V domovih za starejše v Avstriji se osnovna plača srednje medicinske sestre začne pri 1700 evrih, v Sloveniji pa znaša nekaj več kot 700 evrov. Toda v Avstriji so tudi plače za druge poklice bistveno višje kot v Sloveniji.
Leta 2018, ko ste prevzeli vodenje sindikata delavcev zdravstvene nege, ste napovedali, da vas čaka veliko dela. Štiri leta kasneje in pod pritiski epidemije covida je dela za sindikat verjetno še več.
Dela ni nič manj, temveč več. Na področju zdravstvene nege so večja tako pričakovanja kot potrebe. Že pred štirimi leti so bile potrebe po zdravstvenem varstvu velike, zdaj so še toliko večje. Medtem je odšlo še več kadra, precej pa je bilo tudi upokojitev. Če govorimo o medicinskih sestrah, je populacija precej stara. V prihodnjih dveh ali treh letih bi se lahko upokojilo še najmanj 30 odstotkov celotnega osebja.
Potrebe pacientov so po drugi strani vse večje. Vedno več je bolnih ljudi, medicina pa je napredovala. Več je posegov in diagnostično-terapevtskih postopkov. Vse to poteka na plečih zaposlenih v zdravstveni negi (ZN). Zdravnik odredi preiskavo ali terapijo, izvaja pa jo medicinska sestra oziroma zdravstveni tehnik. To je težava.
Težava je tudi, da so se odpirali dodatni in novi programi, medtem ko je število zdravstvenega osebja ostajalo enako oziroma je bilo še manjše na račun upokojitev in drugih odhodov, novih zaposlenih pa ni.
Koliko ljudi je trenutno zaposlenih v zdravstveni negi?
Več kot 22 tisoč. Upoštevati je treba, da so med zaposlenimi tudi posamezniki, ki imajo različne omejitve pri delu, potem je tu pogostejša odsotnost mladih mamic, odsotnost zaradi porodniških ali bolniških dopustov. Starejši, ki predstavljajo najmanj 30 odstotkov celotne populacije zdravstvene nege, pa imajo že omejitve. Zaradi starosti ne morejo dežurati in delati ponoči.
Kakšna je povprečna obremenitev medicinskih sester?
Ena medicinska sestra opravlja dela za najmanj dve medicinski sestri. To je najmanj, ko so kakšne odsotnosti, pa še več. Zdaj veljavni kadrovski standardi in normativi so stari 35 let. Potem si lahko predstavljate, kakšna je bila medicina pred 35 leti in kakšna je danes, ko je, kot sem že prej omenila, veliko novih programov, diagnostičnih in terapevtskih postopkov.
Ko govorimo o številčnem normativu kadra, gre za to, kar zavarovalnica plača zdravstvenim zavodom. Eni ambulanti družinskega zdravnika pripade 1,1 zdravstvenega tehnika. To je absurd, če vemo, kako je v današnjih časih obremenjena družinska medicina, kjer vse poteka prek medicinske sestre.
Ob tem se skrajšujejo ležalne dobe, ljudje tako prej prihajajo nazaj na primarno raven. Zaradi vsega tega je v patronažni službi in ambulantah družinske medicine obremenitev večja. V bolnišnicah pa ni nič drugače, obremenitve so zaradi pomanjkanja osebja še večje ...
Veliko višji. Zbornica zdravstvene nege ima že leta pripravljene predloge novih standardov. Že od leta 2013 je bila naša stavkovna zaveza, da se sprejmejo novi kadrovski standardi in normativi. Leta 2018, ko smo podpisali aneks h kolektivnim pogodbam, je bila zaveza, da se do januarja 2019 standardi sprejmejo. Potem vemo, kaj se je zgodilo – menjava vlade, ministri so se menjavali kot po tekočem traku, zato je zadeva vedno nekje zastala.
Aktualni minister za zdravje je odprl to vprašanje, predlogi novih standardov so dejansko na mizi, delovne skupine pa so končale delo, treba jih je samo še sprejeti.
Kakšen je predvideni dvig v predlogih?
Najmanj tridesetodstoten. Z njegovo uveljavitvijo bi ambulanta družinske medicine dobila eno diplomirano medicinsko sestro v referenčni ambulanti, medtem ko je bila do zdaj polovična.
Največji problem je na oddelkih bolnišnic za intenzivno terapijo in nego ter ostalih oddelkih. Tudi če bi danes sprejeli nove standarde in normative in bi jih minister podpisal, kadra ni na voljo, zato se zavedamo, da čez noč ne bomo dosegli sprememb. Gre za dolgotrajni proces. Najprej moramo pridobiti kader. Tisti, ki ga zdaj dobivamo s srednjih in visokih šol, bi številčno zadostoval, če bi vsi ostali v našem poklicu, a jih gre večina v drugo smer.
Zakaj?
V takšnih delovnih razmerah in za takšen denar ne bo šel nihče s srednje zdravstvene šole za minimalno plačo delat v dom za ostarele ali v bolnišnice. Ali diplomirana medicinska sestra za občutno slabšo plačo na tako odgovorno delovno mesto.
Mlajšim generacijam celo več kot denar pomeni prosti čas. Če delaš vse vikende v mesecu oziroma si mogoče enega prost polovično, potem ni nobenih možnosti, da pridejo. Če pa bi bilo dovolj osebja, bi se delo porazdelilo, ne bi bilo toliko dela ob koncih tedna in ponoči, s tega vidika bi bilo lažje. S sprejemom novih standardov bi vsaj ugotovili, koliko ljudi manjka na posameznem oddelku.
Vodstva bolnišnic imajo sicer že zdaj na voljo, da obstoječi kader stimulirajo z dodatkom za povečan obseg dela. V nekaterih zavodih se že zdaj poslužujejo tega, večinoma pa ne. To je stvar hišnih vodstev posameznih zavodov in sindikatov, kako uspešni so.
Ali drži, da bolnišnice od zavoda za zdravstveno zavarovanje dobivajo sredstva tudi za kader, ki je dejansko odšel?
Bolnišnica dobiva denar na podlagi že omenjenih trenutno veljavnih standardov in normativov.
Denar torej dobi za sistematizirana delovna mesta, čeprav ta niso zasedena?
Tako je. Že iz tega naslova bi zdaj lahko vsi dobivali dodatek za povečan obseg dela, ki je lahko 20 oziroma 30 odstotkov.
Preobremenjenost medicinskih sester verjetno čutijo tudi bolniki, saj je časa za vsakega bolnika manj? Ne le za diagnostiko, temveč za človeški pogovor.
V času epidemije so bili prepovedani obiski svojcev v bolnišnicah in domovih za ostarele. Bolniki so imeli stik samo ali večinoma z medicinskimi sestrami oziroma osebjem zdravstvene nege in oskrbe. Kolegice so razlagale, da so se znašle v zelo težki situaciji, ko so kljub izmučenosti poskušale nadomestiti odsotnost stika in pogovora v živo s svojci. Včasih so svojce bolnikov poklicale po svojem mobilem telefonu, da so imeli nek stik. To znajo ljudje ceniti.
Zagotovo je največja težava odhod kadra z oddelkov intenzivne nege, terapije ter bolnišničnih oddelkov na splošno – zaradi tega, ker delajo dejansko 24 ur na dan 365 dni na leto. Primarni nivo pa je razen reševalne in urgentne službe ter patronaže delo od ponedeljka do petka dopoldne in popoldne. To je tisto, kar odtehta. Ne gre, kot dostikrat slišimo, za lažje delo, saj je primarna raven tudi zelo obremenjena. Medicinska sestra na primarnem nivoju je prvi stik s pacientom, ki vstopa v sistem, in prek nje gre vse ter tudi pride nazaj. Potrebe uporabnikov zdravstvenih storitev so vsak dan večje, dostopnost zdravnika, posebej v času epidemije, pa ni taka, kot je bila včasih. Posledično se pojavlja nestrpnost in včasih tudi nasilje nad zaposlenimi v ZN s strani naših uporabnikov, zato je tudi delo medicinske sestre bolj naporno. Delo na sekundarni ravni se razlikuje tako v delovnih razmerah kot delovnem času, in to je tisto, kar na koncu odtehta, da se odločijo za spremembo delovnega okolja.
Kako lahko primerjamo plačo srednje medicinske sestre v Sloveniji s plačo v Avstriji, ki je od kraja najinega pogovora v Gornji Radgoni oddaljena le za širino reke Mure?
V domovih za starejše čez mejo začetna plača za redni delovni čas znaša 1700 evrov neto. Lahko delajo tudi manj, za manj denarja, vse, kar je več, se pravi nočno delo, nadure in podobno, pa se plača dodatno. Skupaj z dodatki lahko srednja medicinska sestra v Avstriji zasluži več kot 2000, 2200 evrov.
Zavedamo se, da v Sloveniji takšnih številk za zdaj ne moremo dosegati, ampak če bi bile za 50 odstotkov višje od današnjih, bi marsikdo raje ostal doma in skrbel za domače ljudi. To delo ni nikjer lahko, je pa res, da imajo v Avstriji kadrovsko večje število zaposlenih. Delajo tri dni po 12 ur in so potem dva ali tri dni prosti. Pri nas delaš vsak dan. Razlika je torej v plačilu in delovnem času, samo delo pa se ne razlikuje. Vsi vemo, da je to težko in odgovorno delo.
Kaj pa v Sloveniji?
V Sloveniji je neto osnova zdravstvenega tehnika začetnika nekaj več kot 700 evrov, torej tako rekoč prejema minimalno plačo. Izhodišča bolničarjev oziroma negovalcev so še nižja, saj startajo v 18. plačnem razredu, tako da morajo dobiti dodatek do minimalne plače. Z vsemi delovnimi vikendi in nočnimi izmenami morda na koncu znese od 800 do 900 evrov. To ni nič. V sindikatu ocenjujemo, da bi bila primerna osnovna plača za srednjo medicinsko sestro oziroma zdravstvenega tehnika 1000 evrov, in to brez dodatkov.
Medicinske sestre s sekundarnega nivoja, torej iz bolnišnic, ne odhajajo le na primarni nivo ali delo v tujino, temveč iščejo zaposlitev zunaj sektorja zdravstvene nege.
Iz poklica odhajajo, ker lahko za enako ali celo boljše plačilo opravljajo manj odgovorno delo. Vsako delo je seveda odgovorno, vendar imamo pri tem delu opraviti s človeškimi življenji. Če narediš majhno napako ali kaj prezreš, lahko to pusti posledice na zdravju ali celo ogrozi življenje bolnika.
Kakšen letni kadrovski priliv na področju zdravstvene nege bi potrebovali v prihodnjih letih, da bi nadoknadili kadrovski primanjkljaj?
Po moji oceni letno od 600 do 800 zaposlenih različnih poklicnih profilov v ZN.
Situacija na področju zdravstva se ne izboljšuje, kljub dolgoletnim navedbam politikov o potrebi po vlaganju z zdravstvo in dolgotrajno oskrbo.
Vedno ostane pri obljubah ali ponujenih drobtinicah.
Si zdravstvena nega obeta delež evropskih sredstev za okrevanje?
Tukaj smo znova izpadli kot socialni partnerji, na predlog smo že podali svoje pripombe, naj nas vključijo v to in naj se ta denar razdeli tudi na naše področje. Za zdaj ni nobenih posebnih sredstev. Je nekaj malega, ampak premalo.
Kakšno pa je vaše stališče glede predloga covidnih dodatkov za zdravstvene delavce v višini 400, 200 in 100 evrov bruto?
To je absolutno žalitev za vse, ki delajo na covidnih oddelkih in so 12 ur oblečeni v skafander. To so delovišča, na katerih morajo biti zaposleni v popolni zaščitni opremi. Imajo samo en odmor za fiziološke potrebe, ne morejo ali ne upajo si niti česa popiti, saj bi se tako morali večkrat preoblačiti. V skafandru delati 12 ur za 400 evrov bruto dodatka, to je najmanj podcenjujoče in žaljivo. Ne vem, kdo bo to še hotel delati. Proti temu smo in bomo ostro protestirali.
Če se dotakneva še cepljenja ... Imate podatek ali oceno deleža precepljenosti med medicinskimi sestrami?
Ni takšna, kot si želimo. Vemo, da so zdravniki po precepljenosti pred nami. Sindikat cepljenje priporoča, ne podpiramo pa uvedbe obveznega cepljenja, o tem se mora odločiti vsak sam.
Kaj je vzrok nižje precepljenosti?
To je moje osebno mnenje ... Komunikacija v začetku ni bila ustrezna. Nekdanji direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje, doktor Eržen, je v članku za Vestnik zelo dobro opisal, kje je prišlo do kratkega stika. Epidemijo naj vodijo epidemiologi, pri nas pa so bile po mojem osebnem mnenju na začetku narejene napake, potem se je to poglabljalo. Več o tem ne bi želela razpravljati; skratka, če se nekdo obrne na nas, kot sindikat cepljenje priporočamo, a smo proti prisilnemu oziroma obveznemu cepljenju.
Ministrstvo za zdravje naj bi celo predlagalo pogoj PCT za obisk zdravnika.
Ravno včeraj smo prebrali, da je bil minister prehiter in da iz tega ne bo nič.
Pravila se včasih spreminjajo praktično vsak dan ...
Ljudje so tako zmedeni. Tudi mi smo zmedeni. Trenutno delam pri testiranjih za covid, kjer tudi mi, izvajalci, stvari izvemo iz medijev. Čez pet, šest dni pridejo neka navodila, medtem ko se že pripravljajo nova. Spomladi so se odločitve sprejemale z danes na jutri. Delavci migranti se popoldne niso mogli vrniti domov, ker so takrat veljala drugačna pravila kot ob petih zjutraj, ko so odšli na delo v Avstrijo … To seveda otežuje naše delo in povzroča nemalo dodatnih težav ter slabe volje, tako na strani uporabnikov kot pri nas …
