V nesreči je Vladimir utrpel hude poškodbe hrbtenice, predvsem šestega in sedmega vratnega vretenca. Med drugim je dobil tudi poškodbe možganov.
Peterlin je delal v gostinstvu. »Po težkem in napornem dvanajsturnem delavniku sem s kolegi spil dve pivi, morda tri ... In nato smo se vsak s svojim vozilom odpravili domov. Alkohol je bil tisti dan največja napaka,« pravi Peterlin. Neštetokrat se je pred tem peljal po cesti proti domu, tiste ovinke je zelo dobro poznal. »In kljub temu se je zgodila nesreča. Človek pogosto misli, da pozna cesto, če spije alkohol in sede za volan. Misli: 'Ah, saj sta samo dva kilometra, še pripel se ne bom ...' Mene je to veliko stalo,« doda.
Katapultiralo ga je iz vozila
Nekaj metrov pred domačo hišo je zaradi prehitre vožnje zapeljal iz ovinka. Vozilo se je prevrnilo. Peterlina je katapultiralo iz njega. Dobil je hude poškodbe hrbtenice, predvsem šestega in sedmega vratnega vretenca. Med drugim je dobil tudi poškodbe možganov. »Zaradi nesreče sem danes na invalidskem vozišču, tetraplegik ... Odvisen sem od pomoči drugih,« doda. Ves dan mu pomaga in ga neguje žena.
»Premogla je moč in vztrajnost, da lahko danes skupaj 'voziva' družinsko življenje. A bilo je težko. Ne le zanjo. Tudi za sina. Takrat je imel komaj štiri leta. Danes že dojema, kaj je prometna varnost. Vidim njegovo občutljivost, ko reče mami, naj bo previdna, ko gre v vozilo. Nesreča in njene posledice so prizadele tudi moje starše. Težko jim je bilo, enako tudi moji sestri. Gre za situacijo, ki je prizadela vse,« še pove. Mlada družina je pred nesrečo začela prenavljati hišo. Nesreča je za kar nekaj časa ustavila tudi vse načrte.
Rehabilitacija je bila zahtevna in dolgotrajna. Domov je po nesreči prišel za božič. Ta ni bil več enak kot leto prej. Osem dolgih mesecev sta trajala zdravljenje in vrnitev v vsakdanje življenje. »Zdravljenje v kliničnem centru, nato rehabilitacija v Rehabilitacijskem centru Soča, nato v zdravilišču. Samo to je trajalo osem mesecev, nato je minilo še eno leto doma, da smo se vsi navadili na drugačen način življenja,« dodaja Peterlin in prizna, da ne gre le za spremembo življenja, ki vpliva na fizično telo, saj vpliva tudi na psiho človeka.
Psihični preklop
»Po nesreči sem moral psihično preklopiti, ker ni bilo časa za depresijo. Ni ga bilo. Imel sem štiriletnega otroka, partnerko. Moral sem razmišljati, kako kljub nesreči naprej, saj se naša življenja niso smela ustaviti. Ne glede na vse smo želeli živeti normalno, iti ven, potovati, smučati. Vseh teh želja nismo smeli ustaviti,« pravi in doda, da živi, kot bi bil na nogah.
Danes ve, da je prometna varnost del življenja, ne le nekaj samoumevnega. V Zavodu Vozim iz Celja, ki vsa ta leta skrbi za projekt Še vedno vozim – vendar ne hodim, sodeluje kot predavatelj, ki dijakom zaupa svojo zgodbo z enim namenom: da jih osvešča o nevarnosti, ki mlade čakajo v prometu že tisti dan, ko bodo prvič sedli za volan ali na motor.
»V zadnjem letu opažam, da je epidemija zelo vplivala na ljudi. Nekateri so v stresu, depresivni, bili so izolirani od svoje družbe. Nato je prišla sprostitev ukrepov in ljudje so nazdravljali ... Veste, ni težava, če nekdo morda spije kakšen kozarec vina, težava je, če nato sede za volan. Če ima človek za kozarec alkohola, ima tudi denar za taksi. Če bi čas lahko zavrtel nazaj, bi iz tistega aprilskega dneva leta 2014 izbrisal alkohol,« nam zaupa.
Spreminjajo srca mladih
Zavod Vozim iz Celja je nastal že pred leti, da bi spremenili prometno varnost na bolje. Vsa ta leta je predavanja invalidov, ki so jim nesreče zaznamovale življenje, slišalo več tisoč srednješolcev in ni skrivnost, da je tudi policija izboljšanje prometne varnosti med mladimi povezovala s tem osveščanjem. Pri svojem delu se osredotočajo predvsem na mlade med 15. in 29. letom, in sicer s poudarkom na mladostnikih, ki so v procesu srednješolskega izobraževanja. Zavod je lani predavanja prilagodil situaciji in tudi po zoomu opravil svoje poslanstvo, izvedel je kar 117 preventivnih prometnih delavnic za 7138 slušateljev. Kako izjemno pomemben je ta projekt, kaže to, da takšne delavnice po vzoru celjskega zavoda in v sodelovanju z njim zdaj izvajajo tudi v Srbiji ter Bosni in Hercegovini. Zavod je znan po svojih projektih in iniciativah, v katerih hkrati poškodovance – invalide po nesrečah – vključuje v vsakdanje življenje in jim omogoča položaj v družbi s socialno integracijo in opolnomočenjem. Eden bolj znanih slovenskih projektov omenjenega zavoda je Heroji furajo v pižamah. Njegov cilj je zmanjšanje števila prometnih nesreč mladih pod vplivom alkohola, poleg tega na tak način osvešča tudi celotno populacijo. S projektom želijo aktivirati starše mladostnikov, da bi se začeli vključevati v prevoze svojih otrok na zabave in z njih, ter vse ostale v lokalni skupnosti, saj je »heroj vsak, ki poskrbi za varen prevoz svojih bližnjih, četudi sredi noči in v pižami«. Projekt Heroji furajo v pižamah je bil nagrajen s strokovno nagrado Evropske komisije Excellence in Road Safety Award, in sicer za najboljšo preventivno prakso na področju izboljševanja prometne varnosti med letoma 2016 in 2019.
