Z njim zaplinijo sadje
»Etilenoksid se večinsko sintetizira za nadaljnjo industrijsko proizvodnjo etilenglikola. Vseeno pa se spojina uporablja tudi kot fumigant. Z njim zaplinijo sadje in zelenjavo ter tako s površine odstranijo mikroorganizme in druge škodljivce. Če je zaplinjanje pravilno izvedeno, nevarnosti za zdravje potrošnikov ni. Analogno se na primer etilenoksid uporablja tudi za sterilizacijo plastičnih medicinskih pripomočkov, ki jih ne moremo izpostaviti visoki temperaturi,« je pojasnil prof. dr. Urban Bren.
Kakšna snov je etilenoksid, smo vprašali prof. dr. Urbana Brena, prorektorja Univerze v Mariboru, ki se raziskovalno ukvarja z molekularnim modeliranjem in računalniškimi simulacijami na področjih kemijske karcinogeneze in mikrovalovne katalize.
»Etilenoksid je vnetljiva organska spojina. Pri sobnih pogojih je v plinastem agregatnem stanju, brez barve in ima sladkast vonj. V vodi se dobro raztaplja, njegova epoksidna skupina pa je zelo reaktivna in posledično odgovorna za številne škodljive zdravstvene učinke,« je razložil in dodal, da lahko etilenoksid zaradi svojega načina učinkovanja poškoduje naš dedni zapis v molekuli DNA. »Posledično je klasificiran kot dokazano genotoksičen in kancerogen, v visokih koncentracijah pa celo ustavi dihanje, povzroči pljučni edem ter napade centralni živčni sistem. Na srečo je bil etilenoksid tokrat prisoten zgolj v prehranskem aditivu iz zrn rožičevca, zato potencialni uživalci odpoklicanih izdelkov niso bili izpostavljeni večjim količinam. Kljub temu varna koncentracija etilenoksida ne obstaja, zato se je Uprava za varno hrano pravilno odločila za umik vseh izdelkov s tem aditivom,« je povedal.
Pri nas prepovedan, v tretjih državah pač ne
Ob opisanih možnih učinkih na človeško zdravje se sprašujemo, kako se je lahko snov, ki je pri proizvodnji hrane prepovedana, znašla v naših jogurtih in sladoledih, ki so še posebej priljubljeni pri otrocih in najstnikih. Etilenoksid je kemikalija, ki se je v Evropski uniji med proizvodnjo hrane ne sme uporabljati. Je pa dovoljena v nekaterih tretjih državah. S tem ko proizvajalci v svojih izdelkih uporabljajo sestavine od tam, se lahko sporna snov znajde v našem najljubšem jogurtu, sladoledu ali kje drugje.
Nadzor in postopki v Evropski uniji so na tem področju sicer precej zaostreni, zagotavlja Urška Blaznik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in na vprašanje, kako varna je hrana, ki jo kupujemo v trgovinah, odgovarja: »Vsak živilski izdelek ima za sabo verigo in je varen toliko, kolikor je varen njen najšibkejši člen. Ti najšibkejši členi so lahko zelo različni. V primeru etilenoksida so proizvajalci uporabljali aditiv, za katerega niso vedeli, da je onesnažen z etilenoksidom. Naredili so vse, kar so lahko, a se je prisotnost problematične snovi v tem primeru odkrila šele naknadno. To se ne dogaja pogosto. Naša hrana je vedno bolj pestra, uvažamo izdelke in surovine iz tretjih držav, s tem pa tudi vsa tveganja. Stanje na področju varnosti hrane ni idealno, a kljub vsemu se mi zdi, da je Evropska unija zelo dobro poskrbela, da je tovrstnih tveganj čim manj. Živilska zakonodaja v EU je zelo stroga, nastavljena je tako, da poskuša poloviti vse, kar bi lahko bilo problematično. Z nedavnimi dopolnili zakonodaje je tudi transparentnejša do potrošnikov in vse take stvari rešuje z odpoklici, tako da potrošniki vedo, kaj se dogaja, in lahko izdelke vrnejo. Podobnim primerom pojavnosti nevarnih snovi v živilih se zaradi kompleksnosti in interesov pri pridelavi hrane ne moremo čisto izogniti, je pa prav, da imamo lovke postavljene pravzaprav povsod, da do trgovskih polic prihaja čim manj takih izdelkov. Absolutne varnosti pa seveda ni. Koliko je neki izdelek varen, je navsezadnje odvisno tudi od tega, kako ga potrošnik prinese domov in ali ga je pravilno obdelal pred zaužitjem.«
Hrana je velik biznis
Celoten seznam odpoklicanih izdelkov najdete TUKAJ.
Bi vas moralo skrbeti, če ste zaužili katerega od odpoklicanih izdelkov? Blaznikova tolaži, da zelo verjetno ne, na NIJZ so namreč napravili ocene vnosa na podlagi nacionalnih podatkov o zaužitih količinah živil pri prebivalcih Slovenije (tudi pri malčkih in otrocih) in je zaskrbljenost za zdravje v obravnavanih primerih nizka. Gre za zelo majhno količino etilenoksida, ki je trajala krajši čas. Se je pa tudi taki vsekakor bolje izogniti, če je le mogoče. Zato trženje živil s sestavinami, onesnaženimi z merljivimi koncentracijami etilen oksida, ni sprejemljivo.
Sogovornica sicer opaža, da se ob raznih odpoklicih večinoma obračamo na javne inštitucije za varno hrano, medtem ko nihče ne sprašuje proizvajalcev o zagotavljanju varnosti pri izbiri sestavin v izdelkih. »Treba se je zavedati, da je hrana velik posel, kar prinaša določena tveganja. Na NIJZ glede varne hrane sodelujemo kot ocenjevalci tveganj, pri čemer razlikujemo med nevarnostjo in tveganjem. V hrani lahko s kemijsko analizo ugotovimo prisotnost zelo nevarne kemikalije (npr. svinca), vendar če je ocenjena izpostavljenost preko hrane nižja od referenčnih toksikoloških mej, potem je tveganje za zdravje majhno. Tako vemo, da so nekatere nevarne snovi v hrani tudi naravno prisotne, a zaradi nizke koncentracije ne predstavljajo pomembnega tveganja za zdravje. Če se vrnemo na etilenoksid in zadnje odpoklice, je ta problematičen bolj za proizvajalce kot za potrošnike, saj bodo imeli zaradi odpoklicev kar precejšnjo gospodarsko škodo. Prisotnost etilenoksida je bila v izdelkih hitro odkrita in v EU usklajeno umaknjena s trga.
Za izpostavljene primere smo s pomočjo podatkov, ki jih imamo na razpolago, preverili, ali obstaja zaskrbljujoče tveganje za zdravje na ravni populacije, in prišli do zaključka, da za potrošnike sicer ni možno postaviti varne meje izpostavljenosti, vendar je glede na nizko izpostavljenost zaskrbljenost za zdravje nizka. Je pa v populaciji vedno tako, da imamo posameznike, ki z uživanjem posameznih prehrambenih izdelkov pretiravajo. Če bi nekdo vsak dan pojedel dva twixa, bi v tem primeru najverjetneje imel težave že zaradi sladkorja. Kakorkoli že, vedno obstajajo taki, ki živijo bolj tvegano. To seveda še ne pomeni, da se bo pri njih zagotovo razvila bolezen, povečuje se le verjetnost za tak razplet. Vsekakor pa je zaskrbljenost, če ste pojedli kak odpoklican jogurt, odveč,« zagotavlja sogovornica.
Ingver in smilj rešitelja?
Za razdejanje, ki ga lahko v telesu pusti etilenoksid, morda obstaja rešitev. V Laboratoriju za fizikalno kemijo Fakultete za kemijo in kemijsko termodinamiko Univerze v Mariboru namreč preučujejo antikarcinogeni potencial naravnih polifenolov. »Ti učinkujejo kot lovilci kemijskih karcinogenov in z njimi hitro reagirajo ter jih izločijo iz telesa, še preden poškodujejo naš dedni material,« je pojasnil prof. dr. Urban Bren. Kot posebno učinkovita lovilca etilenoksida sta se v njihovih raziskavah izkazala arzanol iz smilja in na njihovo presenečenje tudi [6]-gingerol, snov v ingverju. Bren je sicer poudaril, da gre za tako imenovane preliminarne rezultate računalniških raziskav in da so torej njihova odkritja še v povojih. Vam pa ne more prav nič škoditi, če začnete uživati več ingverja. Ta že brez tega velja za naravno čudo, ki se mu pripisuje tisoč in eno korist, vključno z boljšo odpornostjo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
