»Na onkologiji sem med čakanjem na vrsto spoznal, kako krhko je človekovo življenje, večkrat se mi je odvrtel moj življenjski film, premišljeval sem, kaj sem naredil, kaj bi še lahko in kaj sem zamudil. S tem se ni bilo lahko soočiti.«
Čeprav varuje zasebnost, nam je 43-letni pravnik iz Brežic predstavil ženo Natašo ter otroke Niko, Aleksandra in Saro. Deluje zadržano, a nam je razkril tudi najtežje preizkušnje v svojem življenju, spopad s tumorjem in trud, preden sta z Natašo stisnila k sebi svoje tri sončke, kajti soočiti sta se morala z bolečino ob izgubi otrok.
Vsak dan se vozi v parlament iz Brežic in ob večerih vrača domov, da je s svojimi najbližjimi. Njegov urnik traja od osmih zjutraj do osmih, devetih zvečer. Zdaj je vsega še več, saj Slovenija predseduje Evropski uniji; s tem bo zaznamovano tudi njegovo poletje. »Nekoliko bom zamaknil poletni počitek ter si oddih privoščil šele konec julija in na začetku avgusta. Za zdaj se še nismo odločili, kam bomo šli, to bomo storili v zadnjem hipu. Spogledujemo se z idejo, da bi po dveh letih šli spet v Grčijo, v rezervi pa so še Hrvaška in slovenski hribi. Doslej še nismo porabili lanskih turističnih bonov, seveda pa iščemo lokacije, kjer imamo lahko malo več zasebnosti,« pove Igor, ki se je sprijaznil z nenehnim osebnim varovanjem, ki ga zahteva njegova funkcija. Varnostniki ga spremljajo povsod, tudi na dopustu. »Z vsemi smo stkali lepe odnose. Čeprav se trudijo biti čim bolj neopazni, ne moreš pozabiti, da so ves čas navzoči. To je pač njihova odgovornost. Na srečo pa so izvzeti Nataša in otroci.« Doda, da je morala zaradi njegovega dela žena prevzeti levji delež skrbi za družino, vendar sta se pred začetkom njegove politične kariere temeljito pogovorila, kaj to pomeni zanju in za družino. Nataša mu je veliko pomagala na njegovi poti.
Sorodni duši sva
Iskrica med njima se je vnela leta 2003 v Termah Čatež, kamor je lepa svetlolaska iz Celja prišla delat, on pa je bil tam že zaposlen. »Spoznala sva se preko njegovih prijateljev, skupaj smo začeli hoditi v fitnes, pa na kakšno pijačo. Zdel se mi je prijeten, šarmanten, vljuden, obenem pa zelo duhovit in zabaven, kar pokaže le med prijatelji; v službi je vedno strogo profesionalen. Oba sva še 'stara šola', zato sem pustila, da me je osvojil. Moral pa se je pošteno potruditi, saj sem si vedno govorila, da ne bom imela pravnika, pa še mlajšega od sebe. No, tudi jaz sem pojedla zarečeni kruh, vse sem dobila v paketu, vendar mi ni niti malo žal,« v smehu pove Nataša, ki je z lahkoto pognala korenine v Igorjevih domačih Brežicah. Tudi njemu je bila, sproščena, kot je, hitro všeč in zaželel si je z njo preživljati čim več časa. Že kmalu sta ugotovila, da sta sorodni duši.
Bil sem povprečen študent
Igor pove, da sta oba njegova starša zdravnika, njega – ima še starejšega brata in sestro, ki že štirideset let živi v Črni gori; na oba je zelo navezan – pa sta sprva zanimala računalništvo in elektrotehnika. Na koncu se je odločil za pravo in svoje odločitve nikoli ni obžaloval, čeprav je vedel, da bo študij naporen. »Doslej sem opravljal številne poklice, povezane s pravom, tudi poklic poslanca je tak. Zakone in zakonodajo sem spoznal z vseh zornih kotov. Bil sem povprečen študent, rad sem tudi žuriral, seveda pa sem poskrbel, da sem opravil vse izpite,« se muza. In potem je v njegovo življenje stopila Nataša. Po štirih letih ljubezni sta se odločila za poroko. Zvestobo v dobrem in slabem sta si obljubila v njenem knežjem mestu, pripravila pa sta tudi nepozabno zabavo za sorodnike in prijatelje. Kmalu sta začela razmišljati o družini, Nataša je namreč edinka in si je želela več kot enega otroka.
Usodna diagnoza
Njuno življenje se je zdelo kot iz pravljice vse do usodnega dne leta 2008, ko je Igor v desni rami začutil bulo in se jima je vse sesulo. Sledili so trenutki negotovosti in obupa. Prvemu obisku pri zdravniku so si sledile preiskave in prve diagnoze, te so napovedovale najhujše, saj mu niso mogli narediti punkcije. »Z operacijo, ki je trajala dobrih devet ur, so izrezali tumor, nato sem moral na obsevanja. Na srečo je bil tumor agresiven, ni pa bil maligen. Z Natašo sva si ves čas stala ob strani; zatrdno sva verjela, da bo vse dobro. Moja izkušnja je, da je treba zaupati uradni medicini in zdravstvenemu sistemu. Naredili so vse, kar se je dalo. In na srečo se je dobro izteklo. Na onkologiji sem med čakanjem na vrsto spoznal, kako krhko je človekovo življenje, večkrat se mi je odvrtel življenjski film; premišljeval sem, kaj sem naredil, kaj bi še lahko in kaj sem zamudil. S tem se ni bilo lahko soočiti,« je iskren Igor, ki je prekipeval od sreče, ko se mu je pred dvanajstimi leti rodila prva hči Nika. Leto pozneje sta k sebi stisnila še sina Aleksandra. Njuna sreča je bila popolna. Z Natašo sta uživala v družinskem življenju, v razcvetu sta bili tudi njuni karieri, saj sta skupaj delala v svoji odvetniški pisarni. Želela sta si, da Nika in Aleksander dobita še enega sorojenca.
Bolečina je bila vseprežemajoča
»Vendar naju je tudi tu čakala velika preizkušnja. Nataša je prvič imela spontani splav, kasneje, leta 2015, ko sva se znova veselila skorajšnjega starševstva in se ji je trebuh že dodobra zaoblil, starejša otroka pa sta se že veselila bratca oziroma sestrice, je otrokovo srce nenadoma nehalo utripati. Bolečina ob tem je bila vseprežemajoča. Stala sva si ob strani in se tolažila, da imava dva krasna zdrava otroka in da je tudi to dovolj,« se spominja hudih trenutkov, Nataša pa doda, da ko sta se že sprijaznila, da ne bosta starša še v tretje, ju je presenetila nova nosečnost. »Sprva se sploh nisva upala veseliti. A je bilo tokrat vse v redu in prišla je Sara, naš sonček. Ves čas je dobre volje, prisrčna, klepetava, z vsakim naveže stik in ga očara. V hipu te spravi v dobro voljo,« pove Nataša, ki uživa v številni družini, čeprav je ves čas direndaj pri hiši. Priznava, da je vsak dan laže, saj so otroci čedalje večji in samostojnejši. Zagotovo bi jim bilo teže, če na pomoč ne bi priskočili Igorjevi starši, ki so že dolgo upokojeni in uživajo v družbi vnukov. Starejša dva sta zelo pridna v šoli, oba obiskujeta še glasbeno, Nika igra klavir, Aleksander harmoniko. Želi si študirati medicino kot dedek in babica, Nika pa kot iz topa izstreli, da si želi štipendije za študij prava ali igralstva na Oxfordu. Sicer pa sta vesela otroka, ki sta karantensko šolanje na domu kar dobro prestala. »Le včasih so naju bolele oči ali glava od toliko računalnika; pogrešala sva sošolce,« sta iskrena.
Kolo za lepo telo
Njun očka jima zaradi službenih obveznosti ni mogel preveč pomagati pri delu za šolo. »Vedno pa se trudim biti ob večerih doma, da se z otroki pocrkljamo in pomenimo, preden gredo spat. To mi veliko pomeni, obenem pa vsaj malo razbremenim Natašo, ki je z otroki čez dan in potem svoje obveznosti dela ob večerih.« Zakonca Zorčič pravita, da se zaradi njunih karier ni spremenilo nič med njima niti s prijatelji. Še vedno se družita s tistimi iz mladosti. Poleg pristnih vezi jih povezuje podobna starost otrok, tako se velikokrat odpravijo na izlete, smučanje, skupaj praznujejo rojstne dneve. »Pa tudi midva si ob posebnih priložnostih rada vzameva čas zase. Za obletnico peljem Natašo na večerjo ali pa si privoščiva vikend v dvoje, hvaležna, da lahko otroke prepustiva v varstvo babicam in dedkom. To je res dragoceno,« pove Igor, ki mu ni težko ženi priskočiti na pomoč pri gospodinjskih opravilih. »Njegova« je košnja trave okoli hiše, rad se zaposli s sestavljanjem omar, nedavno si je kupil še mizarsko orodje, saj želi narediti klopco. »Lepo je, da je tako priročen, žal pa mu manjka časa, da bi to počel pogosteje in takrat, ko si jaz zaželim česa novega,« se muza Nataša, Igor pa doda, da še za to, kar mu je ljubo, kolo namreč, nima časa. Že pred časom si je zadal, da bo vsak teden prekolesaril vsaj sto kilometrov, a se želja ne izpolni. »Junija žal sploh nisem imel časa za kolo. Lani sem prevozil tri tisoč petsto kilometrov, letos sem jih le pičlih tisoč dvesto. Nadoknaditi nameravam avgusta. Upam, da ne bom preveč pretiraval,« se smeji politik.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
