PRVA ZGODBA: Izgubiti družino je, kot bi izgubil vse
Marko, 43 let. Ko mi je dober znanec, ki mu v resnici ni ime Marko, pred tedni omenil ločitev, je dejal, korona je naredila svoje. Ampak niso bili razlog za razvezo težki prvi meseci epidemije in dolgotrajna izolacija, temveč se je v tistem obdobju situacija njegovega zakona izkristalizirala. »Odnos se je začel lomiti že prej, smo se pa v času karantene vsi umirili, življenje je teklo počasneje, ni bilo več dnevnega hitenja, ko nad problemom zamahneš z roko in šibaš dalje ... in včasih je tako celo boljše.«
Začelo se je z Markovo odločitvijo, da bo zaslužil več, saj je želel družini omogočiti premik iz podnajemniškega stanovanja v lastniško. »Zato sem delal več. Žena je imela zelo skromne dohodke. Posel je bil uspešen, skoraj sem že videl cilj – nakup stanovanja brez velikega kredita. A obenem sem postal fizično nedejaven, saj mi je za to zmanjkovalo časa. Nabrani kilogrami pa so zmotili mojo ženo in v svoji iskrenosti mi je to tudi povedala. Nisem je več privlačil. Da se nekomu odpoveš, ker te ne privlači, se mu začasno tudi spolno odrečeš, dokler se fizično ne spravi v red – to je bilo zame ponižanje.«
Usodna iskrenost
Nekdanjo ženo še danes dojema kot eno najiskrenejših bitij. »Iskrenost je špricala iz najinega odnosa.« A prav ta neposrednost ga je na koncu prizadela. »Nesprejemanje me je spravilo v žalost, streslo me je in padel sem v brezno. Razvrednoteno je bilo tudi moje delo za družino.«
Da bi se nekako potrdil ali pa zgolj potolažil, se je v stiski zatekel v objem druge ženske. Čez plot je skočil zgolj enkrat, a je za to izvedela žena. »Zgodila se je klasika. Svoje odgovornosti pri tem se zavedam in je ne skrivam. In naj povem, zvestoba je bila dotlej zame nekaj svetega.« Kasneje sta skok čez plot predelala, žena mu je oprostila, ne pa tudi pozabila. »Nikoli več nisem užil tistega njenega zaupanja kot na začetku. Nad nama je visela črna senca – tudi v postelji. V sebi sem nosil breme, ona pa se mi tudi nikoli več ni tako prepustila kot v preteklosti. Razumljivo.«
Ločitev – edina odrešitev
Med temi viharji v odnosu sta dobila otroka in počasi je sprevidel, da bo zaradi nenehne sence, ki je visela nad njim, razhod pravzaprav za oba odrešitev. »Dejal sem ji, da si zasluži nekoga, ki mu bo zaupala in ga ne bo na vsakem koraku preverjala. Jaz polnega zaupanja očitno ne bom več deležen. V želji, da to morda le premagava, sva našla družinskega terapevta. A sem štirinajst terapij, vsaka je trajala po 45 minut, dojel bolj kot puljenje denarja kot karkoli drugega.«
Zatekal se je v še več dela, saj je v njem našel zatočišče, čutil se je koristnega, doma pa je sicer užival z otrokom, a komunikacija z ženo jima ni več stekla. »Danes lahko z gotovostjo rečem, da se v odnosu premalo pogovarjamo. Po tistem njenem umiku sem čutil, da sem se zaprl. Začutil sem osebni poraz, češ, odrekal sem se za prazen nič. Družini sem se odrekal zato, da bi ji omogočil več. Ker sem nam hotel omogočiti več, sem nas izgubil. Težko je biti pameten, ali sem ravnal prav ali ne ... Lahko bi sprejel finančno pomoč njenih in svojih staršev, a sem sposoben zaslužiti sam in občutek dolga ter podrejenosti mi ni všeč.«
Besede ločitev si vse do končne odločitve o razhodu ni drznil izreči. »Ona pa jo je. In vsakokrat, ko sem zaslišal to besedo, me je zarezalo. Izgubiti družino je, kot bi izgubil vse. A naposled sem spoznal, da do tega mora priti.«
Plačujem več, a tako čutim
Do uradne, na sodišču dorečene ločitve še ni prišlo, sta se pa odselila vsak na svoje. »Ob tem sva si bila enotna, da bova v središče postavila otroka, ne sebe. Angažiral sem se tudi pri iskanju boljše službe zanjo, saj je zadovoljna in finančno bolje preskrbljena ženska tudi boljša mati za najinega otroka. Zanj plačujem tudi vrtec (300 evrov) in podoben znesek dajem njegovi mami za vse druge stroške. Vem, da dajem mnogo več, kot bi moral, a tako čutim. Želim ji omogočiti čim bolj brezskrbno življenje, in dokler ne bo spoznala novega partnerja, bom zanjo še vedno delno poskrbel jaz. To se mi zdi pošteno.«
Spoštljiv in razumen dogovor
Spoštljivo in razumno sta se dogovorila tudi glede otroka. Marku se zdi prav, da je otrok pri mami, da ima torej nekdanja žena polno skrbništvo. »Seveda otrok potrebuje tudi očeta in pri vzgoji polno sodelujem, a mama je za čustveni razvoj otroka pomembnejša. Lahko se pohvalim, da oba otroka vidiva vsak dan. Pri tistem, ki ga popoldne pobere v vrtcu, otrok zvečer prespi in ga naslednji dan odpelje v vrtec. Če ga torej jaz peljem zjutraj v vrtec, ga njegova mama popoldne nato pobere. Poleg tega sva se dogovorila, da dva dni na teden vsaj nekaj ur vsi trije preživimo skupaj. Preprosto, želiva mu vsaj minimalno omogočiti, kar je bilo dano nama – preživeti otroštvo s starši. Vem, da bo taka ureditev možna le, dokler bova oba samska. Rada bi otroku pokazala, da se še vedno razumeva, da se zanj trudiva ... Upam, da bova negovala prijateljski odnos tudi v prihodnje, sva pa davek plačala tako jaz kot ona. In žal mi je, ker sem s svojimi dejanji otroka najbrž prikrajšal za sestro ali brata in sebe za še kakšnega otroka. Ne, ni preprosto, cel kup vprašanj premlevam v svoji glavi.«
DRUGA ZGODBA: Odvetnika sva odslovila
Mojca, 39 let. Ločila se je pred devetimi leti in odkrito govori o tem, le javno ne želi izpostavljati svojega imena in obraza. In čeprav je od daleč videti, da sta se z možem ločila elegantno in sporazumno, ni šlo brez čustvenih pretresov. »Najtežje je bilo, ker naju je bilo oba zelo strah, kako se bova dogovorila za skrbništvo. Zato sva za svetovanje najela skupnega odvetnika. Po dveh srečanjih smo se sprli, saj sledijo protokolom glede preživnin, obiskovanja, odstotkov … Odvetnik je takoj določil zelo visoko preživnino. A z možem sva se že prej vse dogovorila ustno, zato nama je bilo v tem od odvetnika za družinsko pravo vodenem procesu zelo težko. Oni gredo po svoje in midva se s tem načinom nisva strinjala, zato sva se na koncu odločila, da se odvetniku odpoveva. Že to, da sva si za vsako sejo z njim prihranila sto evrov, je dobro. Poprej sva pač mislila, da ločitve brez odvetnika ne moreš izpeljati, saj sva poznala same takšne pare, ki so odvetnika potrebovali, ker so šli v ločitev s tožbo.«
Stres in panika
Prav to, da jima nekdo drug odreja, kaj morata, je bilo zanju najtežje. »Že tako si v izjemnem stresu pa moraš razmišljati še o denarju ter o tem, kako in kdo bo otroka imel kateri dan v tednu. Tega nisi sposoben, ker si paničen. Želiš si samo to, da bi bil otrok čim več pri tebi.« Pri njiju je bilo to še posebej izrazito, saj njuna hčerka ni bila stara niti leto dni. Zato je Mojca imela težave z ločitveno stisko, njen mož pa prav tako.
Odvetnik je hotel čim natančneje določiti vse stike z otrokom, kar kasneje zahtevajo tudi na sodišču. »Zakaj je treba biti tako natančen? Nama so razložili, da bolj ohlapno ko zapišeš, več zlorab dogovora je kasneje možnih. In midva sva bila nad tem povsem osupla. Zapisati smo morali na primer natančno po dnevih: kako bo z otrokom v ponedeljek? Mama ga bo pobrala ob 19.30 pri očetu, naslednji dan ga starš pobere v šoli in pripelje ... Tako natančen protokol stikov so zahtevali od naju, da sva prve mesece po ločitvi reagirala panično. Kaj če zamudim in pripeljem otroka k bivšemu možu pet minut kasneje? Drug drugega sva klicala in si težila glede minut ...«
Migracijske bedarije
Zapisani stiki so bili neživljenjski, zdaj živijo povsem drugače. »Da so nas takrat silili v točno določene ure, je absurdno. Midva pa sva bila tako nora, da sva to upoštevala. Otrok je bil še majhen, včasih zvečer zelo utrujen in je pri očetu zaspal, jaz pa sem prišla ponj ob dogovorjeni uri. Kakšna bedarija! Eno leto sva potrebovala za ugotovitev, da je vse totalno nesmiselno in da je najbolje, da jo jaz poberem v vrtcu, odpeljem domov ter naslednji dan zamenjava – bivši mož jo pobere v vrtcu in odpelje domov. Prej pa smo zaradi nelogičnosti eno leto vsi trpeli. Ker so nama rekli, da morava. Silili so naju v razmisleke o takrat nezamisljivih situacijah, kot je moja ali njegova selitev na drugo celino ali pa za nekaj deset kilometrov izven takratnega kraja bivanja. Pri čemer pa ti ne povedo, da se v primeru selitve ti dogovori itak zapišejo na novo, saj se je treba o migracijah otroka od enega do drugega starša na novo dogovoriti. Seveda so nama pozneje na centru za socialno delo, kjer sva imela mediacijo, pojasnili, zakaj so postopki takšni. Zaradi mnogih primerov, ko očetje ne plačujejo preživnin, ko se zlorablja otroka, ko je toliko raznega nagajanja …«
Mi bo ukradel otroka?
Sedaj potekajo dogovori glede predaje otroka povsem drugače. »Kdaj mi pripelješ otroka? Enkrat po kosilu, okoli dveh ali treh – nobenih težav nimamo s tem. Ampak takrat sva bila tako nora, da če je nekdanji mož z otrokom zamujal pet minut, sem že jokala. Nenehno te je strah, da te bo bivši partner zafrknil, ker ti to vcepijo drugi. Zaradi teh svaril in zgodb potem pričakuješ samo najhujše. Četudi tvoj bivši sploh ni imel takih namenov in jih nikoli ne bo imel, ti vcepijo strah, da bo partner ukradel otroka. Ne vem, ali preveč gledamo filme ...«
Ker sta se razhajala ravno med prazniki in do centra za socialno delo nista imela dostopa, je Mojca poklicala na neko brezplačno številko za nasvet. »Nisva vedela, kaj naj narediva, uradi pa niso delali. Tam so bili zelo prijazni, me tudi vprašali, ali je partner nasilen, ali sem v redu, in mi ustrezno svetovali, kako prebroditi to obdobje. Nisem namreč vedela, ali smem kar pobrati otroka in oditi ali mu moram naslednji dan omogočiti, da ga vidi.«
Naporni meseci
Ločitev je dolgotrajna in celo sporazumna v najboljšem primeru terja več mesecev. »Težko je, ker si v takem čustvenem primežu, enkrat joka en partner, drugič drugi … K sreči je bil otrok tako majhen, da se danes ne zaveda, kaj se je dogajalo. So se pa kasneje pokazale druge težave. Včasih sva si morala hčerko ob predaji dobesedno iztrgati iz rok, saj ni hotela k očetu, ob čemer se mi je trgalo srce. Pa sem mu rekla: samo vzemi jo in pojdita. Saj čez deset minut, ko me je poklical, je bilo že vse v redu, a je bilo vseeno težko. In včasih je bilo obratno – ni hotela iz njegovega avta k meni in je planila v jok. Uvedla sva tudi fotografiranje in sva si sproti pošiljala fotografije, kje je hči in kako se ima. Ko je začela govoriti, pa smo uvedli obvezen večerni pogovor po telefonu. Tako je še danes: vsak večer se sliši z enim od staršev. Kadar je pri očetu, pokliče mene, kadar je pri meni, se zvečer pogovori z očetom – včasih govori zgolj tri minute, drugič tudi pol ure.«
Dvojno življenje
Sogovornica meni, da novo življenje starši lažje usvojimo, saj nadaljujemo z delom v isti službi, dom imamo na enem mestu, otroka pa ob sedanjem aktivnem življenju tudi vidimo v enaki meri kot neločeni starši. »Eden jo pelje v šolo, drugi jo gre iskat – to je kot pri običajnih družinah. Je pa to dvojno življenje za otroka precej naporno. Otrok namreč menjuje lokacije in režime – pri očetu je tako, pri mami spet malo drugače. So malenkosti, kot na primer, da pri mami lahko oblizne žlico, ko gre z njo v kozarec s čokoladnim namazom, pri očetu nikakor ne. Ko je nekdanji mož z novo partnerko dobil otroka, je najina hči ob prihodu k meni jokala, češ kako pogreša dojenčka.«
Hitreje brez odvetnikov
Z nekdanjim možem se mora tudi precej pogosto dogovarjati glede šole, obšolskih dejavnosti, zdravnikov, specialistov, počitnic, včasih pa se Mojca kaj glede svoje hčerke celo lažje dogovori z novo partnerko svojega bivšega, s katero se zelo razumeta. »Z bivšim se tudi spreva in pravim tako: že tako je hudo, ko se starša ne strinjata, ko se ne strinjata dva ločena starša, je pa še stokrat huje.« Glede na to, da Mojca pozna ločitveni postopek svojega sedanjega partnerja in še kakšnega para, bi vsem svetovala, da gredo v ločitev brez odvetnika ter se dogovorijo sami: »Tako boste ločitveni proces hitreje izpeljali.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
