Bil je začetek oktobra, ko je hitri test v Romanini družini pokazal »pozitivno«. Okuženi so bili tudi njen partner Marko Ritonja in njuni trije otroci. Če je na začetku kazalo, da bo okužba minila z blagimi simptomi, se je deseti dan zadeva obrnila na glavo.
»Marko mi je rešil življenje. Čeprav sem imela občutek, da lahko diham, in sem želela k zdravniku šele naslednji dan, je vztrajal, da me bo odpeljal v Urgentni center Celje. Če bi čakala na naslednji dan, ne vem, ali bi ga sploh … dočakala,« pravi Romana Kolar. V celjski bolnišnici so jo takoj sprejeli na intenzivni oddelek in jo že čez nekaj ur priključili na respirator. Takrat se je Romanin spomin ustavil. Za Marka, njune otroke, starše, sestro in prijatelje pa se je takrat začela – agonija.
Na dan, ko so Romano priključili na respirator, njena sestra Petra tega ni zmogla povedati staršem, vedela je, da ju bo prizadelo in zlomilo. Njuna družina je leta 1997 že doživela nesrečo. Romana, Petra in babica so namreč takrat preživele silovito eksplozijo plinske jeklenke v hiši, starša sta bila v tistem času v službi. »Vem, kako ju je takrat to pretreslo. To, da je Romana na respiratorju, sem jima povedala šele dan kasneje, ko sem odšla do njiju, po videopovezavi tega nisem zmogla, nisem imela moči …« pravi Petra. Njuna mama Silva je namreč gluha, oče Miran naglušen. V skrbeh so bili ves čas tudi 87-letna babica Justina in Markova mama Elica ter njegov brat Boštjan. Za Marka in otroke so prav oni v tem času storili ogromno.
»Prosil sem Boga ...«
Drugi šok za vse je sledil, ko so Romano iz celjske bolnišnice zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja premestili v Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana, kjer so jo priključili še na aparat za zunajtelesni krvni obtok (ECMO). Romana ni imela samo covidne, ampak tudi bakterijsko pljučnico, ki je pljuča dodatno poškodovala.
»Takrat je bilo najhuje. Na ECMO je bila priključena deset dni. Zdravniki so govorili o možnosti presaditve pljuč in celo o tem, naj se pogovorim z otroki, da jih bom tako pripravil na najslabši scenarij …« pravi Marko in s solzami na obrazu umolkne. »V nočeh, ki so sledile, nisem popolnoma nič spal. Prosil sem Boga, da bi bilo vse dobro, čutil sem, da bo Romana preživela, v drugo nisem želel verjeti …« doda. Njegova ljubezen do nje je neizmerna.
Izjemno močna je tudi sestrska ljubezen. »Najtežje mi je bilo, ko sem jo videla na aparatih. Nemočno. Odvisna je bila od naprav, ki so jo ohranjale živo. Neštetokrat sem ji zašepetala, da bo preživela, ker je ona moj čudež ... Jokala sem tudi, ko sem videla, kako je bila brez moči, ko so jo zbudili iz kome. Želela mi je nekaj povedati, a ni mogla …« opiše Petra. »Vsi smo takrat stopili skupaj. Romanina in Markova družina, prijatelji, znanci, tudi ljudje, ki jo bežno poznajo. Ob večerih smo meditirali, pošiljali dobre misli, molili, dihali zanjo – in namesto nje. Sama namreč ni zmogla.«
»Samo da mami pride domov«
Sredi oktobra je bila Romana najmlajša v Sloveniji z najhujšim zapletom zaradi covida-19. Omenjali so jo v osrednjih poročilih kot »35-letnico, ki je življenjsko ogrožena zaradi popolne respiratorne odpovedi«. Za nas, ki jo poznamo, to ni bila samo novica, ampak naša prijateljica, hči, sestra, partnerica in najpomembnejše – mama.
In ko beseda nanese na otroke, se Marku zatrese glas. Prizna, da je veliko jokal. »Najprej sem solze skrival pred otroki, a kljub temu je Mia čutila mojo bolečino. Vsak dan mi je prinesla list papirja, na katerega je risala našo družino … Vsak dan,« dodaja. Devetletnega Tima je negotova situacija zlomila predvsem v nočeh, izpod odeje se je slišal njegov jok, tudi dvanajstletno Pio je to izjemno pretreslo, čeprav se je Marko z njo najprej pogovoril, saj zaradi svoje starosti nekatere stvari, povezane s covidom, že dobro razume. Marko je danes hvaležen vsakomur, ki mu je takrat pomagal z nasvetom, kako predvsem z otroki psihično prebroditi najhujši čas. Otrokom je nato iskreno povedal, da mami ni dobro. »Tim mi je dejal, da je vse, kar si želi, to, da bi prišla mama domov iz bolnišnice do njegovega rojstnega dne, in da bo to hkrati darilo za božič. To je bila njegova edina želja,« dodaja Marko.
»Božal sem jo po rokah«
Romana je bila na respirator priključena sedemindvajset dni, vmes deset dni na napravo za zunajtelesni krvni obtok. Marko in Romanina sestra Petra sta imela možnost obiskov tudi v intenzivni negi, saj je bila Romana ves čas v kritičnem stanju. Vsak obisk bi lahko pomenil slovo. V Ljubljano sta se vozila vsak dan. »Čeprav je bila v komi, sem ji govoril vse o otrocih in jo božal po rokah,« pravi Marko. Spominjam se dneva, ko sem Marka in Petro čakala pred UKC Ljubljana. Prišla sta z oddelka s solzami v očeh. Ne samo zaradi Romane. Tudi zaradi drugih, ki so ležali na oddelku. »Vsak se bori za življenje, vsak ima svojce, ki prestajajo enako kot mi …« je dejala Petra. Takrat sem zaprla oči in pomislila na svoje znance, ki menijo, da covid ne obstaja, da je to le prehlad, čeprav so vedeli, da se moja prijateljica bori za življenje. Spraševali so me, ali je cepljena ali ni, in to je bilo zanje pomembnejše od vprašanja, kakšno je njeno stanje. Ampak v tistem trenutku je bilo najpomembnejše – da preživi.
»V morah sem se morala boriti«
Romana Kolar je potrebovala predihavanje z respiratorjem in pomoč z aparatom za zunajtelesni krvni obtok (ECMO). Covid je pri njej povzročil popolno respiratorno odpoved. Imela je le nekajodstotno možnost preživetja.
Romani se je spomin ustavil za mesec dni 12. oktobra, ko je prišla v celjsko bolnišnico. Naslednji spomin predstavlja zbujanje iz kome v Bolnišnici Topolšica, kamor so jo odpeljali iz UKC Ljubljana. Ne spominja pa se povsem tistih dni, ko je bila na respirator priključena v budnem stanju, saj je bila pod vplivom močnih zdravil. »Spominjam se, da nisem vedela, kaj se je zgodilo. Mislila sem, da smo se ponesrečili in da otroci niso več živi,« opisuje. »Vem, da sem imela med komo, ali tik preden so me zbudili, neverjetne more, v katerih sem se ves čas morala boriti za preživetje,« dodaja. Danes ve, kaj so te more pomenile. Resničen boj za življenje.
»Neznansko sem hvaležna medicinski sestri v Topolšici, ki je razumela moje kretnje, da potrebujem papir, na katerega sem komaj napisala vprašanje, kaj se je zgodilo. In medicinska sestra mi je pojasnila, zakaj sem v bolnišnici …« pravi Romana. Ko je nato videla partnerja, ki je prišel na obisk in ji pokazal posnetek otrok, je dobila neznansko moč.
Ko se znova učiš hoditi
Sledili so dnevi, ko se je morala na novo učiti hoditi in jesti. »Pred očmi sem imela ves čas otroke in Marka. Iz tega sem črpala moč in vztrajnost, da bi se čim prej vrnila domov. Čeprav sem čez nekaj dni lahko prehodila komaj dvajset metrov, sem storila še korak ali dva, da bi dokazala, da zmorem. Tudi zunaj časa za fizioterapijo sem telovadila leže na postelji … Iztegovala sem roke, kolikor sem lahko, se poskušala nekoliko dvigniti s pomočjo držala na postelji. Zmorem, sem si govorila. In ko so drugi v sobi to videli, so storili enako. Vsi smo imeli enak cilj. Ozdraveti in se vrniti domov,« pravi.
Zaveda se, da je pred njo še dolga pot do popolnega okrevanja. »Hvaležna sem vsakomur, ki mi je pomagal v celjski bolnišnici, UKC Ljubljana in Bolnišnici Topolšica. Pomagali so mi, da sem se lahko vrnila domov, k družini. A neskončno me boli, ko čutim, kaj vse je morala moja družina v tem času prestajati ...«
