Novice Svet24

To so bili začetki božje poti na Sveti gori, ki velja za najpomembnejšo romarsko pot v zahodni Sloveniji. Zaradi miru, ki ga na gori občutijo, bremena, ki ga odložijo, ter takšnih in drugačnih čudežev, ki so se mnogim zgodili po obisku gore in jih je v obliki zahval mogoče videti tudi v veličastni baziliki, sem prihajajo verniki in neverniki iz vse Slovenije in tudi tujine.

Ko smo pred letom dni obiskali doma in v svetu priznanega oblikovalca Oskarja Kogoja, nam je s takim žarom opisoval Sveto goro in to, kako poseben dogodek je bilo v njegovem otroštvu vsakoletno romanje z družino, da smo se odločili ta posebni kraj obiskati. Umetnika smo prosili, naj se nam pridruži in pomaga sestaviti zgodbo o gori, na katero se, predvsem ob vikendih, zgrinjajo množice ljudi, ki si želijo izkusiti miru, posebne energije in čudovitih razgledov.

Od Triglava do morja

Romarska božja pot se strmo dviguje nad reko Sočo in Solkanom. Nanjo se lahko pripeljemo iz Solkana po asfaltirani cesti, ob kateri so postaje križevega pota, ali pa se podamo s Prevala peš po stari romarski poti. Na goro pa je mogoče priti tudi iz Grgarja in Zagore pri Plavah. »V mojem otroštvu smo šli z družino enkrat ali dvakrat na leto na romanje,« je začel Kogoj, ko smo se iz Solkana peljali na goro. »Včasih smo se s konji in vozom, pozneje pa seveda tudi z avtom, pripeljali do Podhriba, naprej pa smo šli potem vedno peš, da smo doživeli to posebno energijo, ki jo gora ima. Ljudje so verjeli, peli in molili, meni je bilo vedno lepo, vedno sem se počutil tako lahkega. Ker je gora polna skal in kamna, se je najprej imenovala Skalnica, polna je tudi vode, zato se je imenovala tudi Vodnica, po videnju Matere Božje, ki ga je imela pastirica Urška, pa so jo preimenovali v Sveto goro. Kamen in voda oddajata posebno vibracijo, zame pa je gora tudi vedno imela poseben sij, kot ima človeško telo avro.«

Na vrhu nas je najprej osupnil neverjeten razgled. Imeli smo srečo, da smo romarsko prizorišče obiskali na lep, jasen sončen dan, saj smo videli tako Julijske Alpe, ki so jih že pokrivale snežene zaplate, na vzhodu Trnovski gozd, Škabrijel in Grgar, na jugu Gorico, Solkan in Sabotin, pa Kras ter vse do Jadranskega morja! »Ko se vzpenjaš na goro iz nižin, se dvigneš nad vsakodnevne težave, odpre se ti razgled na čudovite gore in morje. Potem je ta zrak – malo prepišno je tukaj, kjer se mešata alpsko in sredozemsko podnebje. Tukaj je drugačna mehkoba v človeku. Bral sem, da so pred stoletji romarji prihajali na Sveto goro odložit svoje breme,« nam je med drugim razložil frančiškan brat Ambrož, ki smo ga srečali na gori.

Foto: Andrej Križ

Rešil jo je čudež

Kogoj nas je najprej peljal v baziliko. Poleg nje so frančiškanski samostan, romarski dom, duhovno-izobraževalno središče Tau in Restavracija pri Kraljici Svetogorski, za katero preberemo, da ima kar 400-letno tradicijo. Kmalu po Urškinem videnju Matere Božje so leta 1540 zgradili prvo cerkev v gotsko-renesančnem slogu, štiri leta pozneje pa naj bi v dar dobili tudi slovito milostno podobo Matere Božje, delo beneškega slikarja Jakoba Palme Starejšega. Prvo cerkev smo zapisali zato, ker je vihra prve svetovne vojne Sveto goro spremenila v kup ruševin. Z leti se je gora pobrala – leta 1924 so zgradili novo baziliko, samostan, romarsko hišo in gostišče, ki jih je pozneje le čudež obvaroval ponovnega uničenja v drugi svetovni vojni. Maja 1944 je namreč Sveto goro zasedla nemška vojska in cerkev spremenila v trdnjavo proti partizanom. Leto dni pozneje so nameravali partizani bombardirati baziliko z letali, a so jo oblaki prav takrat čudežno zakrili in ohranili. Podoba Svetogorske Kraljice, ena največjih znamenitosti Svete gore, je bila v vsem tem času različnih viher večkrat »na poti«, tudi »begunka« so ji dejali – da so jo zavarovali pred uničenjem. Na koncu so jo leta 1949 odkrili v Vatikanu in vrnili slovenskim frančiškanom, ki upravljajo Sveto goro. Zaradi poškodb so podobo prenesli z lesa na platno in jo leta 1951 vrnili na Sveto goro, kjer ima seveda posebno mesto.

Na gori duhovno ozdravim

V preddverju bazilike smo se ravno pogovarjali o čudežih, katerih pričevanja smo pozneje našli v cerkvi sami, ko nas je slišala gospa, ki si je prišla nabrat energijo, in dejala, da se čudeži še vedno dogajajo, ne samo na Sveti gori, temveč vsepovsod. Ker smo romarsko središče obiskali med tednom, nismo srečali prav veliko ljudi. Gospa Štefanija Kranjc je prišla v spremstvu hčerke Damjane, dan pred operacijo kolena Svetogorsko Kraljico zaprosit, da bi bilo vse v redu. »Vsak dan se spomnim na Sveto goro, ko pa pridem sem gor, duhovno ozdravim, sem kar solzna,« nam je zaupala. »Tukaj je čudovito. Še do pred nekaj let sem romala na goro, startali smo ob sedmih zjutraj in kar nekaj ur hodili. Toda ko sem prišla na vrh, nisem bila nikoli utrujena.«

Andrej Križ / Revija Zarja Jana

Oskar Kogoj nam je pozneje razložil, da imajo prav vsak relief, vsaka podoba, ki jo vidimo na cerkvi in celo po tleh, poseben pomen. »Vsi krščanski znaki nekaj govorijo.« Prav nič ni prepuščeno naključju. »V mojem otroštvu smo tukaj molili v krščanski veri. Moja mama je želela postati nuna, pa je k sreči spoznala mojega očeta, moj stric je bil duhovnik, kasneje je odstopil, tudi jaz bi moral biti duhovnik – vlekla me je duhovnost, ampak kljub temu sem začutil, da duhovniški poklic ni zame.« Zatem nas je odpeljal v baziliko in naravnost do Kapele prikazovanja za glavnim oltarjem, in tam sem, moram priznati, začutila najmočnejšo energijo na vsej Sveti gori. Še bolje je občutke kasneje opisal brat Ambrož, ko je rekel, da tam začutiš milost. »Tu so že naravno dobri vibracijski pogoji. Če človek izključi misli in zaprosi, se zgodi čudež. Tukaj so dokazi, da so ljudje res ozdraveli. Danes človek marsikdaj ne verjame več, preobremenjen je s tehnologijo in življenjem nasploh, treba je odvreči balast, duša tega ne potrebuje,« je dejal, ko smo stopili v poseben del cerkve, poln darov, slik in zahval ljudi za milost, ki so jo doživeli na Sveti gori. Med drugim smo opazili na steni obešene tudi bergle in palice, ki so jih tam pustili ljudje, ker jih niso več potrebovali.

Čutimo mir

Čudež niso le ozdravitve, to je tudi dobro počutje, so trenutki, ki te povežejo z drugimi in navdajo z mirom. Ko smo se pozneje pogovarjali s Simonom Ipavcem, vodjo restavracije, je potrdil, da je v zraku nekaj posebnega. Štiri mesece dela v restavraciji in vedno z veseljem pride v službo, tudi če je ogromno dela – in poleti ga je bilo res veliko. »Včasih grem pred službo tudi za nekaj minut v cerkev. Poleti je bilo ogromno ljudi, z vsega sveta pridejo. Veliko jih pride tudi s kolesom. Vsi, s katerimi sem se pogovarjal, pa pravijo, da čutijo neki mir. Zaposleni v restavraciji se dobro razumemo, smo kot velika družina. Ta mir, ki ga občutimo, pa se odraža tudi v naših zasebnih življenjih,« je prepričan. Ana Murovec, njegova pomočnica, nam je zaupala, da se je sem preprosto morala vrniti. Pred epidemijo je delala v restavraciji dve leti. »Vmes sem šla drugam, pa je bilo vse narobe,« se je nasmehnila. »Nekega večera, ko sem bila doma, me je prešinilo, da moram nazaj delat na Sveto goro.« Naslednji dan je šla kar v restavracijo, se ponudila za delo in so jo sprejeli. »Tukaj se odlično počutim in rada delam.«

Andrej Križ / Revija Zarja Jana

Dom je, kjer ti je lepo

Medtem ko smo pili kavico na prijetnem sončku na terasi restavracije in uživali v razgledu, so na kosilo prišli bratje frančiškani. Prijazno se nam je pridružil brat Ambrož, ki na gori živi že sedemnajst let. »Sveta gora mi pomeni dom. Dom je tam, kjer se počutiš lepo, pa naj bo to preprosta hiška ali palača. Tukaj pridejo ljudje domov, sprejmemo jih in jim damo čutiti, da so dobrodošli, da so prišli k svoji nebeški materi. Sam vidim največji čudež v spovedi. Ljudje pridejo tudi po dveh, treh desetletjih spet k spovedi. Starejši ko je človek, bolj se zaveda, da je nekdo nad nami. Mi verujemo v večno življenje, vemo, da s smrtjo ni vsega konec, to je vsakodnevni čudež. Ob nedeljah ljudje stojijo v vrstah pred spovednico, zato nas je tukaj vedno več. Med tednom pa je zatišje, takrat imamo bolj fizično delo – urejamo okolico, skrbimo za baziliko, samostan in živali. Smo kolikor toliko odprti in sproščeni, vsako jutro se že pri zajtrku nasmejimo; če bi ljudje vedeli, kako nam je fletno, bi jih več prišlo v samostan,« se je navihano nasmehnil. Povedal nam je še, da se veliko ljudi zadržuje prav v Kapeli prikazovanja, kjer smo tudi mi začutili tisto posebno energijo oziroma milost, kot je brat lepo dejal.

»Vsako obdobje prinese nekaj posebnega. Vse se menja s časom. Vmes sem kar sedemnajst let hodil v Indijo, tam sem doživel neverjetne izkušnje in se večkrat srečal s Sai Babo. Vse je v srcu! Treba je gojiti srce!« je ob koncu naše poti dejal Kogoj, ki se zdaj spet vrača na Sveto goro. Bolj poredko sicer, ampak se in vedno gre rad. Vsak obisk je namreč nekaj posebnega in prinese nova spoznanja, se je nasmehnil. 

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

zarja jana