Kaj najpogosteje zavarujemo? »To je vsekakor naš jekleni konjiček, ker je tovrstno zavarovanje obvezno. Pogosteje kot pred leti se odločamo za zavarovanje stanovanj in hiš, v porastu pa so tudi zdravstvena zavarovanja, saj postavljajo Slovenci zdravje na prvo mesto,« začne Samo Ravnikar, ki pravi, da ima zavarovano prav vse: avto, stanovanje, ima nezgodno, turistično zavarovanje, pa tako imenovano zavarovanje specialistov itd. V okviru zavarovalnice tudi varčuje za pokritje pokojninske vrzeli, saj so zavarovalnice z davčnega vidika najbolj optimalna možnost.
Preberite drobni tisk!
Opaža, da se nam zdi zavarovanje premoženja čedalje pomembnejše. »Žal pa na terenu opažam, da ogromno ljudi svojega premoženja nima pravilno zavarovanega. To se največkrat pokaže, ko pride do škode. Ampak takrat je prepozno.«
Pravi, da je tako zato, ker zavarovalni zastopniki ne informirajo dovolj dobro svojih strank. »Lahko imaš, denimo, hišo zavarovano za primer požara, vloma, potresa itd., ne pa za udar strele ali izliv vode. Ali pa imaš nepremičnino zavarovano za prenizko vrednost. Ko se zgodi nesreča, zato ostaneš praznih rok oziroma dobiš manj, kot si pričakoval.« Zato vsem svetuje, da natančno preberejo pogodbo, tudi drobni tisk, preden jo podpišejo.
Divji zahod
Pri nas je še ne dolgo nazaj na področju zavarovalništva vladal pravi Divji zahod, pove Ravnikar: »Vse se je delalo zelo po kavbojsko, saj so po terenu hodili zavarovalni zastopniki in ljudem prodajali zavarovanja, ki jih mogoče sploh niso potrebovali. Veliko agentov tudi ni imelo licence za zavarovalno zastopanje.«
Vesel je, da se stanje izboljšuje – tudi po zaslugi številnih kontrol Agencije za zavarovalni nadzor in pritožb ogoljufanih ljudi, ki so o tem spregovorili v medijih.
»Od vsakega zavarovalnega agenta, ki pride k vam in vam ponuja različna zavarovanja, lahko zahtevate, da vam pokaže – v skladu s 545. členom Zakona o zavarovalništvu – kdaj je opravil licenco, kakšna je številka njegove licence in za katere zavarovalnice dela,« svetuje in doda, da je dolžnost vsakega zavarovalniškega agenta, da stranko najprej natančno izpraša, kaj si želi, šele potem ji ponudi pogodbo v podpis.
To določajo tudi evropska pravila. »Gre za tako imenovano Direktivo evropskega parlamenta in sveta iz leta 2016 o distribuciji zavarovalnih produktov, ki, da bi zavarovala potrošnike, od zavarovalnic izrecno zahteva, da strankam nikakor ne smejo prodati zavarovanja, ki ga ne potrebujejo, razen če takšno zavarovanje kljub opozorilom zavarovalnega zastopnika stranka sama zahteva.«
Še enkrat poudari: »Zavarovalni zastopnik mora stranko seznaniti ne le s tem, kaj ima zavarovano in kdaj lahko pričakuje odškodnino ali zavarovalnino, če pride do nezgode, temveč ji mora tudi na razumljiv način pojasniti, kaj po pogojih v pogodbi NI krito.«
Škoda
V primeru nesreče pa lahko zavarovanci, če mislijo, da so bili prikrajšani, vložijo tožbo na pristojno pritožbeno komisijo zavarovalnice. »Če se stranka ne strinja z odločitvijo te komisije, ima pravico podati pobudo za začetek postopka mediacije pred izbranim izvajalcem zunajsodnega reševanja potrošniških sporov,« pojasnjuje. Navadno se takrat spor konča.
»Če pa stranka še vedno meni, da zavarovalnica v njenem primeru ni upoštevala Zavarovalnega kodeksa in drugih dobrih poslovnih običajev ter temeljnih standardov zavarovalne stroke, lahko svojo pritožbo posreduje tudi varuhu dobrih poslovnih običajev v zavarovalništvu, ki deluje pri Slovenskem zavarovalnem združenju.« Možnosti je torej kar precej. Na koncu ostane še sodišče.
Najpogostejša zavarovanja
Najpogostejša so zavarovanja, tudi kasko, naših jeklenih konjičkov. »Pri teh bodite najbolj pozorni na to, v katerih primerih se plača odbitna franšiza in v katerih primerih se izgubi bonus. Razlike so tudi v tem, ali zavarovalnica krije originalne ali certificirane dele itd. Agenti običajno stranke na to niti ne opozorijo, a so prav tukaj med zavarovalnicami kar precejšnje razlike.«
Na vprašanje, kako to, da stane zavarovanje novega avta, vrednega okoli 15 tisoč evrov, navadno precej več kot zavarovanje stanovanja, ki stane, denimo, 250 tisoč evrov, takole odgovarja: »Tako je zato, ker je večja verjetnost, da se bo škoda pripetila na avtu kot na stanovanju. In dražja zavarovanja so tista, kjer je verjetnost za nastanek škode višja.« Pojasni, da je tudi zavarovanje počitniške hiše ali stanovanja, če tam nihče stalno ne prebiva, dražje zaradi nevarnosti vloma. »Poleg tega na ceno vpliva lokacija. Ali objekt stoji na poplavnem območju, območju, kjer je verjetnost zemeljskega plazu itd. Samo zato, ker je objekt počitniški, pa zavarovanje zanj ne bo dražje.«
Zavarovanje življenja
Znano je, da se lahko tudi pri nas zavarujemo za primer smrti. Odškodnino dobi tisti, ki je na zavarovalni polici napisan kot upravičenec. Zavarovalna vsota se določi ob sklepanju zavarovanja. »Ta zavarovanja so dokaj poceni, je pa res, da se tovrstno zavarovanje viša glede na starost. Na ceno vpliva tudi zdravstveno stanje stranke.«
Omeni, da so tudi pri nas že zavarovalnice, ki so pripravljene sprejeti v zavarovanje osebo, ki je imela raka, če je, na primer, od ozdravitve preteklo daljše časovno obdobje. Vendar pa je premija za te stranke višja. »Ni pa se mogoče zavarovati za primer Alzheimerjeve bolezni,« še pojasni in zaključil z mislijo, da v vsakem primeru največ pridobijo tisti, ki vse življenje iz previdnosti plačujejo zavarovanja, pa se jim nikoli ne primeri prav nobena nezgoda.
