobrimi desetimi leti je krožila lažna govorica o inšpektorju pod krinko, ki je oglobil voznika. Spletna stran nato nekaj časa ni delovala, da bi zaščitila svoje uporabnike, a je bila po pojasnilu tržnega inšpektorata, da ne krši nobenega zakona, ponovno vzpostavljena. Tomislav Milenkovič s prevoz.org nam je povedal, da je na spletni strani na dan objavljenih okoli 1300 prevozov. V mnogih evropskih državah, pa tudi v nekaterih drugih, na primer v Mehiki in Indiji, deluje BlaBlaCar. Gre za francosko podjetje, ki deluje podobno kot prevoz.org, a računa približno 20 odstotkov provizije.
Prevozniške zgodbe
Na Prevozih, ki sem jih uporabljala pet let, sem poleg drugih študentov in dnevnih migrantov srečevala upokojence, ki so se peljali k zdravniku ali pazit vnuke, ter popotnike in tujce. Včasih so poleg mene potovali hišni ljubljenčki, spet drugič zabojčki sadja in zelenjave, ki jih je voznica šla prodajat na ljubljansko tržnico. Prevozi znajo biti tako pustolovski, da si včasih kar živčen, preden se usedeš v avto. Praktično vsak, ki jih je kdaj uporabljal, ima kakšno zanimivo anekdoto. Vozila sem se z ljudmi, ki so med vožnjo telefonirali, pisali sporočila, kadili in celo pili pivo, vozili prehitro, tudi če je snežilo, nabijali glasbo na ves glas in z eno roko plesali, tudi ko je pihala burja. En sopotnik mi je poskušal prodati svojo avtorsko knjigo o Hare Krišni. Slišala sem zgodbo o voznici, ki je tako slabo vozila, da ji je eden od potnikov ponudil dve možnosti: da ga odloži na prvi bencinski črpalki ali pa sede za volan namesto nje. Na koncu je srečno pripeljal do Ljubljane, ona pa se je zjokala in priznala, da je šele pred kratkim naredila vozniški izpit. Na srečo je večina ljudi normalna in varno vozi. Razen manjših nevšečnosti, kot na primer nabito poln avto in nahrbtnik na kolenih, sem s Prevozi imela dobre izkušnje. Poleg tega se je pogosto zgodilo, da sem tam srečala kakšnega starega znanca.
Borba za vstop na vlak
London je sicer neprimerljivo večji od Ljubljane, a njegov mestni prevoz odlično deluje. Imajo podzemno in nadzemno železnico, dva železniška sistema, avtobus, tramvaj in celo ladje ter gondolo. Prevoz sicer ni prav poceni, je pa vse vrste prevoznih sredstev mogoče plačati s kartico Oyster ali z bančno kartico. Čeprav je na številnih podzemnih postajah pred začetkom in po koncu delovnega dne neizmerna gneča, tako velika, da je kdaj treba počakati več vlakov, so ti tako pogosti (prihajajo na nekaj minut), da še vedno vse dokaj gladko teče. To je tudi edina situacija, ko Britanci ne stojijo mirno v vrsti; vstop na vlak so si pripravljeni priboriti tudi s komolci. London ima poleg tega nočne avtobuse in celo podzemno linijo, ki deluje ob nočnih urah. Združeno kraljestvo ima dobre povezave tudi med mesti, tako z vlaki kot avtobusi. Leta 2019, ko je še bilo del EU, je bilo glede na zgoraj omenjeno lestvico s 528 avtomobili na tisoč prebivalcev na trinajstem mestu.
Ker sem bila navajena na London, me je metro v Valencii sprva razočaral, saj vlaki tam prihajajo približno vsakih petnajst minut. A Valencia je veliko manjša in preprosto ne potrebuje toliko vlakov, ima pa tudi tramvaj in avtobus. Vse je dokaj poceni in deluje na enotno vozovnico. Španija ima tudi dobro razvit železniški sistem tako s hitrimi in dražjimi vlaki kot s počasnejšimi in cenejšimi. Z vlaki AVE je mogoče iz Valencie v dobrih 300 km oddaljen Madrid priti v manj kot dveh urah. Nekatera mesta sicer niso povezana z vlakom, temveč le z veliko počasnejšimi avtobusi. Španija je s 533 avtomobili na tisoč prebivalcev na dvanajstem mestu.
Zastonj javni prevoz
Trenutno sem v Dublinu, kjer je javni prevoz v teoriji sicer dokaj dobro organiziran, v praksi pa velikokrat razočara. 1,43-milijonsko mesto se ponaša z avtobusi in tramvaji – slednji so zanesljivejši, pa še ti včasih zamujajo ali ne pridejo. Oboje se plača z enotno vozovnico Leap Card. Gneča na cestah ob petkih in nedeljah popoldne naredi vozni red popolnoma neuporaben, avtobusi lahko zamujajo po celo uro. Vsa večja mesta so z Dublinom povezana z avtobusom in/ali vlakom, problem pa je v tem, da jih veliko niti z avtobusom ni povezanih med seboj, zaradi česar je treba potovati prek Dublina. Irska je s 443 avtomobili na tisoč ljudi na 23. mestu v EU.
Luksemburgje februarja leta 2020 kot prva država na svetu uvedel brezplačni javni prevoz. Luxembourg, glavno mesto Luksemburga, ima tako tramvaj kot avtobuse, čeprav ima le okoli 115 tisoč prebivalcev (pred pandemijo je imel tudi približno 200 tisoč dnevnih migrantov iz obmejnih držav). Druga mesteca in vasi v državi nimajo dobrih povezav (ne s prestolnico ne med seboj); avtobusov je malo, odpovedani vlaki pa niso nič nenavadnega. Težko je reči, ali je brezplačni prevoz imel velik vpliv na število potnikov, saj so ga uvedli, ko je velika večina ljudi začela delati od doma zaradi pandemije, kar mnogi počnejo še danes. V lanskem letu so sicer opazili povečanje števila potnikov na obnovljenem tramvaju v prestolnici, se je pa zmanjšalo število potnikov na vlakih in povečalo število avtomobilov na cestah.
Proti avtomobilskemu onesnaževanju so se na podoben način kot v Luksemburgu leta 2018 odločili boriti v francoskem mestu Dunkirk. Poleg tega, da so avtobusni prevoz naredili brezplačen, so izboljšali storitev, in število potnikov se je povečalo za več kot 60 odstotkov. Veliko manj uspešni so bili s podobnim poskusom v Talinu, kjer pa storitve niso izboljšali. V Barceloni so dele centra preuredili tako, da avtomobili tja več ne morejo, v Oslu pa imajo zasebni avtomobili prepoved vožnje po središču. V Mexico Cityju so eno soboto na mesec avtomobili prepovedani, v New Delhiju pa so prepovedali registracijo dizelskih avtomobilov.
Dolgo pričakovana posodobitev
Zadnje čase se veliko govori o novih dvopodnih potniških vlakih, s katerimi je že mogoče potovati po Sloveniji. Vlakov KISS švicarskega proizvajalca Stadler je trenutno deset, do leta 2024 pa naj bi skupno imeli 72 novih vlakov. Dosegajo hitrost do 160 kilometrov na uro, imajo prostor za najmanj deset koles, dostop do spleta, električne vtičnice in dva prilagojena prostora za osebe z omejeno gibljivostjo. Vsi vlaki so nizkopodni z izvlečnimi stopnicami ter prilagojeni slepim in slabovidnim, gluhim in naglušnim ter invalidom. Jeseni naj bi povsod po državi delovali kartomati, vozovnice je sicer do 30 dni vnaprej mogoče kupiti tudi po spletu, z mobilno aplikacijo, na vlaku in na prodajnih mestih.
Na Arrivi so nam povedali, kako trenutno deluje sistem vozovnic integriranega javnega potniškega prevoza (IJPP), ki se delijo na dve kategoriji: subvencionirane (za dijake in študente) in nesubvencionirane (za vse druge). Slednje se nato delijo še na cenejše imenske in dražje neimenske, nato pa še na enkratne, dnevne, tedenske, mesečne in letne. Upokojenci, osebe, starejše od 65 let, invalidi in vojni veterani imajo pravico do brezplačne medkrajevne vozovnice, obstaja pa tudi 75-odstotni vikendpopust za družine in skupine. Dijaki in študenti lahko ob nakupu medkrajevne vozovnice doplačajo za mestni prevoz, vendar le v Mariboru ali Ljubljani, ta je upravičencem do brezplačnega prevoza na voljo zastonj. Preostale vozovnice IJPP ne omogočajo prevoza v mestnem prometu, IJPP poleg tega ne omogoča niti pologa denarja, ki bi ga mogoče le le v Kopru in Piranu, ki trenutno nista del sistema IJPP.
Vse skupaj deluje nekoliko komplicirano; upajmo, da bo sistem kmalu poenostavljen in bo tako medkrajevni kot mestni promet prešel na enotno vozovnico oziroma vsaj na možnost pologa denarja. Morda ne bi bila slaba niti londonska rešitev plačevanja z bančno kartico. Kar se tiče hitrosti, pa bi bil prevoz z vlakom seveda hitrejši, če bi poleg novih vlakov imeli še dvotirne ključne proge v Ljubljano. Mestni prevoz v prestolnici pa bi morda res izboljšala ponovna uvedba tramvaja, za katero se vsake toliko pojavi ideja.
