Kot velika družina so, »enake lastovke na kupu«, kot pravi ena od vaščank. In so se pripravljeni zelo potruditi, da bi v tistem svojem zelenem koščku raja ostali čim dlje.
Vasi Stari in Novi Kot, samo lučaj od hrvaške meje, imata obe skupaj 38 stalnih prebivalcev, od tega tri četrtine starejših od šestdeset let, še kakšnih dvajset jih prihaja občasno, ob vikendih in med počitnicami. »Med vojno je bila vsa vas požgana, vseh 42 hiš, samo nekaj družin je ostalo tukaj in si na novo zgradilo hiše, drugi so se pa razpršili po Sloveniji. Zdaj se vrača ta druga generacija, ki je podedovala posestva svojih staršev, in si obnavlja vikende ali pa stalno prebivališče,« pripoveduje upokojena socialna delavka Zvonka Ješelnik, ki živi v čudoviti leseni hiški, polni rož, v Novem Kotu. »Mož je podedoval to posestvo, in ko se je upokojil, je prišel sem. Začel je graditi, jaz sem mu hodila pa med vikendi pomagat. V bistvu sva vse naredila sama.« Po upokojitvi – bila je direktorica DSO Cerknica – se je tudi ona preselila v Novi Kot. Cerknice nič ne pogreša.
Vriskamo, da je luštno gledati
»Zdaj nas je kar trideset takih, ki smo prišli nazaj, vsi smo stari 65–70 let, že nekaj časa ali pa sveže upokojeni. Ob pogledu naprej se sprašujemo, kaj bomo, tu smo brez otrok, bomo spet zapustili to vas, ki smo jo pravkar naselili? Začeli smo se družiti, razvijati socialno inteligenco, da smo dojemljivi drug za drugega, občutljivi za težave drugih in da pristopimo, če je treba pomagati. To smo začeli razvijati kar samogibno in se je zakoreninilo. Že zdaj si zelo pomagamo med sabo – eden ima konje in nam pride orat, drugi ima traktor, tretji ima kaj drugega ... Pokličeš in pridejo. Vsi pridelujemo vso zelenjavo. Pridelujemo jo zase, si pa tudi kaj izmenjamo. Če meni kaj ne uspe, grem iskat k Olgi, Olga pa pravi, daj mi malo pese, meni jo je jelen požrl, in tako si pomagamo. Veliko ozimnice si lahko naredimo. V glavnem živimo od zelenjave in pašne živine. En sosed ima ovce, drugi govedino, tretji redi žrebičke, četrti ima dva prašička in piščance. Tako imamo vso hrano in skoraj ničesar ne kupujemo.«
A to, da so samooskrbni, je šele prvi korak, večkrat poudari Zvonka. »Poglabljamo tudi medsosedske odnose, imamo pevski zbor. Pojemo vsepovsod, največ pa na partizanskih proslavah, ker nihče več ne poje in ne zna partizanskih pesmi. Zelo smo zaželeni, vsenaokrog nas poznajo. Tudi recitiramo in tako sami naredimo celo proslavo. Eden zna to, drugi drugo ... Mi nismo pevski zbor, mi smo pevska skupina, ki poje. Pojemo enoglasno, tisti, ki znajo, poskušajo s kakšno terco, da se lepše sliši. Vsi radi pojejo in komaj čakajo na vaje. Imamo harmoniko, kitaro in violino. Pojemo pesmi, ki gredo v ušesa, take, ki jih ljudje radi poslušajo.
Tudi šahiramo, za krepljenje možganov in spomina. Predsednik vaške skupnosti je organizator šahovskih turnirjev. Organiziramo razne akcije, imamo vdovo, ki smo ji zdajle pripravili drva za zimo, za več zim. Če je treba kaj betonirati, pokrivati, ni problem, se dogovorimo in pridejo. V soboto so pripravljali drva za gasilski dom, velika udeležba je bila, so prišli tudi zeti in vnuki. Tam potem sosed zakuri, tam imamo pevske vaje, druženja, praznujemo rojstne dneve. Če ima kdo rojstni dan, ga radostno obeležimo, naredimo šov, kulturno prireditev. Vriskamo tako, da nas je luštno gledati! Že drugo leto smo šli tudi skupaj na dopust.«
Sejalka semena
Kakšna je njena vloga v vasi? Zvonka ne prizna ničesar: »Vaščanka sem. Jaz samo poudarjam, da si moramo pomagati. Pokliči, če potrebuješ. Nisem samo jaz, so tudi drugi. Malo prej je bil tu sosed, pogledat je prišel tisto hišico. Mož se je poškodoval, pa je sosed rekel, pridemo v soboto, pa bomo to streho pokrili. Socialna inteligenca je začela brsteti. Seme je bilo posejano, potem je začelo pa kar rasti.«
Njihovi odrasli otroci ne živijo z njimi, zato se opirajo drug na drugega. »Načrtno krepimo medsosedsko sodelovanje, pomoč in prostovoljstvo. Nekoč so se ljudje bolj opirali na sosede kot na žlahto. Sosed je bil tisti, ki je prvi pomagal. Sosed, ki živi na Hrvaškem, me, recimo, prosi, naj grem pogledat, kje so njegove ovce, pa grem pogledat in mu sporočim. Ali če midva kam greva, nama nekdo nahrani mačke. Vse se da dogovoriti. Tako to nastaja in se širi. Ko je soseda zbolela, so ji kar tri prinesle juho, ker se niso med sabo dogovorile. Kot velika družina smo.«
Zavedajo se, da ne bodo mogli vedno ostati tam, vendar so vaščani polni dobro premišljenih načrtov, kako bi si bivanje čim bolj podaljšali: »Čim dlje bi radi ostali tukaj. Že zidali smo tako, da bo primerno za starost – pritlično, s širokimi vrati za voziček ... že zdaj mislimo na to. Kaj se bo pa dalo še izboljšati. Zdaj vsi kurimo na drva, sčasoma bomo postopno uvedli, eden je že začel, sončne elektrarne in toplotne črpalke, ker ne bomo mogli več pripravljati drv. Da bi čim dlje ostali tukaj, da ne bi bili v nadlego svojim otrokom, ker so v službah, ves dan odsotni, sem začela razmišljati, kaj bomo.
Prvi korak je samooskrba, da si pomagamo med sabo, širimo prostovoljstvo in medsebojno pomoč, dobrososedske odnose ... Krasno živimo. To bomo skušali ohraniti, najprej si bomo pomagali med sabo, potem bomo računali na pomoč na domu, na družbeno pomoč, razvili bomo še eno obliko prostovoljstva v dnevnem centru, kjer se bomo družili, in vsak bo za kaj odgovoren. Tako si predstavljamo našo starost do trenutka, ko bomo potrebovali 24-urno oskrbo. Potem bomo pač morali nekam oditi, v dom ali pa k svojim otrokom. To je naša prihodnost.«
Z roko v roki
Je nekoč tako naneslo, da se je župan Loškega Potoka tam mimo vračal z morja – mejni prehod je čisto zraven Novega Kota, smo omenili? – in je naletel na vesele vaščane na delovni akciji, ko so ravno pripravljali drva. Pa mu je Zvonka razložila, kako si pri njih pomagajo, in je bil navdušen. Naj da stvar na papir, ji je rekel, pa bo občina priglasila projekt za evropska sredstva.
»Iz EU prihaja ogromno sredstev prav za področje varstva starejših. Pa sem začela razmišljati, kako si lahko pomagamo, kaj naj priglasim? Pomoč na domu je že zapisana v zakonu. In tako sem napisala obnova in dograditev gasilnega doma z ogrevanjem na obnovljive vire. To ni velika investicija, stavba je občinska, če dobimo nepovratna sredstva, če nekaj da občina, bi lahko naredili večnamenski prostor, ki bi ga opremili z osnovami fizioterapije, pa dvoranico za predavanja, za druženje. Ta prostor bi bil lahko namenjen tudi delovni terapiji pa tudi za morebitne potrebe dnevnega varstva, v to bi vključili prostovoljce. Naredili bi tudi sončno elektrarno, ki bi lahko dajala elektriko še drugim hišam, ko ne bomo mogli več pripravljati drv.« Dnevno varstvo, ki ga omenja, bo namenjeno ljudem z demenco, da si bodo njihovi svojci lahko ta čas malo odpočili in šli po opravkih. Fizioterapevta si bodo delili z DSO v Loškem Potoku, kjer ga zdaj tudi nimajo. »Če ne bo dnevnega varstva, me bo pa mož k sosedi odpeljal, da za dve, tri ure popazi name, če bom dementna. Med nami je že vzpostavljeno zaupanje, bomo pač izkoristili drug drugega. O tem je treba ljudi ozavestiti. V bloku tega ni, ne poznajo se med sabo. Treba je živeti osmišljeno in delovati v to smer. Tak princip življenja bi bil lahko v vsaki vaški sredini in v vsakem bloku.« Nekateri že poskušajo, neka skupnost iz Logatca se je že pozanimala, kako bi podobne stvari lahko vpeljali tudi pri njih.
A načrti vaščanov segajo še dlje. V vasi je prazna hiša, ki počasi prehaja v last občine, ker je lastnik v domu ostarelih. Ko bo hiša nekoč v celoti občinska, bi jo prenovili in kot »kadrovsko stanovanje« s pripadajočimi njivami vred ponudili mladi družini, ki bi prevzela oskrbo starejših. Razpis bomo naredili, napoveduje Zvonka. A ne še zdaj, zdaj tega še ne potrebujemo, pravi. Kljub temu se jim voljni kandidati že sami ponujajo.
Medved v marmeladi
Seveda ni vse idealno – pri čemer ne mislimo toliko medvedov, ki kdaj tudi sredi belega dne prišpancirajo po cesti. To ni tako nevarno, hladnokrvno odmahne Zvonka, se ji pa zmrači obraz ob misli na košute, ki se pogosto povabijo na njeno njivo. »Ves fižol so mi pojedle!« potoži. Zares neprijetna stvar je oddaljenost od pomoči – zdaj ima vsak osebnega zdravnika tam, od koder se je priselil. A se bo menda to uredilo, ko pride v Loški Potok mlad zdravnik. Če je kaj nujnega, mora priti rešilec iz Ribnice, čeprav sta Cerknica ali Stari trg bliže. Če je zares kritično, pride helikopter. To so pomisleki, zaradi katerih se nekateri vikendaši ne upajo za stalno preseliti v srebrno vas. »Saj v tem pogledu tudi mi tvegamo,« priznava Zvonka.
Vse, kar imajo veliki
In kaj počnejo pozimi? Ni jim dolgčas: »Pozimi šahiramo, midva vsak dan tečeva, dopoldne greva dve uri teč, potem se pa družimo. Obiskujemo se. Ne vsak dan, enkrat, dvakrat na teden pa že. Enkrat gremo k enemu, drugič k drugemu. Kar mine, nič nam ni dolgčas. Imamo optični kabel, asfalt do vsake hiše ..., imamo vse, kar imajo veliki. Vse. Krasno vodo, neklorirano. Vse poletje spimo pod kovtrom, lahko so še taki vročinski valovi v Ljubljani, mi spimo pod kovtri, še zebe nas, pa damo še deko čez. Pravijo, da je devet mesecev zima, tri mesece pa mraz. Prijetno podnebje je za nas stare. Notri si zakurimo, zunaj pa ni prevroče.
Ko že omenjate zimo, to zimo bomo imeli čajanke. Ob sredah dopoldne pri nas. Prišli bodo peš, spili čaj in potem bodo šli nazaj. V četrtek bova šla midva k Dunji. Potem bomo naredili spet pri drugem ... Tako da bomo prisiljeni vsaj trikrat na teden pešačiti po dva, tri kilometre. Potem si bomo pa še kaj izmislili. Povabila jih bom na smučarski tek, pa naj se malo lomijo,« se smeje.
Enkrat med pogovorom Zvonka za hip obmolkne. In potem potihem reče: »Lepo nam je. Lepo nam je, res. Ne bi šli radi še kmalu od tukaj.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
