Zakaj je tako pomembno, da se pogovarjamo, analiziramo in javnosti tolmačimo vedenje politične garniture, vse od predsednikov države in vlade do ministrov in poslancev, če se pomikava po hierarhiji navzdol?
Pomembno je spremljati njihovo komunikacijo tako v stvarnem svetu kot v digitalnem prostoru. Vplivneži, kar politiki so, pa tudi ostali influencerji, ki sicer v rokah nimajo izvršne oblasti, namreč vplivajo na družbo s svojimi besedami in dejanji. Ker so nam zgled, jih posnemamo in od njih pogosto prevzemamo negativne lastnosti. Zato je pomembno, da se odzovemo, ko prestopijo meje, kajti tako se vzpostavlja primerno vedenje oziroma kultura govora in bonton ter manire.
Če se osredotočiva samo na predstavnike oblasti, ti sploh med epidemijo prav tekmujejo, kdo bo z besedami in dejanji udaril bolj nizko(tno). To počnejo drug z drugim, potem pa se spravljajo še na nas državljane.
Današnji čas izrazito izstopa po nekulturnosti. Ta ni prisotna samo v politiki, temveč se je od tam preselila med državljane. To ni čudno, saj spremljamo njihovo pojavljanje na družbenih omrežjih, pa ne samo tam, z njimi imamo redno stik tudi prek drugih medijev. Njihovo vedenje in (ne)kultura se širita naprej. Klima, ki vlada v politiki, se prenaša na državljane in tako imamo, kar imamo. Razcepljeno in skregano Slovenijo. Ne pomnim, da bi bili od osamosvojitve ali celo pred njo že kdaj tako razdeljeni, neenotni.
Ampak kaj se zgodi, da kar prevzamemo njihovo vedenje?
Vse gre po načelu, če lahko oni nekaj počnejo, bomo tudi mi.
Zakaj je medsebojna komunikacija, kakršni smo ji na družbenih platformah priča zdaj, tako problematična?
Ogromno komuniciramo prek družbenih omrežjih, torej predvsem pisno. Pri tem smo na platformah omejeni na določeno število znakov in nekaj emotikonov, s katerimi izkazujemo čustva. Iz komunikacije je zato izginila večplastnost, ni neverbalnega sporočanja. Poleg tega se na spletu počutimo manj izpostavljeni in bolj varni, da izrečemo marsikaj, česar ne bi, če bi drug drugemu gledali iz oči v oči. Lažje je nekomu na Twitterju napisati, da je bedak, kot pa to izreči, ko stoji pred nami. Meje sprejemljivega so se močno premaknile, to pa je vplivalo na nižjo kakovost odnosov v družbi. In to me zelo skrbi.
Na družbenih omrežjih imata zelo močni bazi sledilcev predsednik države in predsednik vlade.
Drži. Premier Janez Janša ima 94.000 sledilcev na Twitterju, predsednik države Borut Pahor pa na Instagramu več kot 130.000. Obe številki sta za slovenske razmere visoki. Njima je jasno, da so družbena omrežja postala osrednji medij, kar izkoriščata v svojo korist. Njuna moč, digitalni potencial, je ogromna, tak da lahko s svojo dejavnostjo na teh platformah dobesedno zatreseta politiko in z njo državo. To jima je večkrat že uspelo, vsakemu na svoj način: Janši predvsem z besedami, Pahorju s podobami. Socialni kapital, ki ga imajo v rokah politiki, je lahko eksploziven. Bojim se, da ne bi tudi v Sloveniji prišlo do česa takega, kar se je zgodilo v ZDA, ko jih je vodil Donald Trump. Tudi on je izstopal po načinu komuniciranja, ki se je prenesel na vse ravni. Prevzeli so ga ljudje, saj če tako govori predsednik, si lahko enako privoščijo tudi oni. Na ta način so se v državi začel podpihovati nacionalizem, rasizem, mizoginija, povečale so se razlike med ljudmi in razcepljenost med njimi. To je januarja lani privedlo celo do napada na Kapitol. Zakaj? Ker je Trump na družbenih omrežjih z besedami tako intenzivno prilival olje na ogenj, da je zanetil ogromen požar. Naj ob tem omenim še impozantno številko: Trump je imel ob zaključku svojega predsedovanja na Twitterju več kot 80 milijonov sledilcev, kar je izjemen socialni kapital, ki ga je znal izrabiti in tudi nahujskati ljudi k uporu.
Bi se lahko Kapitol zgodil tudi pri nas?
Morda res. Opažam, da na družbenih omrežjih že poteka državljanska vojna, v kateri so glavno orožje besede. Z njimi si zagovorniki ene in druge opcije podžigajo tla pod nogami in si mečejo bombe na daljavo. To stanje, ko sta se fronti vkopali, je treba prekiniti. Slovenija potrebuje »reset« (ponovni zagon, op. p.). Nadejam se, da bodo z volitvami nastopili drugačni časi. Ampak to bo samo delno pripomoglo k spremembi. Na nas vseh bo, kako – in če sploh – se bomo potem ponovno povezali.
Politiki so še najbolj aktivni na Twitterju. Premier Janša tam objavlja pogosto, včasih nekaj desetkrat na dan. Ministri Hojs, Tonin in Počivalšek tudi tvitajo dnevno. Še najraje tam obračunavajo s svojimi kritiki. Včasih so njihove izjave takšne, da človek težko verjame, da so jih res izrekli. Kaj menite o tem?
Včasih tudi jaz komaj verjamem, kaj in predvsem kako pišejo politiki. Raven javnega diskurza namreč znižujejo tudi zato, ker za sabo lastnih izjav očitno niti ne preberejo, preden jih objavijo, vejice pa vanje natrosijo bolj po občutku. Zanimivo je, da lahko največ napak zasledimo pri tistih, ki so jih sicer najbolj polna usta domoljubja.
Nemalokrat se izkaže, da tvitajo laži, neresnice.
Veste, kaj me pri tem najbolj skrbi? Da so nekateri očitno začeli verjeti sami sebi, svojim lažem. Toliko časa so ponavljali laži, da so zanje postale resnica. Tako politične floskule postanejo »resnice«.
Kaj bi lahko politiki najprej popravili v svojem komuniciranju?
Kratko in jedrnato: naj uvedejo opravičilo. Redkokdo se namreč opraviči za svoje besede ali dejanja. To bi bilo nujno vrniti v politični diskurz, saj bi imelo pomemben učinek. Prepričan sem, da bi se Slovenija povsem drugače spoprijela z obvladovanjem covida, če bi stroka in politika priznali: naredili smo napako, to se ni izšlo najbolje, žal nam je, poskusili bomo drugače. Ljudje bi to dobro sprejeli. Prav tako bi morali biti bolj naklonjeni izrekanju pohval, priznanj, čestitk za dosežke, uspehe, dejanja časti. Kot na primer zdaj, ko je Slovenka leta po mnenju bralcev revije Jana postala Nika Kovač. Namesto da bi ji čestitali, jo je del politike in spletne javnosti obsul z izjavami, da si ne zasluži naziva in podobno. Povsem neprimerno!
Kateri politični ekscesi so v vaših očeh najodmevnejši?
Naj omenim dve zadnji aferi, med njima tisto z vrhovnim sodnikom Brankom Maslešo. Niti potem, ko je omenjeni pokazal diplomo in razblinil očitke, da je neveljavna, za nekatere to ni bilo dovolj. Ne glede na to, kaj bi predložil, nekaterih ne bi nikoli prepričal. Ali pa primer ministra za javno upravo Boštjana Koritnika, ki je v nočnem lokalu posnel parodijo na dokumentarec Tinder Swindler, ki prikaže skupino žensk, ki poskušajo izslediti zapeljivca Simona Levieva, ki jih je s pomočjo aplikacije za zmenke pretental za stotisoče dolarjev. Ljudje so ob ogledu posnetka, ki je z Instagrama pricurljal v javnost, presodili, da je bil minister pijan ali drogiran, in spregledali, da je bil posnetek namenjen zasebni uporabi, ne pa širši javnosti. Niti to ni bilo dovolj, da je pozneje objavil negativen rezultat testiranja na alkohol in droge, saj so se takoj pojavili očitki, da so tudi ti dokumenti ponarejeni. Dokaz več torej, da živimo v času, ko je resnico težko dokazati.
V tujini neprimerne izjave in dejanja terjajo odstope ali celo kazenske ovadbe, pri nas pa šef Fursa na kosilo pelje največjega davčnega dolžnika, predsednik države na maturantski paradi izusti »to mi deli, miška mala«, poslanec krade sendviče, predsednik vlade in njegovi ministri govorijo o ženskah, ki so bolj za štedilnik in rojevanje. Potem imamo Zdravka Počivalška, ki ne namerava odstopiti, čeprav je kršil zakon o integriteti in preprečevanju korupcije pri nabavi ventilatorjev. Svoje pristavi še premier Janša s svojimi provokacijami, ki vznemirjajo celotno evropsko politiko. Omenjeni pogosto napada tudi novinarje … Kako gledate na to?
Vse našteto je zgolj dokaz več, da živimo v postfaktični dobi, v času poresnice, ko lahko vsako izjavo, vsako dejanje obrnemo tako, da je videti nedolžno. Omenjeni minister Koritnik je po televiziji pojasnil, da je njegov posnetek z Instagrama dokaz njegove transparentnosti, češ da je vedno pripravljen objaviti tisto, kar počne v zasebnosti. Poslanec Krajčič, ki je ukradel sendvič, je pozneje razlagal, da je bila kraja dejansko socialni eksperiment, minister Počivalšek pa je gladko zavrnil ugotovitve komisije za preprečevanje korupcije z besedami, da je zanj stvar zaključena. Tudi premier Janša nadaljuje svoje provokacije na Twitterju, ker ve, da zanje verjetno ne bo odgovarjal, saj so sodni postopki pri nas izjemno dolgi in pogosto zastarajo. Do resnice se je težko dokopati celo na sodišču.
Je politika že dosegla moralno dno? Gre lahko še nižje od tega, kar je pokazala do zdaj?
Če kaj, smo v zadnjih dveh letih dojeli, da se dno lahko vedno še poglobi. Naenkrat nam niso več zanimive izjave, dejanja, ki so določila prejšnje dno. Presenetijo in razdražijo nas kvečjemu nove izjave, ki so vse bolj ostre, pikre in podle, z njimi pa tonemo vse globlje in globlje. Zadnji primer, ki to prikazuje, so jumbo plakati s poslancem Levice Miho Kordišem v glavni vlogi, ki jih je naročil in po državi razobesil Rok Snežič. To, da smo prišli do te točke, je srhljivo. Način žaljenja, ki smo ga do pred kratkim spremljali po spletu, se je preselil v stvarni svet.
Ob robu najinega klepeta ostaniva pri javnosti najbolj priljubljenih družbenih omrežjih, kot so Facebook, Twitter in Instagram. Pravite, da so samo na pogled, kar mislimo, da so …
Izjemno pomembno je razumeti, kaj je smisel omenjenih treh, pa še zelo popularnega TikToka in drugih digitalnih orodij, s katerimi se srečujemo vsak dan. Najbolj očitna korist, ki jo vidijo ljudje, je, da se na njih zabavajo, povezujejo z drugimi in spremljajo njihove vsebine. Za to, da ta platforme lahko uporabljamo, pa smo pripravljeni prodati sebe. Kar pomislite, koliko dovoljenj ste morali podati, ko ste si na svoj pametni telefon, tablico ali računalnik namestili vse te aplikacije. Med njimi so tudi dostop do mikrofona, kamere vaše naprave, njene lokacije. Pametni telefon, če sem zelo plastičen, omogoča neposreden dostop do naših življenj. Te naprave so dejansko tudi sledilne in prisluškovalne naprave, ki zbirajo dragocene podatke o nas. Lastniki platform, kakršne so Google, Facebook in Amazon, jih znajo uporabiti, analizirati in jih prodati naprej. Po napravah nas spremljajo na vsakem koraku in zbirajo naše podatke, ki jih nato preprodajajo. Tako smo postali tlačani digitalnega fevdalizma, saj podatke brezplačno pridobivamo in razdajamo ter omogočamo nekaterim posameznikom in podjetjem, da dobro živijo.
Kako pa bi ljudje začeli bolj paziti na lastne podatke?
Morda še najbolje tako, da bi razmislili, kakšen odnos imajo do digitalnih orodij bogataši, ki jih omenjava, torej tisti, ki živijo od naših podatkov. Če omenim samo enega, Marka Zuckerberga, ustanovitelja Facebooka, ki se zdaj imenuje Meta, hitro ugotovimo, da sam platforme, ki jih je ustanovil, redko uporablja. V nasprotju z nami ne razkazuje svojih selfijev ter ne objavlja fotografij svoje družine in drugih informacij o zasebnem življenju. O njem vemo pravzaprav malo. Ali to ne pove zelo veliko?! Sedem najbogatejših ljudi s Forbsove lestvice največjih zaslužkarjev, vključno s Zuckerbergom, ima toliko denarja, ker služijo z nami, našimi podatki. Mi smo vse bolj vidni, digitalno razgaljeni, oni pa vse bolj nevidni, skriti. Zamislimo se nad tem.
Pozivate nas torej, naj bomo pozorni na dejstvo, da oni ne uporabljajo orodij, ki jih ponujajo svetu.
Da! Na srečo se mi zdi, da so se mnogi začeli spraševati, kako izstopiti iz digitalnega nadzornega sistema. Želijo si manj ekranov in kamer ter drugih oblik nadzora v svojem življenju. Da do te ugotovitve pridemo množično, je zelo pomembno. To ne pomeni, da bi se morali odpovedati vsej digitalni aktivnosti, ampak da je treba začeti bolj nadzirati odtekanje svojih osebnih in drugih občutljivih podatkov. Lastniki platform bodo sicer temu nasprotovali, celo še več, njihov cilj je, da nas še bolj posrka v digitalni svet in da v njem preživimo več časa, zato ga tudi dograjujejo, in to posebej intenzivno v zadnjem letu, dveh. V bistvu smo pravmed pandemijo z eno nogo nevede že vstopili v nov sistem, namreč digitalni fevdalizem ali morda celo totalitarizem. Tega že uvajajo na Kitajskem, kjer so vpeljali tako imenovane družbene kredite oziroma sistem razvrščanja na podlagi vseh aktivnosti, ki jih spremljajo naprave, torej računalniki, telefoni, pametne kamere … Te beležijo, kam Kitajci gredo, s kom se družijo, kdaj kaj počnejo, ali so zakrivili prometni ali drugi prekršek in tako dalje. Na tej podlagi dobijo skupno oceno, od katere je odvisno, kakšno službo bodo dobili, v kakšno šolo bodo šli njihovi otroci, kam bomo lahko potovali in še marsikaj. Ko se o tem govori, mnogi odmahnejo z roko, češ da se to dogaja nekje daleč, ampak dejansko v takšnem sistemu že živimo tudi pri nas. Naše plačilne navade spremljajo banke, naše zdravje in počutje pozorno opazujejo zavarovalnice. Gledajo nas, seveda, tudi Facebook, Twitter, TikTok in druga omrežja, mi pa se z veseljem kažemo. Lenart J. Kučič je spremno besedo moje knjige Videni, v kateri sem poskušal pojasniti, zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo, pomenljivo naslovil s Pot v totalitarizem je tlakovana z všečki. To je glavni trend na poti v digitalno prihodnost. Ta ne bo siva, srhljiva in pusta, kot mnogi mislijo, temveč bo bolj verjetno pisana, vesela, zabavna, privlačna. In ravno to je glavni trik. Če se bomo v digitalne svetove, ki bodo prijetnejši kot stvarni svet, potopili še globlje, jih morda ne bomo več hoteli zapustiti ...
